Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Da bi se kot kršitev delovnopravne zakonodaje v smislu 2. alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, ki je bila ovrednotena kot prekršek in za katero je bilo treba plačati globo, iz zakona ne izhaja.
ZUTD določbe, da učinkuje za nazaj, nima. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, ko bi zakon spreminjajoče posegal v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Kvečjemu bi zato lahko šlo za primer t. i. neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Po presoji sodišča pa zakonodajalec ni prestopil dopustne meje glede kolizije med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem. V konkretnem primeru javna korist in nastale družbenogospodarske razmere terjajo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Gre namreč za občutljivo dejavnost, pri kateri lahko prihaja do zelo velikih kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi.
Predlog za izdajo začasne odredbe, tako iz drugega kot tudi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, je mogoče presojati le do trenutka izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.
Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.
Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odločilo, da se tožeče stranke ne vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. V obrazložitvi pojasnjuje, da je ministrstvo tožečo stranko v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB) in Pravilnikom o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (v nadaljevanju Pravilnik) vpisalo v register agencij za zagotavljanje dela z odločbo št. 45302-5/2004/15. Z dnem 1. 1. 2011 pa je stopil v veljavo Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), ki v drugem odstavku 185. člena določa, da morajo delodajalci, ki so na dan začetka uporabe novega zakona vpisani v register agencij za zagotavljanje dela, v roku treh mesecev od začetka uporabe zakona, predložiti ministrstvu ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena ZUTD. Potem se sklicuje tudi na Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku in načinu sodelovanja delodajalca z Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Pravilnik o pogojih).
Ministrstvo je ugotovilo tudi, da je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, prav tako pa tudi njeno drugo alinejo, saj nima poravnanih obveznosti s področja davkov in prispevkov v obdobju zadnjih dveh let pred preverjanjem. Izpolnjuje pa tretjo alinejo prvega odstavka 164. člena zakona, ki govori o tem, da delodajalec lahko opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če izpolnjuje kadrovske, organizacije, prostorske in druge pogoje. Glede na vsebino pravnih predpisov in predloženih dokazov je ministrstvo ugotovilo, da delodajalec ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. Zato je izdalo odločbo o nevpisu tožnika v register domačih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu.
Tožeča stranka se s tako odločitvijo ministrstva ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Glede trditve, da je kršila delovnopravno zakonodajo pojasnjuje naslednje. Iz priložene odločbe IRSD št. 06112-1/2010, na katero se tožena stranka sklicuje, izhaja, da je tudi IRSD v poročilu, v katerem je obvestil toženo stranko o domnevnem kršenju delovnopravne zakonodaje s strani tožeče stranke, upošteval ureditveno odločbo, s katero je IRSD tožeči stranki zgolj naložil, da mora spoštovati določilo 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). V navedeni odločbi ni bil ugotovljen noben prekršek in tudi ni bila izrečena nobena globa. V času izdaje te odločbe tudi ni veljal ZUTD, tako da tožeča stranka tudi ni imela nobenega razloga, da bi izpodbijala navedeno odločbo. Poročilo IRSD št. 06125-32/2011 je bilo negativno zgolj zaradi omenjene ureditvene odločbe z dne 19. 3. 2010. Po mnenju tožeče stranke pa bi IRSD moral za presojo tega pogoja uporabiti podatke iz evidence o prekrških. Pridobila ga je tožeča stranka sama. Iz njega pa jasno izhaja, da v relevantnem obdobju, to je od 1. 4. 2009 do 1. 4. 2011, ni kršila delovnopravne zakonodaje, saj ni bila izdana nobena odločba o prekršku. IRSD je nepravilno interpretiral izraz kršitev delovnopravne zakonodaje, ker je štel, da ureditvena odločba pomeni, da je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo, čeprav ji ni bila izdana odločba o prekršku. Tožena stranka je tako nepravilno uporabila materialno pravo, ter ugotovila napačno dejansko stanje. ZUTD v 173. členu določa, da minister uredi postopek vpisa v register ter evidenco in druga vprašanja, povezana z izvajanjem določb tega zakona. Pravilnik o pogojih je bil izdan leta 2010, vendar spornih vprašanj ne ureja. Zato se posledično zakon ne more izvajati brez nejasnosti, ki so podane v konkretnem primeru.
Ne drži tudi ugotovitev, da tožeča stranka nima poravnanih obveznosti s področja davkov in prispevkov. Pri presoji tega pogoja je tožena stranka dejansko od DURS-a prejela napačen podatek, saj je DURS dne 1. 2. 2012 izdal popravek, iz katerega izhaja, da so v relevantnem obdobju obveznosti plačane. Tožeča stranka na dan sprožitve upravnega spora razpolaga z elektronskim sporočilom DURS-a z dne 1. 2. 2012, da je ta za tožečo stranko pregledal knjigovodsko stanje za obdobje od 1. 4. 2009 do 1. 4. 2011 in skladno s stanjem v centralni knjigovodski evidenci izvedel popravek poročila, ki ga je predhodno podal toženi stranki. DURS pri tem potrjuje, da v poročevalskem obdobju tožeča stranka ni imela neplačanih davčnih obveznosti. Tožeča stranka meni, da dejansko izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dejavnosti, kot jih določa 164. člen ZUTD.
Podana je tudi očitna nedoslednost v izreku izpodbijane upravne odločbe, kjer je navedeno, da se tožeča stranka ne vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb. Tožeča stranka se je v tak register vpisala že z odločbo z dne 28. 3. 2008. Izrek izpodbijane odločbe, da se tožeča stranka ne vpiše v register, bi imel ustrezen učinek le, če ta do izdaje odločbe v register ne bi bila vpisana. Slednje pa ne drži, saj se je vpisala že v letu 2008. Odločba zaradi navedenega vsebuje izrek, ki ne more imeti želenega pravnega učinka, saj ne povzroči izbrisa subjekta, ki je že vpisan. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izvršila na način, da je tožečo stranko iz registra izbrisala dne 24. 1. 2012, za kar pa ni imela pravne podlage. Tožeča stranka je izpostavila prepoved povratne veljave pravnih aktov, določene v 155. členu Ustave. ZUTD določa pogoje za to, da sme delodajalec opravljati dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugim uporabnikom, pri čemer relevantno obdobje za presojo teh pogojev sega v obdobje, preden je zakon pričel veljati. S takšno ureditvijo posega v že pridobljene pravice pravnih oseb, ki so do njegove uveljavitve izpolnjevale pogoje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugim uporabnikom. Presojajo se okoliščine, ki jih delodajalci ne morejo sanirati. Odločba, ki temelji na predpisu, s katerim je kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov, pa je protiustavna. Delodajalec je uvedel nesorazmerno strožje pogoje, kot veljajo za navadne delodajalce, kar predstavlja diskriminacijo, za katero ni utemeljenega razloga. Sporna je določba tudi glede na novoustanovljene delodajalce, saj tisti, ki so pričeli s to dejavnostjo, avtomatično izpolnjujejo pogoje, ker v obdobju, relevantnem za presojo, pogoji sploh še niso obstajali. Prav tako je ustavno sporna določba z vidika pravice do svobodne gospodarske pobude, določene v 74. členu Ustave RS. Nekonkretiziran predpis, ki dopušča arbitrarnost pri odločanju o obstoju pogojev s tako resnimi posledicami, kot je prepoved opravljanja dejavnosti, je v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude.
Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, tožečo stranko pa naj se z učinkom od dne 20. 1. 2012 vpiše v sporni register. Podrejeno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred. Tožeča stranka predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri naj sodišče odredi, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko z učinkom od dne izbrisa dalje vpisati v register do pravnomočnega zaključka upravnega spora. Podrejeno pa predlaga, da naj sodišče, če meni, da je podana ustrezna podlaga v zadevi tudi za zadržanje izvršitve iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo začasno zadrži ter ohrani vpis v register na podlagi odločbe tožene stranke z dne 28. 3. 2008. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke. Meni, da je ravnala tako, kot ji nalaga ZUTD. Po uradni dolžnosti je pridobila poročilo inšpektorata za delo št. 06125-32/2011, iz katerega je razvidno, da je tožena stranka kršila delovnopravno zakonodajo. Da jo je dejansko kršila, izhaja iz pravnomočne odločbe IRSD št. 06112-1/2010 z dne 19. 3. 2010. Ni relevantno, ali je navedena odločba IRSD ureditvene narave ali pa je bil ugotovljen prekršek ali izrečen opomin oziroma globa. Bistveno je, da je bila ugotovljena kršitev delovnopravne zakonodaje, kar pa pomeni neizpolnjevanje pogojev iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD. Omenjeni člen tožeča stranka napačno in preozko razlaga. Toženi stranki namreč ne daje možnosti presojati težo in naravo kršitev delovnopravne zakonodaje, saj sankcionira vsako kršitev delovnopravne zakonodaje ne glede na to, s kakšno vrsto odločbe je bila ta ugotovljena. Ni zakonske podlage, da bi za izpolnjevanje pogojev iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD bilo potrebno uporabiti zgolj podatke iz evidence o prekrških. ZUTD ne določa, da se upoštevajo samo prekrškovne odločbe, ampak kršitve delovnopravne zakonodaje. Te so bile ugotovljene z odločbo z dne 19. 3. 2010, v kateri je navedeno, da je tožeča stranka kršila določbo 147. člena ZDR in da mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti v postavljenem roku. Potrdilo z dne 31. 1. 2012, ki ga je tožeča stranka pridobila sama, tako ni relevantno, saj potrjuje zgolj, da tožeči stranki ni bila izdana odločba o prekršku. Dodatno pa kršitev delovnopravne zakonodaje pri tožeči stranki dokazuje tudi naknadno potrdilo št. 021-1/2012 z dne 22. 2. 2012, ki ga je IRSD posredoval tožeči stranki in iz katerega jasno izhaja, da je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo s pravnomočno odločbo, ki jo je IRSD že posredoval toženi stranki ter ponovno s pravnomočno odločbo z dne 28. 10. 2011 št. 06152-29/2011. Tako ne drži navedba tožeče stranke, da v relevantnem obdobju dejansko ni kršila delovnopravne zakonodaje in da izpolnjuje pogoje za vpis v register.
Kar se tiče ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz druge alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, je tožena stranka dne 28. 9. 2011 prejela poročilo DURS, iz katerega je izhajalo, da tožeča stranka nima poravnanih vseh obveznosti s področja davkov in prispevkov. Dne 1. 2. 2012 pa je prejela popravek poročila DURS, iz katerega izhaja, da je prišlo do napake in da ima dejansko tožeča stranka poravnane vse obveznosti. V času odločanja tožena stranka s tem ni bila seznanjena, zato tega ni mogla upoštevati pri odločanju. Kljub temu, da tožeča stranka očitno izpolnjuje pogoje iz druge alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, pa to ne spremeni izreka izdane odločbe tožene stranke o nevpisu v register. Tožeča stranka namreč ne izpolnjuje pogojev iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD. Zato ne more biti vpisana v register.
Glede navedbe, da je bila tožeča stranka vpisana v register po odločbi z dne 28. 3. 2008, tožena stranka slednje potrdi, vendar pa dodaja, da je bila tožeča stranka vpisana v register agencij v skladu z določbami ZZZPB. Ta pa je prenehal veljati z uveljavitvijo ZUTD, ki je na novo opredelil področje zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku in na novo vzpostavil tudi register. Tožeča stranka tako ni bila nikoli vpisana v register delodajalcev domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, kot to določa 163. člen ZUTD. V 164. členu ZUTD so namreč določeni pogoji za vpis, ki pa jih, kot je že večkrat navedeno in ugotovljeno, tožeča stranka ne izpolnjuje. Z navedeno odločbo tožeča stranka ni bila izbrisana iz registra. Vanj namreč nikoli ni bila v skladu z določbami ZUTD vpisana, niti ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vpis. Prav tako niso bile kršene njene ustavno zagotovljene pravice. Pravica vpisa v register pod pogoji izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev je bila na novo vzpostavljena šele z uveljavitvijo ZUTD. Pred tem ta pravica ni obstajala. Zato je tožeča stranka tudi ni mogla pridobiti, tožena pa v njo tudi ne poseči. Delodajalci so dolžni ves čas poslovanja spoštovati delovnopravno zakonodajo. K temu jih zavezuje veljavna zakonodaja in nikakor ne gre za pogoj, ki bi ga na novo določal ZUTD. Zato ne gre za retroaktivnost ZUTD, temveč zgolj za izpolnjevanje predpisanih pogojev za vpis v register. Prav tako se ni moč strinjati z navedbami tožeče stranke glede neenakosti pred zakonom ter glede omejevanja svobode gospodarske pobude. ZUTD vse delodajalce, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, obravnava enako. Vsi morajo izpolnjevati zakonsko predpisane pogoje in ob neizpolnjevanju pogojev so deležni enakih posledic. Ni dvoma o pravici do svobode gospodarske pobude, vendar je opravljanje nekaterih dejavnosti regulirano. To je potrebno zaradi zaradi zavarovanja interesov javnosti. Zato je v javnem interesu in interesu tožene stranke, da vpisani delodajalci, pri katerih Inšpektorat RS za delo s pravnomočno odločbo ugotovi kršitev delovnopravne zakonodaje, navedene dejavnosti ne opravljajo več. Dejstvo, da je trenutno v register vpisanih 75 delodajalcev po stanju na dan 27. 2. 2012, kaže na to, da je vsekakor možno delovati brez kršenja delovnopravne zakonodaje in da ZUTD ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude. Vsak delodajalec kot pravni subjekt, ki deluje na trgu, je primoran spoštovati zakonodajo in sam nosi vse posledice njenega nespoštovanja.
Sodišče je v zadevi odločilo v skladu z 59. členom ZUS-1 izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.
Tožba ni utemeljena.
V danem primeru je med strankama sporno, ali je pravilna odločitev tožene stranke o nevpisu tožeče stranke v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, ali ne. Po mnenju tožeče stranke slednja namreč izpolnjuje pogoje za vpis v register iz 164. člena ZUTD. Po prejemu odgovora na tožbo med strankama ni več sporno, da tožeča stranka izpolnjuje prvi in tretji kriterij iz prvega odstavka omenjenega člena, torej davčnega in prostorsko kadrovskega. Problem pa ostaja izpolnjevanje kriterija o kršitvi oziroma ne kršitvi delovnopravne zakonodaje v relevantnem obdobju zadnjih dveh let. Obstoj poročila ISDR št. 06125-23/2011 in pravnomočna odločba št. 06112-1/2010 z dne 19. 3. 2010 nista sporni. Različno pa je med strankama tolmačenje vprašanja, kaj se šteje za kršitev delovnopravne zakonodaje iz druge alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD. Po mnenju sodišča ni mogoče priti do zaključka, kot ga ponuja tožeča stranka, da bi se kot kršitev delovnopravne zakonodaje lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, ki je bila ovrednotena kot prekršek in za katero je bilo potrebno plačati globo. Kaj takega tudi po mnenju sodišča iz omenjenega zakona ne izhaja, saj ta ne določa niti teže kršitve, niti nujnosti njenega sankcioniranja. Nedvomno pa je kot kršitev delovnopravne zakonodaje mogoče opredeliti takšno ugotovljeno ravnanje, ki je v ZDR v 9. poglavju (kazenske določbe, členi od 229 do 231) tako tudi opredeljeno. Kot kršitev delovnopravne zakonodaje ZDR v 8. točki prvega odstavka 230. člena določa tudi razporeditev delovnega časa, ki je v nasprotju s 147. členom ZDR. Slednje je bila tudi z odločbo ugotovljena kršitev pri tožniku. Kako in na kakšen način se kršitelja delovnopravne zakonodaje kaznuje, pa za potrebe tega postopka ni več odločilno. To je stvar tudi drugih zakonov, poleg ZDR Zakona o inšpekciji dela in Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Tudi če gre za ureditveno odločbo, kar navaja tožeča stranka, je njena podlaga še vedno ugotovljena kršitev. Kako se bo sanirala, ali z ureditveno odločbo ali s plačilom globe, pa je pravzaprav za ta postopek že irelevantno. Dejstvo, da tožeča stranka za navedeno kršitev delovnopravne zakonodaje ni bila kaznovana za prekršek, torej ni merodajno. Tudi ne drži navedba tožeče stranke, da bi moralo biti vprašanje, kdaj se šteje, da je subjekt kršil delovnopravno zakonodajo, urejeno s Pravilnikom o pogojih. Te kršitve so določene z zakonom, v konkretnem primeru z ZDR. Zato glede pojma in obstoja kršitve ne more biti dvomov in nejasnosti.
Sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da se je z ZUTD register delodajalcev za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku v skladu s 164. členom zakona vzpostavil na novo, saj je ZZZBP, po katerem je bil vzpostavljen register, v katerega je bila vpisana tožeča stranka, z uveljavitvijo ZUTD prenehal veljati. Gre za javno knjigo, objavljeno na spletnih straneh ministrstva. Tožeča stranka tako vanjo še ni mogla biti vpisana. Prav tako z novo ureditvijo tožniku niso bile kršene ustavne pravice. V danem primeru ne gre za retroaktivno uporabo zakona. V času izdaje izpodbijane odločbe je omenjeni zakon že veljal in je predstavljal veljavno podlago za odločanje upravnega organa. Naslovljen je bil na vse zainteresirane delodajalce in jih je vse tudi enako obravnaval, saj je vsem predpisal izpolnjevanje enakih pogojev. Ustava v svojem poglavju o ustavnosti in zakonitosti v 155. členu prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da ima posamezna njegova določba učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. ZUTD določbe, da učinkuje za nazaj, nima. Objavljen je bil v Uradnem listu RS, št. 80/2010, uporabljati pa se je začel od 1. 1. 2011. V danem primeru tudi ne gre za situacijo, ko bi zakon spreminjajoče posegal v dejansko stanje, ki bi v celoto pripadalo preteklosti. Kvečjemu bi zato lahko šlo za primer tako imenovane neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Po mnenju sodišča pa zakonodajalec ni prestopil dopustne meje presoje kolizije med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem. Dolžnost zakonodajalca je, da odpravi prejšnje pomanjkljivosti, se odziva na spremembe in sledi novim idejam pravne civilizacije. Tudi po mnenju sodišča v danem primeru javna korist ter nastale družbenogospodarske razmere terjajo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Gre za zelo občutljivo dejavnost, pri uporabljanju katere lahko prihaja do zelo velikih kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi. Zato je bila sprememba zakonodaje z vidika 155. člena Ustave dopustna. Tožeča stranka pridobljene pravice v tem smislu, da ni bila dolžna spoštovati delovnopravne zakonodaje tudi pred uveljavitvijo ZUTD, ni imela. V 164. členu ZUTD je to le še bolj poudarjeno oziroma opredeljeno kot družbeno bolj pomembno, kot do sedaj. Pri tem je v drugem odstavku 164. člena ZUTD tudi izrecno zapisano, da mora pogoje iz prvega odstavka omenjenega člena, torej tudi dejstvo, da zadnji dve leti ni kršil delovnopravne zakonodaje, delodajalec izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. To pa pomeni, da so se tudi delodajalci, ki so se šele pričeli ukvarjati z omenjeno dejavnostjo, ne samo pri preverjanju pogojev za opravljanje dejavnosti, pač pa tudi v nadaljevanju, dolžni držati omenjenega člena, tako kot to velja za tožečo stranko. Kolikor pa v nadaljnjem obdobju zadnjih dveh let ne bo kršila delovnopravne zakonodaje in bo izpolnjevala tudi ostale pogoje iz 164. člena ZUTD, pa bo tožeča stranka lahko ponovno zaprosila za vpis v register. V obravnavanem primeru torej ne gre zgolj za varovanje pravic tožeče stranke, pač pa na drugi strani tudi za varovanje pravic uporabnikov storitev tožeče stranke, zagotavljanja pravne države in javnega interesa kot takega.
V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami ministrstva v izpodbijani odločbi strinja in jih na tem mestu, da ne bi prišlo do ponavljanja ne navaja (71. člen ZUS-1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
Izrek o stroških upravnega spora temelji na členu 25/4 ZUS-1. Predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke pa je moralo sodišče zavreči, saj pogojev za njeno vsebinsko presojo ne izpolnjuje več. Predlog za izdajo začasne odredbe tako iz drugega kot tudi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, je mogoče presojati le do trenutka izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari. O tožnikovi tožbi je bilo odločeno na seji dne 13. 3. 2012 in tega dne je sodba v zvezi s tožnikovo tožbo postala pravnomočna. Ker torej tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe procesnih predpostavk ne izpolnjuje več, ga je bilo potrebno zavreči.