Jedro

Predpostavka za dovolitev nasprotne tožbe je glede na določbo 2. odstavka 183. člena ZPP tudi stvarna pristojnost istega sodišča, kar pomeni, da so podani pogoji za odločanje o naprotni tožbi v istem postopku le dotlej, ko so izpolnjene vse zakonske predpostavke, torej tudi stvarna pristojnost istega sodišča za vse uveljavljane zahtevke pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje po nasprotni tožbi in da bo po pravnmočnosti sklepa zadevo v tem obsegu odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Proti navedenemu delu sklepa vlaga pritožbo tožena stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi. Poudarja, da je po členu 44 ZPP odločilna vrednost spornega predmeta in sicer tista, kot jo je tožeča stranka navedla v tožbi ob njeni vložitvi. Po istem členu mora sodišče o stvarni pristojnosti po uradni dolžnosti preveriti vrednost spornega predmeta najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Vrednost iz nasprotne tožbe ob vložitvi torej ni presegala 2.000.000,00 SIT, razen tega pa je sodišče združilo postopek v enotno obravnavanje in je tudi po načelu atrakcije za odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku pristojno okrajno sodišče. V ustaljeni sodni praksi je tudi sprejeto stališče, po katerem je značilnost nasprotne tožbe v tem, da funkcionira tudi kot toženčevo obrambno sredstvo in je smiselno vsa sporna vprašanja reševati hkrati in zato kompleksno, odpravljena pa je zato tudi možnost divergentnega sojenja v dejansko ali pravno povezanih razmerjih. Višje sodišče v Ljubljani je v v sklepu I Cp 1678/2003, z dne 3.12.2003 ugotovilo, da gre za tesno povezanost zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe in da mora sodišče prve stopnje istočasno odločati o obeh zahtevkih.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je dajatveni denarni zahtevek. To pa pomeni, da zanj ne veljajo določbe o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta vsebovane v členih 39. do 45 ZPP. Le v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je namreč mogoče uporabiti pravila, po katerih se določa oziroma korigira vrednost spornega predmeta in le v takšnih primerih obstajajo procesne časovne omejitve, v okviru katerih je mogoče še popraviti vrednost spornega predmeta (člen 44 ZPP) in na katere se sklicujejo pritožniki. Ni torej pravilno pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pri odločanju o svoji stvarni pristojnosti upoštevati že po prvem naroku za glavno obravnavo spremenjene - višje vrednosti tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, temveč tisto prvotno navedeno v nasprotni tožbi ob njeni vložitvi, ki ne presega zneska

2.000.000,00 SIT. Sodišče mora ves čas postopka paziti na svojo stvarno pristojnost (člen 19/1 ZPP), kar ob povedanem, ko je tožena stranka v nasprotni tožbi zvišala denarni zahtevek tako, da je ta presegel mejni znesek 2.000.000,00 SIT, ki razmejuje stvarno pristojnost okrajnih sodišč od pristojnost okrožnih sodišč, pomeni, da se je moralo izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti pristojnemu okrožnemu sodišču. Ker gre za procesno predpostavko, ki povzroči absolutno neveljavnost sodbe, ki bi jo izdalo stvarno nepristojno sodišče (glej 4. točko 2. odstavka 339. člena ZPP), se tudi ni mogoče sklicevati na to da je sodišče prve stopnje predhodno združilo postopke, da nasprotna tožba predstavlja obrambno toženčevo sredstvo, da načelo ekonomičnosti postopka zahteva skupno obravnavanje zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe in da le takšen istočasen način obravnavanja prepreči divergentne odločitve sodišča o posamičnih zahtevkih. Predpostavka za dovolitev nasprotne tožbe je glede na določbo 2. odstavka 183. člena ZPP tudi stvarna pristojnost istega sodišča, kar pomeni, da so podani pogoji za odločanje o naprotni tožbi v istem postopku le dotlej, ko so izpolnjene vse zakonske predpostavke, torej tudi stvarna pristojnost istega sodišča za vse uveljavljane zahtevke pravdnih strank.

Na takšno zakonsko določeno razmejitev in posledično dolžnost sodišča, da se odreče odločanju v zadevah, ki ne spadajo v njegovo pristojnost, ne more vplivati niti siceršnja dejanska in pravna povezanost zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi, ki pa vendarle ni takšna, da ne bi moglo sodišče prve stopnje glede na nastalo procesno situacijo o njih odločati ločeno ali da bi moralo prekiniti postopek in čakati na odločitev okrožnega sodišča o nasprotni tožbi, seveda pa bo moralo, da bo lahko o zadevi pravilno odločilo, upoštevati tudi izhodišča, ki so bila nanizana v razlogih sklepa pritožbenega sodišča, opr.štev. I Cp 1678/2003, z dne 3.12.2003. Zato je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 353 v zvezi s členom 366 ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.