Jedro

Iz ugotovitve upravnega organa druge stopnje, ki ji tožnik v tožbi ni ugovarjal, izhaja, da obravnavani objekt po podatkih iz registra nepremičnin še vedno nima katastrskega vrisa. Ker so podatki, ki se vodijo v registru nepremičnin, prevzeti med drugim tudi iz zemljiškega katastra in katastra stavb to pomeni, da zemljišče pod stavbo (stavbišče) še ni evidentirano v zemljiškem katastru, stavba pa ne v katastru stavb. Pogoj evidentiranja iz prvega oziroma drugega odstavka 197. člena ZGO-1 v času odločanja zato še ni izpolnjen in je odločitev toženke pravilna že iz tega razloga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo potrdila, vložen po 197. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), da ima počitniški objekt, zgrajen na zemljiški parceli št. 1911/2 k.o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik vlogi prilaga svojo izjavo in izjavo prič ..., iz katerih izhaja, da stoji predmetni objekt na zemljišču že vrsto let in da je tam stal že pred letom 1967. Toženka je na podlagi izvedenih dokazov in v skladu z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovila, da tožnik ni izkazal, da je na predmetnem zemljišču pred 31. 12. 1967 stal obravnavani objekt. Pri tem se je sklicevala na listine, ki jih je vpogledala, in sicer na skico izmer iz novembra 1966, naznanilni list 16/67 iz decembra 1966 ter situacijo z dne 15. 12. 1967, na podlagi katerih je ugotovila, da se je prvotno zemljišče parc. št. 1911 k.o. ..., ki je bilo v lasti A.A., delilo na štiri dele, pri čemer je obravnavno zemljišče dobilo parcelno št. 1911/2 k.o. …. Iz grafičnega in opisnega dela pridobljenih listin je razvidno, da je bilo predmetno zemljišče evidentirano samo kot travnik v velikosti 792 m2, brez objekta, za katerega je bila vložena zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja po zakonu. Ti podatki se nanašajo na obdobje do 15. 12. 1967. Kljub temu, da je za podatke zaprosila tudi Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, OE Koper – Nova Gorica ter Javni zavod Krajinski park Strunjan, drugih relevantnih dokazil ni uspela dobiti. Izjave tožnika in prič je ocenila kot manj verodostojne.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrdil je tožniku, da iz naznanilnega lista št. 16/6 iz novembra 1966 izhaja zgolj delitev parcel in da nevpis objekta ne pomeni, da objekta na zemljišču v času parcelacije zagotovo ni bilo. Kljub temu pa meni, da bi moral tožnik izkazati, da je predmetni objekt tam pred 31. 12. 1967 tudi zares obstajal, česar pa ni izkazal. Ugotovil je tudi, da obravnavni objekt še vedno nima katastrskega vpisa, čeprav je navedeno, da gre delno za kmetijsko in delno pozidano zemljišče. Navedel je, da bi tožnik lahko upravnemu organu dostavil karkoli oprijemljivega, na primer stare fotografije, račun od nakupa materiala za objekt, pogodbo o nakupu zemljišča (iz katere bi izhajalo, da na njej objekt že stoji), orto foto posnetek iz leta 1967, česar pa ni storil. Izjav stranke in prič upravni organ ni upošteval, ker niso bile podprte z dokazi. Ugotovil je tudi, da se med spisnimi podatki nahajajo fotografije, ki so bile pridobljene s strani pristojne gradbene inšpekcije, iz katerih izhaja, da gre za objekt v dveh delih, ki že na pogled nikakor videti star 40 let ali celo več. Organ zato meni, da ogled objekta ne bi spremenil odločitve v zadevi. Dokaz z izvedencem geodetske stranke pa ocenjuje kot novoto, saj ga je tožnik predlagal šele v pritožbenem postopku. Pojasnil je še, da negativna odločitev v konkretnem primeru za tožnika ne predstavlja ovire za vložitev ponovne vloge, kateri bo priložil ustrezne dokaze.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je nedvomno izkazal vse pogoje, ki izhajajo iz 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Pri tem se sklicuje na zemljiškoknjižni izpisek in njegovo izjavo ter izjave prič ... S tem je izkazal, da je bil objekt na parceli št. 1911/2 zgrajen pred 31. 12. 1967 in da se njegova namembnost skozi vsa leta ni spremenila. Navaja, da je bilo zemljišče na predpisan način evidentirano tudi v zemljiškem katastru in sicer že v letih 1966 in 1967 in da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje, ko je ugotovila, da pred letom 1967 na parceli 1911/2 ni stal noben objekt. Neutemeljeno pa je tudi njeno sklicevanje na geodetske listine, ki so namenjene parcelaciji in ne vrisu objekta. Prvostopenjski organ pa je ravnal tudi v nasprotju s 189. členom ZUP v zvezi z 8. členom ZUP, ker ni opravil dokaza z izvedencem geodetske stroke, ki bi nedvomno lahko pojasnil, da na podlagi listin, ki jih je toženka uporabila kot podlago za odločitev, ni mogoče zaključiti, da sporni objekt ni bil postavljen že pred 31. 12. 1967. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Bistvena kršitev določb postopka pa je bila zgrešena tudi zato, ker tožniku ni bila dana možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zaključek toženke, da so izjave tožnika in prič neverodostojne, je pavšalen in neobrazložen. Toženka bi morala presojati resničnost podanih izjav in v postopku zaslišati priče. S tem je bilo kršeno načelo materialne resnice, kršen pa je bil tudi dokazni postopek, kar je vzrokovalo napačni dokazni oceni. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve v ponovni postopek in povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnik izpolnil pogoje za izdajo potrdila, da ima obravnavani objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu (četrti odstavek 197. člena ZGO-1).

Po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967, in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru.

Če takšna stavba z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način še ni evidentirana, se po drugem odstavku 197. člena ZGO-1 šteje, da pridobi uporabno dovoljenje, ko je na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb.

Zakon torej v prvem in drugem odstavku 197. člena ZGO-1 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko upravni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če jih lastnik takšnega objekta z zahtevi priloženimi dokazili izkaže (četrti odstavek 197. člena ZGO-1).

Navedeno pomeni, da mora lastnik objekta iz prve točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 izkazati, da gre za stavbo, zgrajeno pred 31. decembrom 1967, ki se ji namembnost po navedenem datumu ni spremenila in da ta stavba stoji na zemljišču, ki je z dnem uveljavitve zakona na predpisan način evidentirano v zemljiškem katastru, oz. je bilo predpisano evidentiranje v zemljiški kataster in kataster stavb opravljeno kasneje.

Evidentiranje v zemljiški kataster je v času uveljavitve ZGO-1 urejal Zakon o zemljiškem katastru, ki je v 6. členu določal, da se zemljišča v zemljiškem katastru evidentirajo glede na njihovo dejansko rabo in to kot katastrske kulture, če se uporabljajo oziroma če so namenjene za kmetijsko in gozdno proizvodnjo, zemljišča pod gradbenimi objekti, zelene površine in nerodovitna zemljišča. Po prenehanju veljavnosti Zakona o zemljiškem katastru je evidentiranje nepremičnin urejal Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE), danes pa ga ureja Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), ki v prvem odstavku 4. člena določa, da sta temeljni evidenci podatkov o zemljiščih in stavbah zemljiški kataster in kataster stavb. Podatki, ki se vodijo v zemljiškem katastru, so določeni v prvem odstavku 17. člena ZEN, in sicer so to identifikacijska oznaka parcele, meja, površina, lastnik, upravljavec, dejanska raba, zemljišče pod stavbo in boniteta zemljišča. Podatki, ki se vpisujejo v katastru stavb, pa so določeni v prvem odstavku 73. člena ZEN, in sicer so to identifikacijska oznaka, lastnik, upravljavec, lega in oblika, površina, dejanska raba in številka stanovanja ali poslovnega prostora.

Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da če bi tožnik hotel izkazati izpolnjevanje predpisanega evidentiranja iz 197. člena ZGO-1, bi moral dokazati, da je bilo zemljišče pod predmetno stavbo v času uveljavitve ZGO-1 kot tako evidentirano v zemljiškem katastru oziroma da sta bila zemljišče pod stavbo in stavba (po uveljavitvi ZGO-1) evidentirana v zemljiški kataster in kataster stavb. Tega pa tožnik ni izkazal. Po 62. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se sodba lahko opira samo na dejstva in dokaze, o katerih so se stranke lahko izjavile pred sodiščem ali pred organi, ki so odločali v postopku za izdajo upravnega akta, razen če dejstvo ni sporno ali mu stranke niso ugovarjale, kakor tudi, kadar zakon izrecno določa, da se lahko odloči brez predhodne izjave strank.

Iz ugotovitve upravnega organa druge stopnje, ki ji tožnik v tožbi ni ugovarjal, izhaja, da obravnavani objekt po podatkih iz registra nepremičnin še vedno nima katastrskega vrisa. Ker so podatki, ki se vodijo v registru nepremičnin, prevzeti med drugim tudi iz zemljiškega katastra in katastra stavb (prvi odstavek 100. člena ZEN), to pomeni, da zemljišče pod stavbo (stavbišče) še ni evidentirano v zemljiškem katastru, stavba pa ne v katastru stavb. Pogoj evidentiranja iz prvega oziroma drugega odstavka 197. člena ZGO-1 v času odločanja zato še ni izpolnjen in je odločitev toženke pravilna že iz tega razloga.

Glede na navedeno pa ni več bistveno, ali je bil predmetni objekt zgrajen pred letom 1967 ali ne.

Glede na tožbene ugovore pa sodišče pripominja, da se po drugem odstavku 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Da se lahko za dokazovanje izpolnjevanja pogojev iz 197. člena ZGO-1 štejejo tudi izjave prič, izrecno izhaja tudi iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1. Tožnik je za dokazovanje zatrjevanega dejstva, da je predmetni objekt obstajal že pred 31. 12. 1967, zahtevi priložil svojo izjavo in izjave prič. Upravni organ prve stopnje je predlagane dokaze ocenil kot manj verodostojne, zaradi po stališču upravnega organa druge stopnje zmotnega prepričanja, da uradne listine, ki jih je pridobil od geodetske uprave, dokazujejo, da spornega objekta pred letom 1967 še ni bilo. Ker je upravni organ druge stopnje kljub temu ocenil, da tožnik ni uspel dokazati obstoja objekta pred 31. 12. 1967, pri tem pa ni pojasnil, zakaj ni upošteval dokazov, ki jih je v postopku predlagal tožnik, je bila takšna ocena najmanj preuranjena oziroma neobrazložena.

Če bo tožnik v morebitnem novem postopku izdaje potrdila izkazal izpolnjevanje pogoja evidentiranja in bo kot dokaz za obstoj predmetnega objekta pred letom 31. 12. 1967 priložil svojo izjavo in izjave prič, jih bo moral upravni organ upoštevati in oceniti.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.