Jedro

Zgolj na podlagi dejstva, da se tujka ne šola redno oziroma da si je želela le, da bi bila vpisana na neko šolo, še ni mogoče trditi, da so bila njena ravnanja storjena z namenom zlorabe pravnega instituta dolžnosti preživljanja in usmerjena v lažjo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, neredno obiskovanje šole s strani mladostnika pa samo po sebi še ne more zadoščati za utemeljitev obstoja domneve, da se ta ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Prvostopenjski organ je pri odločanju spregledal določbo četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, po kateri se lahko za družinskega člana tujca izjemoma šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji, tožnik pa v upravnem postopku, kot tudi v tožbi, zatrjuje prav tovrstne okoliščine, ko navaja, da bi bilo treba zaradi njegovega dejanskega preživljanja hčerke, s katero skupaj živita v RS in si oba želita, da bi lahko hčerka tukaj dokončala šolanje, njegovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke ugoditi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Cerknica št. 214-74/2016 z dne 18. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Upravna enota Cerknica je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja tožnika v zadevi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujke iz razloga združitve družine za svojo hčerko A.A., državljanko Kosova, zavrne (1. točka izreka). Tujka mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe (2. točka izreka), stroškov postopka pa ni (3. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe najprej povzema ključne ugotovitve zaslišanja hčerke A.A. (v nadaljevanju: tujka), kot izhajajo iz zapisnika, sestavljenega dne 9. 2. 2016 v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujki, nato pa še ugotovitve poizvedb, ki so bile s strani upravnega organa opravljene za preverjanje dejstva, ali se tujka redno šola. V nadaljevanju ugotavlja, da je bila tujka v postopku poučena, da mora govoriti resnico, pa je kljub temu podala lažne izjave na zapisnik z dne 9. 2. 2016. Izjavila je namreč, da je v šolskem letu 2013/2014 redno obiskovala pouk v Šolskem centru P. - program ekonomski tehnik, da je manjkala le malo število dni na mesec in da se je iz te šole sama izpisala, iz dopisa omenjene šole pa je razvidno, da je imela 279 ur izostankov od pouka, od tega 67 neopravičenih, in da ji je šola po petih mesecih izdala odločbo o izključitvi iz šole. Tujka je izjavila tudi, da je v šolskem letu 2014/2015 hodila na tečaj slovenskega jezika, čeprav iz uradnih podatkov Občine Loška dolina izhaja, da je bila prisotna le na petih srečanjih. Izjavila je tudi, da je v letu 2015/2016 redno obiskovala pouk, da hodi v šolo in da bo tudi v naprej obiskovala pouk, čeprav je pet dni pred omenjeno izjavo s strani Srednje gozdarske in lesarske šole P. prejela odločbo o izključitvi, saj je bila v 5 mesecih pri pouku le 20 dni.

3. Prvostopenjski organ je upošteval pravno ureditev Republike Kosovo, po kateri so starši dolžni preživljati svoje otroke od 18. do 26. leta, dokler živijo v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši ali z enim izmed njih in dokler se redno šolajo, ter ugotovil, da se tujka po določbi 5. alineje tretjega odstavka 47. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ne šteje za družinskega člana tožnika, saj je slednji po zakonu države, katere državljan je, ni dolžan preživljati. Navedeno predstavlja razlog za zavrnitev vloge za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke po 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 v zvezi s četrtim odstavkom 33. člena ZTuj-2. 4. Po mnenju prvostopenjskega organa v postopku poleg tega obstaja velika verjetnost suma zlorabe pravnega instituta dolžnosti preživljanja iz 5. alineje tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, saj je bila tujka v šolskem letu 2013/2014 po 5 mesecih z 279 urami izostankov od pouka, od katerih je bilo 67 ur neopravičenih, izključena iz Šolskega centra P., program ekonomski tehnik, brez postopka ugotavljanja kršitve, v šolskem letu 2014/2015 se ni niti poskušala vpisati na kakšno šolo, v šolskem letu 2015/2016 pa se je vpisala na Srednjo gozdarsko in lesarsko šolo P., program SPI bolničar, kjer je bila prisotna le 20 dni in nato iz šole izključena. Tujkina izjava socialni delavki, da ni problema, če zanjo ne bo prostega mesta za bolničarja negovalca, in da se bo v tem primeru vpisala na program mizarja, kjer so bila evidentno še prosta mesta, nakazuje na dejstvo, da je tujki pomembno zgolj, da je nekam vpisana, saj so jo starši le na ta način dolžni po pravu Republike Kosovo preživljati. Prvostopenjski organ na podlagi navedenega sklepa, da gre za zlorabo pravnega instituta dolžnosti preživljanja, zaradi česar obstajajo razlogi za domnevo, da se tujka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, to pa je razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 5. Prvostopenjski organ je glede na obrazloženo prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke iz razloga združitve družine zaradi obstoja zavrnilnih razlogov po 1. in 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrnil. 6. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno in v celoti potrdil razloge prvostopenjskega organa za sprejeto odločitev. V svoji obrazložitvi je navedel, da je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da se tujka ne šola redno in da niti tožnik niti tujka nista predložila nobenega dokazila o morebitnem šolanju tujke na kakšni drugi izobraževalni ustanovi, zaradi česar se tujka ob upoštevanju 5. alineje tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2 ne šteje za družinskega člana tožnika. Pojasnil je tudi, da tožnikovo dejansko preživljanje hčerke glede na določbo 5. alineje tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2 ne zadošča oziroma ni razlog, zaradi katerega bi se tožnikova hčerka po ZTuj-2 lahko štela za njegovega družinskega člana tožnika. Po mnenju drugostopenjskega organa dejstvo, da se je tujka vpisala na dve srednji šoli, ki ju ni obiskovala in je od pouka neupravičeno izostajala ter bila zaradi tega tudi izključena iz šole, kaže na njen odnos do pravnega reda Republike Slovenije in Republike Kosovo, ki ju je tujka dejansko zlorabila. Tujka je tudi izjavila, da redno obiskuje Srednjo gozdarsko in lesarsko šolo P., čeprav je vedela, da je bila iz te šole izključena, vse navedeno pa utemeljuje razlog za domnevo, da se tujka tudi v bodoče ne bo podrejala pravnemu redu RS. Drugostopenjski organ nazadnje ugotavlja, da v postopku niso bila kršena postopkovna pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede uporabe jezika, saj je bil ob podaji tujkine izjave na zaslišanju prisoten tolmač.

7. Tožnik zoper odločbo prvostopenjskega organa vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ker meni, da mu je kršena pravica do združitve družine. Uvodoma opozarja, da sta postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje in postopek podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje ločena postopka, ter opozarja na zmotno uporabo termina „stranka“ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Izpostavlja, da je bil razgovor stranko opravljen dne 9. 2. 2016, kar je bilo pred vložitvijo prošnje tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke. Kot bistveno poudarja, da je potrebno v obravnavanem primeru izhajati iz povsem življenjske situacije, da je bila tujka v popolnoma novem okolju, ki se ga je morala navaditi, da je bila zanjo sprememba socialnega okolja precejšnja in da ni znala jezika, vendar pa se je trudila po svojih močeh. Navaja, da ni nič neobičajnega, da mladi ljudje izostajajo od pouka, v zvezi s tujko pa pojasnjuje, da so bili njeni izostanki iz šole posledica dejstva, da se v novem okolju ni znašla, z vrstniki pa se zaradi neznanja jezika ni veliko družila. Tožnik se je trudil po najboljših močeh, da bi ji olajšal prehod iz enega okolja v drugega, ter je bil in je še pripravljen svojo hčerko podpirati pri šolanju in programu, ki si ga bo izbrala. Tujka ima do tega pravico do svojega 26. leta. Tujka ni nič drugačna od svojih vrstnikov, njeno nekajkratno prešolanje in neobiskovanje pouka pa še ne predstavlja ignoriranja pravnega reda RS v tej meri, da se mu v bodoče ne bo podredila. Dve leti glede na vse izpostavljene okoliščine ni tako dolga doba, da bi upravni organ lahko zaključil, da gre za fiktivno vpisovanje v šolo iz razloga, da bi obstajala s strani tožnika dolžnost preživljanja ter s tem lajšanja pridobivanja dovoljenja za prebivanje v RS. Tožnik želi hčerki omogočiti, da bi v Sloveniji našla program, ki jo bo veselil in ki ga bo dokončala, z njo nikoli ni imel problemov, tujka pa ima tudi sama namen dokončanja šolanja v Sloveniji. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

8. Tožnik je naknadno vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, vendar je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom opr. št. I U 1143/2016-9 z dne 29. 8. 2016 zavrnilo.

9. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Dodatno pojasnjuje, da je tožnik prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za tujko vložil dne 10. 2. 2016, prvostopenjski organ pa na podlagi prošnje z dne 14. 12. 2015 hkrati vodi tudi postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, v katerem še ni bilo odločeno. Navaja, da je tujka izjavo na zapisnik dejansko podala dne 9. 2. 2016 v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, vendar pa je prvostopenjski organ kot dokaz to izjavo lahko upošteval tudi v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. Predlaga, da sodišče tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca zaradi združitve družine za hčerko A.A., državljanko Kosova.

12. Skladno z določbo prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 se tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, ob pogojih in v skladu z ZTuj-2 prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci. Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine se izda in podaljšuje na prošnjo tujca, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi (peti odstavek 47. člena Ztuj-2).

13. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2 se za družinskega člana tujca po tem zakonu med drugim štejejo polnoletni neporočeni otroci in starši tujca, zakonca, registriranega partnerja ali partnerja, s katerim tujec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, katere je tujec, zakonec, registrirani partner ali partner, s katerim tujec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati (5. alineja tretjega odstavka 47. člena Ztuj-2). Četrti odstavek 47. člena Ztuj-2 pa določa, da lahko pristojni organ za družinskega člana tujca izjemoma šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji.

14. Razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje taksativno našteva prvi odstavek 55. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2 (1. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2) ali če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (6. alineja prvega odstavka 55. člena Ztuj-2). Peti odstavek 55. člena ZTuj-2 ob tem predpisuje, da mora pristojni organ v postopku izdaje in podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu v primeru, ko obstoji razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo.

15. Prvostopenjski organ je svojo odločitev o zavrnitvi prošnje tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana, njegove hčerke, oprl na ugotovitev obstoja razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po 1. in 6. prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, drugostopenjski organ pa je v pritožbenem postopku tej odločitvi v celoti pritrdil. 16. Sodišče v tem upravnem sporu najprej poudarja, da dejstva, ki jih prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvah svojih odločb navajata v povezavi z nerednim šolanjem tujke v Republiki Sloveniji in ki sicer izhajajo tudi iz podatkov upravnega spisa, ne omogočajo sklepa, da je tujka s svojim ravnanjem, ko se je vpisala v dve šoli, ki ju nato ni redno obiskovala, zlorabila pravni institut dolžnosti preživljanja. Čeprav je izkazano, da je tujka večkrat neupravičeno izostala od pouka na Šolskem centru P. in na Srednji gozdarski in lesarski šoli P. ter bila zaradi tega iz obeh šol izključena, je po presoji sodišča pretiran očitek, da je bil namen tujke z vpisom v programe šolanja v tem, da bi jo bili starši dolžni po pravu Republike Kosovo preživljati do njenega 26. leta, s čimer bi se štela za družinskega člana tožnika po ZTuj-2 in bi imela že po dveh letih neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Navedeno sklepanje v ugotovljenem dejanskem stanju nima nobene zanesljive podlage in mu sodišče ne more slediti, pa čeprav je tujka svetovalni delavki izjavila, da ni problema, če zanjo ne bo prostega mesta na programu bolničarja negovalca, saj se bo v tem primeru vpisala na program mizarja, kar je popolnoma drug program. Zgolj na podlagi dejstva, da se tujka ne šola redno oziroma da si je želela le, da bi bila vpisana na neko šolo, še ni mogoče trditi, da so bila njena ravnanja storjena z namenom zlorabe pravnega instituta dolžnosti preživljanja in usmerjena v lažjo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, neredno obiskovanje šole s strani mladostnika pa samo po sebi še ne more zadoščati za utemeljitev obstoja domneve, da se ta ne bo podrejal pravnemu redu RS. Sodišče glede na navedeno v obravnavanem primeru, kljub nekaterim neverodostojnim izjavam, ki jih je tujka podala na zaslišanju dne 9. 2. 2016, ne more pritrditi razlogom prvostopenjskega in drugostopenjskega organa o tem, da je mogoče domnevati, da se tujka zaradi svojih preteklih ravnanj tudi v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu RS, zavrnilni razlog po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa po oceni sodišča torej ni podan.

17. V povezavi z obstojem zavrnilnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki naj bi bil po mnenju pristojnega organa podan zato, ker v konkretnem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke, saj se ta po določbi 5. alineje tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2 ne šteje za družinsko članico tožnika, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v tem delu nepopolna. Prvostopenjski organ je namreč pri odločanju spregledal določbo četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, po kateri se lahko za družinskega člana tujca izjemoma šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji, tožnik pa v upravnem postopku, kot tudi v tožbi, zatrjuje prav tovrstne okoliščine, ko navaja, da bi bilo treba zaradi njegovega dejanskega preživljanja hčerke, s katero skupaj živita v RS in si oba želita, da bi lahko hčerka tukaj dokončala šolanje, njegovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke ugoditi. Prvostopenjski organ omenjenih dejanskih okoliščin pri odločanju ni vzel v obzir in se do njih ni opredelil, drugostopenjski organ pa je ob izrecnem sklicevanju na besedilo 5. alineje tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2 navedel, da tožnikovo dejansko preživljanje hčerke ne zadošča oziroma ni razlog, zaradi katerega bi se tožnikova hčerka po ZTuj-2 lahko štela za njegovega družinskega člana tožnika, pri čemer presoje po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2 ni opravil. 18. Sodišče poudarja, da četrti odstavek 47. člena ZTuj-2 sicer resda samo izjemoma dopušča, da se za družinskega člana tujca štejejo tudi drugi sorodniki tujca, ki niso našteti v alinejah tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, vendar pa mora pristojni organ v postopku opraviti presojo, ali so takšne izjemne okoliščine v konkretnem primeru podane, ter se do tega v svoji odločbi tudi izrecno opredeliti. Izpodbijana odločitev pa glede vprašanja, ali tujka izpolnjuje pogoje za priznanje položaja družinskega člana tujca po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2, obstoj katerih v postopku smiselno zatrjuje tožnik, nima razlogov, zaradi česar sodišče odločitve pristojnega organa o tem, da je podan zavrnilni razlog po 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ne more preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

19. Sodišče nazadnje ugotavlja, da prvostopenjski organ pri svoji odločitvi ni spoštoval določbe petega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da mora pristojni organ v primeru, ko obstoji razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja družinskemu članu, upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo. Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je potrebno glede na 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v primerih, ki se tičejo tako družinskega življenja kot tudi priseljevanja, upoštevati stopnjo dejanskega pretrganja družinskega življenja, stopnje vezi z državo podpisnico, okoliščino, ali obstajajo nepremagljive ovire glede življenja v izvorni državi tujca in ali obstajajo dejavniki kontrole priseljevanja (na primer kršitve predpisov o priseljevanju tujcev) ali pomisleki javnega reda, ki govorijo v prid izključitvi tujca iz države.(1) Tožnik v tožbi z uveljavljanjem kršitve pravice do združitve družine smiselno graja prav kršitev omenjenih materialnopravnih zahtev, prvostopenjski organ pa je s tem, ko po ugotovitvi obstoja zavrnilnih razlogov po prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 ni upošteval zahtev petega odstavka 55. člena ZTuj-2 in 8. člena EKČP, v postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje in svoje odločitve v luči upoštevanja zgoraj izpostavljenih okoliščin ni obrazložil. 20. Sodišče je glede na vse navedeno tožbi tožnika na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moral pristojni organ ob upoštevanju materialnopravnih stališč sodišča iz te sodbe ponovno presoditi, ali so podani razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja po prvem odstavku 55. člena ZTuj-2, nato pa, v kolikor bo ugotovil, da ti obstajajo, upoštevati še določbo petega odstavka 55. člena ZTuj-2 in pri svoji odločitvi upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino prebivanja tujke v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo, in se do omenjenih okoliščin obrazloženo opredeliti v skladu z določbo 214. člena ZUP. Prvostopenjski organ je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

21. Sodišče je odločilo na seji, čeprav je tožnik v tožbi s predlogom za zaslišanje strank smiselno predlagal opravo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

22. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).