Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevah o prekršku sme vložiti edino (vrhovni) državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška. Ta lahko vloži edino pobudo za vložitev izrednega pravnega sredstva pri vrhovnem državnem tožilstvu.

Izrek

Zahteva storilca B.G. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Prekrškovni organ Postaja mejne policije P. je storilcu prekrška B.G. izdal plačilni nalog z dne 7.3.2007 zaradi prekrška po osmem v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 2.086,46 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo z dne 23.3.2007, ki jo je Okrajno sodišče s sodbo z dne 17.9.2007 kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 18.11.2007 vlaga storilec B.G., in sicer zaradi kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 9., 57., 59., 156. in 169. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur.l. RS, št. 7/03, s spremembami in dopolnitvami). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi drugega odstavka 169. člena ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje. V skladu s citirano določbo ZP-1 torej sme zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevah o prekršku vložiti edino (vrhovni) državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška. Ta lahko vloži edino pobudo za vložitev izrednega pravnega sredstva pri vrhovnem državnem tožilstvu.

Glede na to, da ZP-1 storilcu prekrška ne daje pravice vložiti to izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo storilca B.G. za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).