Jedro

Po 2. odstavku 26. člena ZUS sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem času, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Iz tožbi priloženih listin izhaja, da je predpisani rok za izdajo odločbe potekel, da sta tožnika po poteku tega roka ponovno zahtevala izdajo odločbe in da tožena stranka tudi na ponovno zahtevo odločbe ni izdala.

Izrek

Tožbi se ugodi. Toženi stranki Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve se naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odloči o pritožbi tožnikov zaradi molka organa prve stopnje.¤Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta dne 29. 3. 2001 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani vložila tožbo zaradi molka tožene stranke. Tožbi sta priložila pritožbo zaradi molka organa prve stopnje z dne 1. 12. 2000. Tožena stranka je namreč s svojo odločbo z dne 19. 9. 2000 odpravila začasno odločbo Centra za socialno delo A z dne 31. 5. 2000 in vrnila zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Zoper navedeno drugostopno odločbo sta tožnika vložila tožbo, ki se vodi pri Upravnem sodišču pod opr. št. U 1635/2000. Ker tožena stranka ni odločila na podlagi njune pritožbe z dne 1. 12. 2000, sta jo z dopisom dne 8. 1. 2001 pozvala, naj odloči o pritožbi, ta poziv pa sta poslala v vednost tudi centru za socialno delo. Ker tožena stranka o njuni pritožbi ni odločila, sta dne 5. 3. 2001 nanjo naslovila zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi zaradi molka organa prve stopnje, in ker tudi na to zahtevo tožena stranka ni odločila, sta vložila tožbo.

Sodišče je toženo stranko dne 11. 7. 2001 z dopisom pozvalo, naj pošlje upravne spise oziroma naj sporoči, zakaj v zadevi še ni odločeno. Ker tožena stranka na dopis sodišča ni odgovorila, je sodišče dne 9. 5. 2003 toženi stranki poslalo urgenco, da sodišču pošlje upravne spise oziroma sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno. Tudi na to urgenco tožena stranka ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožbo ob upoštevanju tožbi priloženih dokazil obravnavalo kot tožbo zaradi molka tožene stranke po določbah 26. in 65. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) in o njej odločalo brez upravnih spisov na podlagi 4. odstavka 36. člena ZUS.

Po 2. odstavku 26. člena ZUS sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem času, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Iz tožbi priloženih listin izhaja, da je predpisani rok za izdajo odločbe potekel, da sta tožnika po poteku tega roka ponovno zahtevala izdajo odločbe in da tožena stranka tudi na ponovno zahtevo odločbe ni izdala. Sodišče zato ugotavlja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji, ki jih za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi molka drugostopnega organa predpisuje 26. člen ZUS, zato je tožbi na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS ugodilo in naložilo toženi stranki, da odloči o tožnikovi pritožbi zaradi molka organa prve stopnje. Tožena stranka bo o pritožbi odločila v roku 30 dni od dne, ko postane ta sodba pravnomočna. Rok za odločitev o pritožbi je sodišče določilo ob smiselni uporabi 3. odstavka 60. člena ZUS.

Sodišče pa pri tem opozarja, da je v upravnem sporu, št. U 1635/2000, na katerega se tožnika sklicujeta v svoji tožbi, Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdalo sodbo opr. št. I Up 134/2002-2 dne 26. 3. 2003. V tej sodbi je zavzelo stališče, da v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo, dalje ZZZDR) ni podlage za postopek, ki ga je uvedel in vodil center za socialno delo v zadevi določitve osebnih stikov mladoletnih otrok z njunim starim očetom in teto, kot da gre za določitev stikov po 106. členu ZZZDR. Res je sicer, da po 86. členu Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 1/99, 41/99, dalje ZSV) postopa center za socialno delo po pravilih upravnega postopka, kadar pri izvrševanju javnih pooblastil odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem postopku drugače urejena. Javna pooblastila odločanja o pravici do osebnih stikov z mladoletnim otrokom so urejena v ZZZDR. Po tem zakonu pa center za socialno delo nima javnega pooblastila za odločanje o upravni stvari posebnih stikov mladoletnega otroka z njegovimi starimi starši oziroma drugim sorodstvom. Po mnenju Vrhovnega sodišča se v upravnem postopku odloča le o upravni stvari osebnih stikov iz 106. člena ZZZDR, to je o pravici, ki jo ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom in o dolžnosti tistega od staršev, pri katerem otrok živi, ne pa tudi o pravici oseb, ki nad otrokom ne izvršujejo roditeljske pravice. Tožena stranka je tako pri odločanju o pritožbi tožnikov vezana na to stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v zgoraj navedeni sodbi.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo ob smiselni uporabi 3. odstavka 23. člena ZUS.