Jedro

V pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna dejanska podlaga tudi pritožbene odločitve.

Sodišče lahko izda odločbo o sporu brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in če nobena stranka izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah ni zahtevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo svoj sklep o izvršbi z dne 22.11.2007, opr. št. I 1197/2007, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača glavnico v skupnem znesku 1.192,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter izvršilne stroške v višini 111,50 EUR in hkrati zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je natančno navedla, katere račune je zapirala in za to zraven predložila dokaze, predlagala pa je tudi pričo, ki bi vsak račun, na katerega je bil poknjižen prejeti znesek, znala dodatno razložiti. Ni res, da ni predložila dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, katere račune je zapirala. Dejanski trditvi tožene stranke, da je bila s tožečo stranko dogovorjena, da se zapirajo najstarejše terjatve, ni oporekala. Zneske je vtoževala na podlagi verzije, pri čemer je pomembno le, da je bila tožena stranka na račun tožeče stranke neupravičeno obogatena, kar je tožeča stranka tudi dokazala. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je odločilo brez glavne obravnave. Sodišče je tudi spregledalo njene navedbe, da bo nekatere izmed dokazov zaradi preobsežnosti poslala naknadno. Tožeča stranka se pisno glavni obravnavi ni odpovedala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatve, ki ne presega 2.000,00 EUR – 1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna dejanska podlaga tudi pritožbene odločitve. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo računov v obdobju od junija 2006 do julija 2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni sporen način obračunavanja stroškov po navedenih računih, niti dejstvo, da je storitve po vtoževanih računih opravila tožeča stranka, prav tako pa tudi ne dejstvo, da je tožeča stranka za toženo iz lastnih sredstev poravnala zneske, ki jih vtožuje. Sodišče prve stopnje je tudi izrecno navedlo, da tožeča stranka vtožuje stroške na dveh podlagah, in sicer na podlagi pogodbe o upravljanju (plačilo za stroške upravljanja v ožjem smislu, kot plačilo za svoje delo skladno s pogodbo o upravljanju) ter na podlagi neopravičene obogatitve (vračilo zneskov, ki jih je iz svojih sredstev založila za toženo stranko pri plačilu različnim dobaviteljem). Med strankama je bilo, glede na ugovor tožene stranke, sporno le, ali je tožena stranka tožeči stranki zneske po vtoževanih računih že poravnala. Glede na dejanski zaključek o dogovoru, da se s toženkinimi plačili zapira po vrsti najstarejše terjatve (nespornosti tega pravnorelevantnega dejstva tožeča stranka v svojih pritožbenih navedbah pritrjuje), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka ob upoštevanju omenjenega dogovora oziroma določila 2. odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika, po katerem se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev, z izkazanimi plačili izpolnila svoje obveznosti po vtoževanih računih. Hkrati je ugotovilo, da je tožeča stranka s toženkinimi plačili zapirala kasneje zapadle terjatve. Pri tem je brezpredmetno ali slednje ostajajo neizpolnjene, saj niso predmet tožbenega zahtevka. Pritožbene trditve tožeče stranke, da je natančno navedla, katere račune je zapirala in to tudi dokazala, niso relevantne, saj to med strankama ni bilo sporno. Iz navedenega razloga bi bilo tudi povsem nepotrebno dokazovanje navedenega dejstva z zaslišanjem priče, ki naj bi potrdila, katere račune je tožeča stranka „poknjižila“ oziroma katere terjatve je s toženkinimi plačili štela za izpolnjene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, češ da je sodišče odločilo brez glavne obravnave. Po določilu 2. odstavka 454. člena ZPP lahko sodišče izda odločbo o sporu brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in če nobena stranka izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah ni zahtevala. Pisne odpovedi naroku pa določila ZPP ne predvidevajo, tako kot to v pritožbi napačno meni tožeča stranka. Glede na določilo 453. člena ZPP, po katerem se dejstva in dokazi, ki niso navedena v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ne upoštevajo, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka navajala, da bo nekatere izmed dokazov predložila naknadno.

Pritožba tožeče stranke se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).