Jedro

Pred uveljavitvijo ZDen vložena vloga za uveljavitev tovrstnega zahtevka, ki je bila v nadaljevanju postopka tudi ustrezno vsebinsko obravnavana (torej po pravilni materialnopravni podlagi), ne pomeni, da za vodenje denacionalizacijskega postopka organ ni imel podlage.

V koliziji pravice denacionalizacijskega upravičenca, da dobi vrnjeno podržavljeno stvar, ki je s sprejetjem ZDen postala pričakovana pravica in lastninskimi upravičenji podjetja oziroma njegovih delavcev, ima po stališču Ustavnega sodišča RS prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca. Oškodovanja, nastala zaradi nezakonitega lastninskega preoblikovanja, pa ne morejo preprečiti realizacije denacionalizacijske pravice na stvari, ki je brez zakonitega pravnega temelja v sredstvih podjetja.

Tožnik nima prav, da je postavitev skrbnika po svoji vsebini začasna odredba, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in 304. člen ZUP ter izkazati verjetnost nastanka hude škode. V denacionalizacijskih postopkih se skrbnik za posebni primer namreč postavi zaradi rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče, dokler ni izveden postopek dedovanja tega premoženja.

Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države. ZDen namreč ni zasnovan na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč gre za poseben način odškodovanja, ki ga je povzročilo podržavljenje, zakonodajalec pa je za to sprejel posebno ureditev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano prvostopno odločbo odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A.A. vrne v last in posest nepremičnina s parc. št. 1247/1, k.o. ... (1. točka izreka), določil kot skrbnika za posebne primere B.B. (2. točka izreka), določil zavezanca za vrnitev tožnika, ki je dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe to nepremičnino predati skrbniku za posebne primere (3. točka izreka), odredil, da se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvede pri nepremičnini s parc. št. 1247/1 k.o. ..., sprememba zemljiškoknjižnega stanja, kot izhaja iz 1. točke izreka (4. točka), zavrnil zahtevo nekdanjega pooblaščenca tožnika Odvetniške pisarne C. za povrnitev stroškov postopka (5. točka izreka), zavrnil zahtevo nekdanjega pooblaščenca pokojne vlagateljice odvetnika C.C. za povrnitev stroškov postopka (6. točka izreka) in še, da je s to odločbo odločeno v celoti o zahtevi za denacionalizacijo (7. točka izreka). V obširni obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre za ponovno odločanje po tem, ko je drugostopni organ odpravil odločbo prvostopnega organa z dne 26. 2. 2009, s katero je ta vrnil to nepremičnino v naravi. Nepremičnina je bila podržavljena pok. upravičenki A.A.z odločbo razlastitvi Rajonske razlastitvene komisije II gl. mesta Ljubljane št. Ra 3 z dne 20. 6. 1950, zato je pravni temelj po 12. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) podan. Pok. upravičenka se je tudi štela za jugoslovansko in slovensko državljanko. Nepremičnina se je vpisala v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje s pravico upravljanja Kino ..., nato Zavod ... oziroma ... podjetje Ljubljana, danes D.D. d.d.. Prvostopni organ je v skladu z napotili organa v drugostopni odločbi s sklepom z dne 12. 1. 2010 prekinil postopek denacionalizacije do rešitve predhodnega vprašanja - odločitve pristojnega sodišča glede ničnosti pogodbe med tožnikom kot prodajalcem in družbo E.E. d.o.o. kot kupcem. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 264/2010 z dne 27. 9. 2012, je bila ugotovljena ničnost te pogodbe. Po predlogu vlagateljev je organ izdal sklep z dne 20. 2. 2014 po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), in prepovedal tožniku razpolaganje z nepremičnino. V nadaljevanju postopka je organ ugotavljal obstoj ovir za vračilo v naravi. Po izvedenem ugotovitvenem postopku (opravljen je bil tudi ogled na kraju samem) je bilo ugotovljeno, da ovir za vračilo v naravi ni, saj gre za opuščen objekt, ovira za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen pa se nanaša na javne službe in ne na opravljanje morebitne komercialne dejavnosti, ki jo opravlja tožnik kot kapitalska družba. Organ se je skliceval na sodbo naslovnega sodišča, I U 1949/2009 z dne 2. 3. 2010, sodbo Vrhovnega sodišča RS, U 359/95, U 396/95 z dne 22. 10. 1997, ugotovil pa tudi, da se kulturna dejavnost sedaj v objektu sploh ne opravlja. Predmetna nepremičnina tudi ni navedena v seznamu javne infrastrukture na področju kulture po Sklepu o določitvi javne infrastrukture na področju kulture (Uradni list RS, št. 31/97), kot tudi ne v sedaj veljavnem seznamu (Uradni list RS, 50/16). Organ je še pojasnil, da se tožnik tudi ne more sklicevati na tretji odstavek 16. člena ZDen, saj bi moral glede na opisan potek lastninskega preoblikovanja in sledeč stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 310/2008 z dne 28. 11. 2008, ter glede na določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (v nadaljevanju ZUJIPK), kino, ker je bil zanj vložen denacionalizacijski zahtevek, izločiti iz lastninskega preoblikovanja. V sredstvih podjetja je ta objekt ostal zaradi izvršitve nezakonite odločbe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, kar je v nasprotju z 88. členom ZDen. Odškodnina, prejeta ob razlastitvi, pa ni presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, zato se je ne upošteva.

2. Z 2. točko izreka drugostopne odločbe je drugostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov. Pri tem se je oprl na 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86).

3. Tožnik je v tožbi navedel, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena pravočasno, saj je vlagateljica F.F. vložila zahtevo 16. 10. 1991, torej pred uveljavitvijo ZDen. Ker 16. 10. 1991 ni obstajala zakonska podlaga za tak zahtevek, ga je bil organ dolžan zavreči. V nasprotju z navedenim je postopek nadaljeval, torej je cel postopek nezakonit in tudi protiustaven, saj je v nasprotju z 2., 14., 15., 154. in 155. členom Ustave RS. Organ tudi ni navedel, da upravičenci dejansko izpolnjujejo pogoje iz 9. in 15. člena ZDen, temveč je le navedel, da so pogoji izpolnjeni, torej ni razlogov in je odločba zato v nasprotju z 2. in 25. členom Ustave RS. Moralo bi biti navedeno, po katerem zakonu je bilo premoženje podržavljeno, ali gre za upravičenca v smislu 3. - 5. člena ZDen, nadalje glede izpolnjevanja pogojev iz 9. člena ZDen in nadaljnjih. Tudi ni navedeno, na katere listine in dokumente se je organ oprl. Brez podlage organ zatrjuje, da tožnik ni izkazal ovir iz 16. in 19. člena ZDen. Gre za premoženje, ki služi za opravljanje dejavnosti s področja kulture. Pri tem je treba upoštevati, da postopek traja že vrsto let (zaradi nevestnega, nezakonitega, protiustavnega ravnanja države), da je tožnik v negotovi situaciji, da objekta ne more obnavljati, saj obstaja možnost, da bo vrnjen v last upravičencu. Gre za zgodovinsko in kulturno pomemben objekt, namenjen kinematografski dejavnosti, tožnik se zavzema, da se bo ta dejavnost opravljala že naprej, saj je gotovo, da upravičenci tega ne bodo več izvrševali in bo na tem mestu parkirišče. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, katere podatke je organ pridobil iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Arhiva RS, kaj je ugotovil na podlagi teh listin in kakšen je zaključek. Iz obrazložitve tudi izhaja, da bo organ odločil še o zahtevku vlagateljev za povračilo zmanjšane vrednosti nepremičnine in zahtevku tožnika za povečano vrednost nepremičnine, zato je 7. točka izreka (s katero je organ odločil, da je o zahtevi odločeno v celoti) v nasprotju z obrazložitvijo. Tožnik tudi ugovarja, da ni izkazano, da je bila upravičenka A.A. pred razlastitvijo v resnici sploh lastnica celotnega kompleksa kino I., saj ni dokumentacije, ki bi to dokazovala. Zemljiškoknjižno stanje ni pravilno ugotovljeno. Iz obrazložitve izhaja, da so predmet denacionalizacije: parc. št. 463/1 vrt v izmeri 681 m2, parc. št. 463/3 hiša v izmeri 121 m2, parc. št. 460/5 vrt v izmeri 269 m2 in parc. št. 460/6 hiša in dvorišče v izmeri 529 m2 in 182 m2, vse k.o. .... Sedanje zemljiškoknjižno stanje je takšno, da se nepremičnine, ki so v postopku denacionalizacije, nahajajo na parc. št. 1247/1, k.o. ..., ki v naravi predstavlja kompleks Kino I.. Tožnik je poudaril, da je Kino I. v njegovi lasti, ki je delniška družba, torej je podana ovira iz tretjega odstavka 16. člena ZDen. Ovire so tudi podane po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, saj služi za kulturne namene in je kulturna dediščina, ne glede na to, v kakšnem stanju se trenutno nahaja. Ovira ni le v smislu dejstva, da se opravlja kulturna dejavnost, ampak tudi, da bo z vrnitvijo v naravi povsem onemogočeno nadaljevanju specifične kulturne dejavnosti, tj. predvajanje otroških filmov. Pri tem se je tožnik skliceval tudi na 2. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine. Tožnik ima namen kompleks obnoviti in uporabljati za kulturni namen. Če ne, bo oškodovana tudi kulturna dejavnost RS in ne samo tožnik. Denacionalizacijski upravičenci nameravajo spremeniti namembnost objekta v stanovanjsko ali celo v parkirišče. Tožnik namerava narediti kulturni objekt za namene kina za otroke. Ta kinodvorana je prav prilagojena za predvajanje otroških filmov. Kino I. je opredeljen kot kulturna dediščina v Registru nepremične kulturne dediščine. Zavod za kulturno dediščino le redko dovoli izbris iz tega registra. Tudi iz delnega poročila po 65. členu ZDen izhaja, da je ta nepremičnina v katastru stavb opredeljena kot dvorana za družbene prireditve, zaradi česar ima kulturno vrednost in predstavlja kulturno dediščino. Ker pa je v zvezi s tem objektom potekal spor, objekta tožnik ni obsežno finančno obnavljal oziroma vanj investiral glede na negotovo prihodnost investicije. Organ bi moral preverjati tudi druge ovire in ker tega ni storil, je ravnal v nasprotju s 7. in 4. členom ZUP. Tožnik je nasprotoval tudi postavitvi skrbnika za poseben primer in naložitvi, da mora skrbniku predati nepremičnino. Opozoril je na zadevo I U 166/2017, kjer je izpodbijan sklep organa o zavrženju pritožbe zoper sklep organa, da je tožnik dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa nepremičnino predati v začasno uporabo skrbniku za posebne primere. Iz zapisnika o ogledu z dne 22. 9. 2016 je razvidno, da so v objektu še vedno vidni ostanki delovanja kino I.. Postavitev skrbnika za posebni primer je po svoji naravi začasna odredba, zato je treba upoštevati pogoje po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ni izkazane nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve iz denacionalizacije onemogočena ali precej otežena, ni izkazano, da je sklep potreben, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Ni izkazan niti en pogoj, to tudi ne izhaja iz obrazložitve. Tudi pogoji iz 304. člena ZUP niso izpolnjeni. Odločba je tudi kontradiktorna, saj na eni strani vrača premoženje denacionalizacijski upravičenki, ki je že pokojna, po drugi strani pa določa skrbnika za posebni primer. Vpisi v zemljiški knjigi so dovoljeni le v korist osebe, v katere korist učinkuje listina, ki je podlaga za vpis. A.A. pa je pokojna in v njeno korist vpis v zemljiško knjigo ni mogoč. Organ bi zato moral prekiniti postopek po 144. členu ZUP do rešitve vprašanja dedičev po pok. upravičenki. Po prepričanju tožnika pa je šlo tudi za odplačno razlastitev, kakršno poznamo v današnji zakonodaji. V primeru izvršitve izpodbijane odločbe bi bila pok. A.A. neupravičeno obogatena, česar sta se zavedala tudi vlagatelja, ki sta primarno zahtevala vračilo odškodnine v obliki obveznic, podredno pa vračilo v naravi. Organ tudi ni določil izvedenca, ki bi valoriziral izplačano odškodnino, zato se ne more uporabiti prvi odstavek 72. člena ZDen. Cenilec bi moral določiti vrednost nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja ter pri tem upoštevati vlaganja tožnika, ki nedvomno presegajo 30 % vrednosti nepremičnine. Ogled z dne 22. 9. 2016 ni dovolj, saj nihče od prisotnih ni strokovnjak za gradbeništvo in cenilstvo. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno, da samo odloči v celoti v korist tožnika in stroške tega postopka naloži v plačilo toženki.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranki z interesom B.B. in G.G. sta v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnika. Opozorila sta, da tožnik v tožbi navaja tožbene novote, ki niso dopustne (52. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) in sicer, da ni pojasnjeno, kdo so upravičenci oziroma komu je bila nepremičnina podržavljena, da ni pojasnjena podlaga podržavljenja, da ni dokazano, da so priložene zahtevi potrebne listine, da naj ne bi bile izkazane ovire za vračilo v naravi, da naj ne bi bila upoštevana odškodnina ob podržavljenju, da naj bi imel tožnik namen obnoviti nepremičnino. Zemljiškoknjižno stanje nepremičnine je razvidno iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 273, k.o. ..., kjer je kot lastnik vpisana A.A., razvidno pa je tudi, da je bila nepremičnina podržavljena na podlagi odločbe o razlastitvi z dne 20. 6. 1950, ta pa je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi. S tem je bil tožnik seznanjen, kar izhaja iz tega, da se nanjo v tožbi sklicuje. F.F. je najprej res vložila Priglasitev zavarovanja pravic do nepremičnin z dne 14. 10. 1991, pri čemer pa je zahtevo za denacionalizacijo po pozivu organa z dne 9. 3. 1992 oblikovala in dopolnila z vlogo z dne 2. 5. 1992. Da ovire za vračilo v naravi niso izkazane, kaže tudi to, da je tožnik poskušal prenesti to nepremičnino s pogodbo na tretjo osebo (ki je bila kasneje ugotovljena za nično), torej nepremičnine ne potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Lastninjenje tožnika tudi ne more predstavljati ovire za vračilo v naravi (X Ips 310/2007). Tožnik tudi ne opravlja javne službe. Vrednost nepremičnine pa je bila v postopku ugotovljena z izvedencem, ki je ugotovil, da je premoženje v času podržavljenja vredno 281.246,01 DEM (od tega je vrednost kina 228.561,21 DEM), da znaša odškodnina po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba) 51.274,79 DEM, da znesek te odškodnine predstavlja 18,23 % vrednosti podržavljenega premoženja oziroma 22,43 % (če se upošteva le vrednost kina). Tožnik nepremičnine ne uporablja, njegov namen je zavlačevanje postopka, saj lahko tako nepremičnino še vedno neodplačno uporablja. Zoper tožnika tečejo izvršilni postopki, ki so jih sprožili upniki zaradi poplačila svojih terjatev, pri čemer vlagajo predloge ravno na nepremičnino, ki je predmet tega postopka. Ker bi v primeru prodaje nepremičnine na dražbi prišlo do pridobitve lastninske pravice na originaren način, sta stranki z interesom prisiljeni vlagati ugovore tretjega in sprožati pravde na ugotovitev nedopustnosti izvršb, zaradi česar nastajajo visoki stroški, povrnitev katerih je že sedaj vprašljiva. Stranki sta bili prisiljeni vložiti že 16 ugovorov tretjega in predlog za odlog izvršbe ter 7 tožb na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, katerih opravilne številke tudi naštejeta. Predlagala sta prednostno obravnavo zadeve in zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom H.H. d.d. odgovora na tožbo v danem roku ni podal. 7. Tožba ni utemeljena.

8. V tem primeru je sporna odločitev organa o vračilu nepremičnine s parc. št. 1247/1 k.o. ..., v last in posest, ki v naravi predstavlja Kino I., ter odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov tožnika v postopku na drugi stopnji. Tožnik odločitvi ugovarja iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi z bistvenimi kršitvami pravil postopka in Ustave RS:

9. Tožnik ugovarja, da je vlagateljica F.F. vložila zahtevo za denacionalizacijo pred uveljavitvijo ZDen (16. 10. 1991), torej brez zakonske podlage, posledično pa to pomeni, da je bil izveden postopek nezakonit ter tudi protiustaven. Iz podatkov izpodbijane odločbe izhaja, da je bila vloga vlagateljice (ki je za tožnika sporna), naslovljena ''Priglasitev zavarovanja pravic do nepremičnin'', vložena 16. 10. 1991, dopolnitev katere je organ zahteval 9. 3. 1992 (čemur je vlagateljica sledila z dopolnitvijo dne 6. 5. 1992), pri čemer se je oprl že na določbe ZDen, ki je pričel veljati 7. 12. 1991. Že zato temu tožbenemu ugovoru ni mogoče slediti, ob tem pa sodišče še pripominja, da je bilo že pred samo uveljavitvijo ZDen splošno znano, da bo sprejet materialni predpis, ki bo to materijo urejal (tj. vračilo krivično podržavljenega premoženja), zato pred uveljavitvijo ZDen vložena vloga za uveljavitev tovrstnega zahtevka, ki je bila v nadaljevanju postopka tudi ustrezno vsebinsko obravnavana (torej po pravilni materialnopravni podlagi), ne pomeni, da za vodenje denacionalizacijskega postopka organ ni imel podlage. Zato do očitanih kršitev pravil postopka ni prišlo, posledično pa tudi niso bile kršene določbe 2., 14., 15., 154. in 155. člena Ustave RS.

10. Tožnik nadalje ugovarja, da odločba ne vsebuje obrazložitve glede izpolnjevanja pogojev iz 9. ter 15. člena ZDen. Po 9. členu ZDen so upravičenci fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V 3. členu ZDen so našteti predpisi, ki štejejo kot podlaga za denacionalizacijo, v 15. členu ZDen pa, da so v primeru, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi ali so razglašeni za mrtve, upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki, pravno nasledstvo pa se presoja po pravu Republike Slovenije, če ni v naslednjih odstavkih drugače določeno. Tudi ta tožbeni ugovor ne vzdrži sodne presoje. Razlogi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz zgoraj citiranih členov so namreč navedeni na 2. strani spodaj (od tretjega odstavka naprej), na 3. strani zgoraj (prvi štirje odstavki) ter še str. 7 (zadnji odstavek) in str. 8 (prvi odstavek). Tako je organ navedel, da je zahtevo vložila F.F., hči bivše lastnice A.A., pri čemer se je skliceval na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča I v Ljubljani, O 523/54 z dne 28. 6. 1954, in oporoko pokojne, da je bilo v tej odločbi obravnavano premoženje pok. A.A. podržavljeno z odločbo Rajonske razlastitvene komisije II gl. mesta Ljubljane, št. Ra 3 z dne 20. 6. 1950, ter da potrdilo Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 24. 12. 1992 potrjuje, da je bila bivša lastnica jugoslovanska državljanka. V nadaljevanju je še povzel vlogo vlagateljev B.B. in G.G. kot pravnih naslednikov (med postopkom umrle) vlagateljice F.F. in vsebino listin za izkaz pravnega nasledstva (med drugim sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, II D 1342/2013 z dne 24. 10. 2013). Tako obrazložitev očitno vsebuje predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, da gre za upravičenko v smislu 3. člena ZDen in osebo iz prvega odstavka 9. člena ZDen, povzete so listine, ki izkazujejo pravno nasledstvo vlagateljev po pok. upravičenki. Odločbi tako ni mogoče očitati neobrazloženosti in nemožnosti preizkusa. Prav tako je organ - ne zgolj pavšalno, kot to očita tožnik - navedel po 62. členu ZDen zahtevane priložene listine ter njihovo vsebino, s časovno opredelitvijo teh dopolnitev.

11. Organ se je tudi izčrpno in v zadostni meri opredelil, zakaj meni, da tožnik ni izkazal ovir za vračilo v naravi po 16. ter 19. členu ZDen, kar izhaja iz obrazložitve od 21. strani odločbe naprej, pri čemer se je organ o tem opredeljeval glede na posamezne vsebinsko povezane ugovore tožnika.

12. S tem, ko je v 7. točki izreka odločbe organ navedel, da je o zahtevi za denacionalizacijo s to odločbo odločil v celoti, iz obrazložitve pa izhaja, da bo z dopolnilno odločbo odločil še o povrnitvi vlaganj v nepremičnino in zahtevku za povračilo zmanjšane vrednosti nepremičnine, pa tudi ni prišlo do neskladja med izrekom in obrazložitvijo. S to odločbo je očitno odločil o sami zahtevi za denacionalizacijo, torej o vračilu zahtevanega denacionalizacijskega premoženja, z dopolnilno odločbo pa bo odločil o drugih zahtevkih. Do kršitve pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) zato ni prišlo, saj o teh zahtevkih še ni (v nobenem smislu) bilo odločeno.

13. Sodišče še pripominja, da ni sledilo razlogovanju strank z interesom, da tožnik v (zgoraj) presojanem delu tožbe uveljavlja nedopustnih tožbenih novot v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Za tak primer bi šlo, če bi tožnik uveljavljal nova dejstva in nove dokaze, ki so obstajali v času izdaje upravnega akta in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa je uveljavljal bistvene kršitve pravil postopka in Ustave RS, zato jih je sodišče vsebinsko presodilo.

V zvezi z napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja

14. Tožnik ugovarja, da je zemljiškoknjižno stanje obravnavane nepremičnine zmotno ugotovljeno, zato pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je organ (pravilno) povzel zemljiškoknjižno stanje nepremičnine v času podržavljenja (s pojasnilom o pred izdajo odločbe o razlastitvi opravljeni parcelaciji), po katerem je bilo premoženje pred razlastitvijo vpisano v vl. št. 273 k.o. ..., nato razparcelirano na parc. št. 460/5 in 460/6 ter vpisano vl. št. 1286, k.o. ..., vse last pok. A.A., to premoženje pa je bilo med drugim razlaščeno s prej navedeno odločbo o razlastitvi, nato pa sta bili parceli predmet nadaljnjega parceliranja in preoštevilčenja ter je to sedaj (v času vračanja) parc. št. 1247/1, k.o. ..., kot jo je organ tudi opredelil v izreku. Ta ugovor torej sodišče tudi zavrača kot neutemeljen.

15. Tožnik tudi ugovarja, da so podane ovire po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ker bo z vračilom te nepremičnine v naravi onemogočeno nadaljevanju specifične kulturne dejavnosti, tj. predvajanje otroških filmov, pri čemer organu očita spregled 2. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, po katerem je varstvo dediščine v javno korist, javna korist varstva kulturne dediščine pa se določa v skladu s kulturnim, vzgojnim, razvojnim, simbolnim in identifikacijskim pomenom dediščine za državo, pokrajine in občine, za slednjo pa tožnik meni, da je podana, s poudarkom na starosti stavbe 100 let, kar bo z vračilom v naravi izničeno. Po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno krnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Sodišče sodi, da tožnik z nobenimi konkretnimi pripombami ne izpodbija zaključka organa, da ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen niso podane, pri čemer tožnik že v postopku niti ni izkazal (kot tudi ne sedaj v tožbi), da opravlja javno službo v smislu 26. člena ZUJIK (po tej določbi se javne kulturne dobrine zagotavljajo kot javne službe ali pod enakimi pogoji in na način, ki velja za javno službo), nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da se v nepremičnini, ki naj bi po podatkih registrov služila za opravljanje kulturne dejavnosti, sedaj, tj. v času vračanja, ne opravlja nobena dejavnost, zaradi česar tudi ni pomembno, da je nepremičnina vpisana v register kulturne dediščine kot kulturna dediščina ter da je šteti kinodvorano kot kulturno infrastrukturo. Organ se je v odločbi tudi pravilno skliceval na veljavno upravnosodno prakso v vsebinsko enakem oziroma podobnem primeru (npr. sodba Upravnega sodišča RS, I U 1949/2009, sodba Vrhovnega sodišča RS, U 359/95, U 396/95 z dne 22. 10. 1997), iz katerih med drugim izhaja, da besedna zveza ''oziroma drugih javnih služb'' (iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen - op. sod.), ki sledi primeroma naštetim dejavnostim, pogojuje obstoj ovire za vračanje nepremičnin, ki služijo za opravljanje vseh primeroma naštetih (in drugih) dejavnosti le, če se opravljajo kot dejavnost javne službe. Organu zato ni mogoče očitati spregleda 2. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine. Na diametralno nasproten zaključek zato tudi ne more vplivati navedba tožnika, da ima namen dvorano obnoviti in jo uporabljati za kulturni namen, ne glede na razlog, zakaj je v času trajanja postopka denacionalizacije ni obnavljal, kot tudi ne morebitni namen vlagateljev v zvezi z vrnjeno nepremičnino, še zlasti upoštevaje pri tem dejstvo, da je tožnik tekom trajanja denacionalizacijskega postopka to nepremičnino prodal (Pogodba o prodaji nepremičnine družbi E.E. d.o.o. z dne 6. 2. 2009), pogodba je bila sicer nato izrečena za nično (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 264/2010 z dne 27. 9. 2012, potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp z dne 1487/2013 z dne 23. 10. 2013).

16. Tožnik še ugovarja, da so ovire podane po tretjem odstavku 16. člena ZDen, saj je nepremičnina v lasti tožnika - D.D. d.d., torej delniške družbe, zato je ni mogoče vrniti glede na ovire, določene z ZDen in drugimi zakoni (npr. Zakon o evidentiranju gospodarske infrastrukture). Že prvostopni organ je pravilno obrazložil, zakaj ni mogoče šteti, da nepremičnine iz tega razloga ni mogoče vrniti v naravi. V sodbi, U 2782/2005 z dne 10. 11. 2006 (v kateri je bila presojana zakonitost lastninskega preoblikovanja tožnika v zvezi s Kinom I.) (enako tudi v U 2783/2005 z dne 10. 11. 2006 - v slednji je šlo za presojo zakonitosti lastninskega preoblikovanja tožnika v zvezi s Kinom J.), ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 310/2007 z dne 27. 11. 2008, se je to sodišče postavilo na stališče (izhajajoč pri tem iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 224/00 z dne 28. 2. 2002), da se ''v primerih, ko se je zavezanec lastninsko preoblikoval po ZUJIK, in v predhodno izvedenem postopku, v denacionalizaciji zahtevanega premoženja, ni izločil kot javne infrastrukture na področju kulture, vključitev te nepremičnine v lastninsko preoblikovanje prepoveduje 88. člen ZDen. Uporaba te določbe v postopkih pred izdajo t.i. prvega soglasja pomeni, da mora podjetje pred izdelavo otvoritvene bilance izločiti nepremičnino, za katero po določbah ZDen izhaja dolžnost vrnitve, to pa mora podjetje opisati v programu lastninskega preoblikovanja. Ker Kino I. ni bil izločen iz lastninskega preoblikovanja podjetja, Agencija za sprejem takega programa ni imela zakonske podlage. Če pa bo v postopku denacionalizacije odločeno, da se nepremičnina vrne, bo moral tožnik izpodbijano odločbo izvršiti v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje gospodarskih družb. V koliziji pravice denacionalizacijskega upravičenca, da dobi vrnjeno podržavljeno stvar, ki je s sprejetjem ZDen postala pričakovana pravica in lastninskimi upravičenji podjetja oziroma njegovih delavcev, ima po stališču Ustavnega sodišča RS prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca. Oškodovanja, nastala zaradi nezakonitega lastninskega preoblikovanja, pa ne morejo preprečiti realizacije denacionalizacijske pravice na stvari, ki je brez zakonitega pravnega temelja v sredstvih podjetja''. Sodišče temu stališču, kot mu je sledil tudi že prvostopni organ, sledi, tožnik pa se tudi brez uspeha sklicuje na 18. člen ZDen oziroma na ovire, ki naj bi jih določil Zakon o gospodarski infrastrukturi, saj ta še ni bil sprejet. 17. Zavezanec za vračilo stvari (51. člen) pa je po ZDen tisti, ki mora v postopku konkretno in določno uveljavljati ovire za vračilo v naravi (primarno načelo je namreč vračilo v naravi - 2. člen), zato organu, ker ni preverjal drugih ovir za vračilo, ni moč očitati kršitve 7. in 4. člena ZUP.

18. Z določitvijo skrbnika za posebne primere do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. upravičenki (v 2. točki izreka odločbe) in naložitvijo tožniku, da mu nepremičnino preda v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe (v 3. točki izreka odločbe) je organ sledil zakonskim normam 66. in 67. člena ZDen, po katerih organ odloči o premoženju, upravičencih, obliki in obsegu premoženja, o zavezancih za izročitev premoženja in o rokih za izpolnitev odločbe, ter o naslovniku odločbe in v primeru mrtvega upravičenca določitvi skrbnika za posebne primere v začasno upravljanje. Tožnik nima prav, da je postavitev skrbnika v takih primerih po svoji vsebini začasna odredba, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in 304. člen ZUP ter izkazati verjetnost nastanka hude škode. V denacionalizacijskih postopkih se skrbnik za posebni primer namreč postavi zaradi rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče, dokler ni izveden postopek dedovanja tega premoženja. Zato ni relevantno tožnikovo navajanje, da je bil izdan v postopku tudi sklep o začasni uporabi te nepremičnine do pravnomočnosti odločbe in njeno predajo istemu skrbniku, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo (in sedaj tudi tožbo I U 166/2018 - op. sod.) ter da so iz ogleda na kraju samem vidni ostanki delovanja Kina I., iz česar bi se dalo sklepati, da tožnik meni, da je možno njegovo delovanje. Zato pa tudi ni utemeljen ugovor o kontradiktornosti izpodbijane odločbe, ki na eni strani vrača premoženje mrtvi osebi (pri čemer vpis v zemljiško knjigo po mnenju tožnika, opirajoč se pri tem na Zakon o zemljiški knjigi ni možen, kar v tovrstnih primerih ne drži), po drugi strani pa postavlja skrbnika za posebne primere, saj je zakon tako ravnanje organu naložil glede na specifično naravo postopka denacionalizacije, tj. da se premoženje, ki ga je treba ohraniti (za morebitne pravne naslednike), vrača upravičencu, ki je glede na potek časa (časa podržavljenja in časa vračanja) v teh postopkih v večini primerov že mrtev.

19. Organ je tudi (po opravljenem izračunu dane odškodnine v razlastitvenem postopku v primerjavi z ugotovljeno vrednostjo nepremičnine z izvedencem) pravilno zaključil, da odškodnina, dana bivši lastnici, ni presegla 30 % vrednosti razlaščene nepremičnine, zato je ni mogoče upoštevati. Tako namreč določa 72. člena ZDen, po katerem se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona, ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Zato ni mogoče slediti tožniku, da bo prišlo do neupravičene obogatitve, če bo nepremičnina vrnjena v naravi. Po 44. členu ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob stanju v času vračanja. V nadaljevanju navedene določbe so za posamezno vrsto premoženja navedeni podzakonski predpisi, ki se uporabljajo za ugotavljanje vrednosti posamezne vrste premoženja, med drugim se ob podržavljenju ugotovljene vrednosti ugotavljajo po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. In po tej Odredbi je organ tudi opravil preračun dane odškodnine, zato bi bila postavitev izvedenca za valorizacijo tega zneska nezakonita. Sodišče še dodaja, da metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države. ZDen namreč ni zasnovan na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč gre za poseben način odškodovanja, ki ga je povzročilo podržavljenje, zakonodajalec pa je za to sprejel posebno ureditev. In ta je bila v tem primeru tudi uporabljena.

20. Izvedenca za oceno vlaganj bo organ postavil, ko bo odločal o povrnitvi vlaganj, zato tudi očitek tožnika, da organ takega izvedenca ni postavil in da ogled na kraju samem z dne 22. 9. 2016 ne zadošča za oceno vlaganj, tudi ni sprejemljiv.

21. Ker je sodišče presodilo, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, je posledično tudi pravilna odločitev drugostopnega organa o zavrnitvi pritožbenih stroškov tožnika, utemeljeni na 114. členu ZUP/86. Tožnik v tožbi tej odločitvi s konkretnimi navedbami niti ne ugovarja, sodišče pa tudi ni našlo napak, ki bi po uradni dolžnosti terjalo odpravo te odločitve.

22. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve pravilen in da sta odločba prvostopnega organa in odločitev drugostopnega organa v izpodbijanem delu pravilni in zakoniti, zato je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

23. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, saj je tožnik predlagal vpogled v listine spisa, katere je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.