Jedro

Po izrecni določbi 26. člena ZPND se pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči žrtvam nasilja v družini ne upoštevajo pogoji iz ZBPP (subjektivni in objektivni pogoj). Zato v postopkih po ZPND ne pride v poštev uporaba določbe 20. člena ZBPP, saj je ta določba povezana z ugotavljanjem premoženjskega stanja prosilca v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja finančnega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, opr. št. Bpp 1815/2014 z dne 22. 12. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom podaljšanja ukrepov prepovedi približevanja po četrtem odstavku 19. člena Zakona preprečevanju nasilja v družini (ZPND). V obrazložitvi sklepa navaja, da je bila tožnici z odločbo Bpp 1312/2014 z dne 26. 9. 2014 zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi navajanja neresničnih podatkov, zaradi česar prosilka nadaljnjih šest mesecev od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po določbi 25. člena ZPND se v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči žrtvam nasilja uporabljajo določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), kolikor ni s posebnim zakonom drugače določeno. Po določbi petega odstavka 20. člena ZBPP pa v primeru navajanja neresničnih podatkov prosilec v roku šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Po določbi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) organ zavrže vlogo, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Ker je bila v zadevi upravičenki že izdana zavrnilna odločba, po petem odstavku 20. člena ZBPP pa prosilka nadaljnjih šest mesecev ne more zaprositi za brezplačno pravno pomoč, je tožena stranka njeno vlogo zavrgla kot nedovoljeno.

Tožnica v tožbi ugovarja nepravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje in pravna podlaga sta v obravnavani zadevi bistveno različni od dejanskega stanja in pravne podlage v postopku Bpp 1312/2014. V tej zadevi je namreč odobritev brezplačne pravne pomoči odvisna le od ocene ogroženosti, ki jo poda pristojni center za socialno delo. V obravnavanem primeru je center podal takšno mnenje. V zadevi Bpp 1312/2014 pa je odobritev brezplačne pravne pomoči odvisna od ugotovljenega socialnega stanja prosilke. V sporni zadevi tako pravno podlago ne predstavljajo določbe ZBPP, temveč določba 26. člena ZPND, zato se ne more upoštevati sankcije o prepovedi vložitve nove prošnje. Pri odločanju o odobritvi brezplačne pravne pomoči po ZPND je namreč odločilna ogroženost prosilca in ne njegovo socialno stanje. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ZPND v 25. členu določa, da se za brezplačno pravno pomoč žrtvi nasilja uporablja zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč, kolikor ni v tem zakonu drugače urejeno. Isto izhaja tudi iz določbe 3. člena ZBPP, ki glede vprašanj, ki niso urejena v ZPND, napotuje na ZBPP. Ker ZPND ne vsebuje ustreznih procesnih določil, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP odločilo z uporabo ZUP. Sankcija iz petega odstavka 20. člena ZBPP velja za vse naslednje prošnje v roku šest mesecev, pri čemer niti ZPND niti ZBPP ne določata izjeme. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali se prepoved vlaganja nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, izrečena na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, nanaša tudi na vložitev prošnje na podlagi določb ZPND.

ZBPP v 3. členu določa, da je lahko z zakonom brezplačna pravna pomoč drugače urejena kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. V primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom.

ZPND v četrtem delu ureja brezplačno pravno pomoč žrtvam nasilja v družini in sicer v členih 25. do 28. Člen 25 določa, da se za brezplačno pravno pomoč žrtvi nasilja uporablja zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč (to je ZBPP), kolikor ni v tem zakonu drugače določeno. Drugačno ureditev je ZPND določil glede pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči. Po določbi 26. člena navedenega zakona je tako do brezplačne pravne pomoči, ne glede na določbe ZBPP, upravičena oseba, za katero je bila podana ocena ogroženosti, ki jo poda pristojni center za socialno delo. Člen 27 pa določa, da se brezplačna pravna pomoč odobri za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po 19. in 21. členu tega zakona. ZPND torej drugače kot ZBPP ureja pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da se glede ostalih vprašanj uporabljajo določbe ZBPP, kar tudi izrecno izhaja iz 25. člena ZPND.

Prepoved vlaganja prošenj izrečena na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP predstavlja sankcijo v primeru, ko prosilec v svoji vlogi navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju družinskih članov. Po določbi prvega odstavka istega člena se namreč premoženje prosilca in njegovih družinskih članov (premoženjsko stanje je eden izmed pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po navedenem zakonu), ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za brezplačno pravno pomoč. Iz navedenega torej izhaja, da takšna pisna izjava služi organu za brezplačno pravno pomoč za ugotavljanje izpolnjevanja premoženjskega pogoja iz 13. člena ZBPP. Ker pa se po izrecni določbi 26. člena ZPND pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči žrtvam nasilja v družini ne upoštevajo pogoji iz ZBPP (subjektivni in objektivni pogoj), v postopkih po ZPND po presoji sodišča ne pride v poštev uporaba določbe 20. člena ZBPP, saj je ta določba povezana z ugotavljanjem premoženjskega stanja prosilca v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja finančnega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči. Kolikor namreč premoženjsko stanje tožnice v obravnavanem primeru ni relevantno za odobritev brezplačne pravne pomoči, tudi niso relevantne določbe ZBPP, ki se nanašajo na ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca.

Ker je tožena stranka v zadevi napačno uporabila materialno pravo, to je določbe ZPND in ZBPP, je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora tožena stranka ponovno odločiti o vlogi tožnice v roku 15 dni po prejemu te sodbe (ker gre za prednostno zadevo po 28. členu ZPND), pri čemer je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi, je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 €, ker je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, tožnico pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.