Jedro

-dopis Generalne policijske uprave št. 225-483/2016/2 (2131-03) z dne 23. 2. 2016, iz katerega izhaja, da je tožnik (voden pod številko 45) posedoval registracijski list Republike Hrvaške in da so policisti neposredno ugotovili, da so takrat obravnavani tujci, med njimi tudi tožnik, vstopili na območje Republike Slovenije iz Republike Hrvaške,

-odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške z dne 18. 5. 2016 iz katerega izhaja, da bo sprejela tožnika skladno s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III.

Prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe III ureja, da odgovornost države članice, v katero je prosilec za mednarodno zaščito nezakonito vstopil preneha, če preteče 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik nedvomno prečkal mejo Republike Hrvaške v februarju 2016, v času poslane zahteve za sprejem Republiki Hrvaški z dne 19. 3. 2016, pa še ni potekel 12 mesečni rok od nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško.

Zmotne so tožbene navedbe, da je tožnik zakonito prešel mejo zato, ker je bil ob vstopu pospremljen s strani srbskih državnih organov in predan v nadzorstvo hrvaškim državnim organom, vse pod kontrolo na točno določenem mestu. Splošno znano dejstvo je, da je bil migracijski vlak na "migracijski balkanski poti" vzpostavljen zaradi obvladovanja migracijske krize, zlasti zaradi ureditve namestitvenih razmer in zagotovitve (osnovne) oskrbe migrantov. Drži, da so določeni tujci tekom migracijskega toka vstopili v države zakonito, vendar ne v obravnavanem primeru, kar je že bilo obrazloženo zgoraj. Pripomniti je potrebno, da je za zakonit vstop državljana tretje države v državo članico Evropske unije v večini primerov poleg veljavnega potnega lista potrebno izpolniti tudi druge pogoje, ki jih določi vsaka država članica, kot najbolj pogost primer sodišče izpostavlja pridobitev vizuma. V nobenem primeru pa sodelovanje pristojnih organov države ob vstopu v to državo oziroma v obravnavanem primeru zatrjevano spremstvo srbskih državnih organov in nadaljnja predaja hrvaškim državnim organom, vse pod kontrolo na točno določenem mestu, ki je odrejen za prehod državne meje, ne predstavlja okoliščine, ki kaže na zakonitost vstopa v državo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

13.Na podlagi vseh zgoraj navedenih okoliščin je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je za tožnika odgovorna država Republika Hrvaška, ker je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo Republike Hrvaške po kopnem.

14.Po določitvi Republike Hrvaške kot odgovorne države članice in njeni privolitvi, da tožnika tudi sprejme, lahko tožnik izpodbija merila za izbiro odgovorne države članice, Republike Hrvaške, zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listina EU2.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 13, 13/1

Obrazložitev

15.Tožnik je na osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2016, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, povedal, da mu je bila v Republiki Hrvaški ponujena hrana in oblačila, kar ni bilo slabo urejeno. Na vprašanje uradne osebe, da naj tožnik pojasni, ali bi v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, je odgovoril, da če bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško, bi še dalj časa čakal na odločitev o prošnji za mednarodno pomoč, saj je že v Republiki Sloveniji 4 (štiri) mesece, sam pa si želi čim prej urediti status, predvsem zaradi družine, ki je ostala v Siriji. V Republiki Sloveniji se je začel tudi učiti slovenskega jezika in si želi ostati tu. To pa je tudi njegov zadržek v primeru, da bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško. O osebnem razgovoru je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku prebran v jeziku, ki ga razume - arabski jezik, tožnik pa nanj ni imel pripomb in ga je tudi podpisal. Zapisnik o osebnem razgovoru je javna listina (prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, zatorej sodišče v celoti sledi navedbam tožnika glede njegove individualne obravnave v Republiki Hrvaški.

16.Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je v tožbi citiral Poročilo dostopno na http//www.asylumineurope.org/reports/country/croatia ter izvlečke dveh virov v angleškem jeziku, in sicer The EU's dysfunctional asylum system, 2 August 2013 ter Human Rights Watch - World Report 2014, Croatia, glede na vsebino tožnikove citirane izjave na osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2016, ko je tožnik navedel samo, da ni zadovoljen s trajanjem postopkov priznanja mednarodne zaščite, hrana in oblačila pa so mu bila ponujena. Če bi bilo stanje na Hrvaškem res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil že v upravnem postopku na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2016 oziroma bi vsaj na vprašanje uradne osebe "Kakšna je bila osnovna oskrba na Hrvaškem" odgovoril z navajanjem razlogov, ki bi kazali na nevzdržno stanje glede prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Navsezadnje pa so sistemske pomanjkljivosti objektivno dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov3. Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Po povedanem se v tožbi zatrjevane kršitve človekovih pravic izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Po tej določbi sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži, zakaj ni predhodno v upravnem postopku uveljavljal omenjenih trditev (ki zadevajo zatrjevano nevzdržno stanje na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic).

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 23. 2. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po pridobljenih podatkih je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vstopil v evropski prostor ilegalno preko Republike Hrvaške. Slednji je tožena stranka dne 19. 3. 2016 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Tožena stranka je dne 20. 5. 2016 pridobila odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, da je odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Zato je bil s tožnikom dne 9. 6. 2016 opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Dublinske uredbe III z namenom ugotovitve dejanskega stanja.

17.Glede prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški, ki bi v tožnikovem primeru lahko predstavljala resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, pa se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke, ki je v izpodbijanem sklepu navedla, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Sodišču pa ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

2.Tožnik je na osebnem razgovoru pojasnil, da je preko Republike Hrvaške potoval z migracijskim tokom in da so se vmes ustavili za pol ure. V tem času so jim odvzeli prstne odtise ter jih poslali z vlakom naprej, niso pa jim ponudili možnosti zaprositi za mednarodno zaščito. Povedal je tudi, da si v Republiko Hrvaško ne želi, saj bi to pomenilo, da bo še dlje časa čakal na odločitev v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Že sedaj je v Republiki Sloveniji čakal 4 mesece ter bo predolgo čakal na odločitev, v primeru, da se vrne v Republiko Hrvaško. Ne glede na to, pa je v Republiki Hrvaški dobil hrano in oblačila ter to ni bilo slabo urejeno. Tožnik je še povedal, da si želi čim prej urediti status mednarodne zaščite, saj je to pomembno predvsem zaradi njegove družine, ki je ostala v Siriji in je tam izpostavljena raketiranjem ter vojni. Predsednik A. A. je njemu in družini porušil vse, kar so imeli, zato si želi ostati v Republiki Sloveniji, pričel je tudi že z učenjem slovenskega jezika.

3.Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da opisane razmere, ki jih je doživel tožnik v Republiki Hrvaško niso relevantne v tej zadevi, saj v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Relevantno je to, da je bil kot tujec obravnavan v balkanskem migracijskem valu in zato ni bil nastanjen v objektu, ki bi bil namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito. Tožena stranka je štela, da tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, česar tudi ni trdil. Dublinska uredba III temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države. Tožena stranka je tudi mnenja, da zaenkrat v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema ter ni nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

18.Upoštevajoč vse zgoraj navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU

4.Zoper sklep tožnik vlaga tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb samega postopka. Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje, ker je tožnik prečkal srbsko/hrvaško mejo organizirano in zakonito, z vlakom v migrantskem toku, pri tem, da so se med potjo ustavili zgolj za pol ure, da so tožnika in ostale pregledali ter jim odvzeli prstne odtise. Vse to je bilo usmerjeno s pomočjo pristojnih organov Republike Hrvaške oziroma njihovo privolitvijo. V kolikor bi tožnik res nezakonito potoval po Republiki Hrvaški, bi organi Republike Hrvaške uvedli postopek glede zapustitve njihovega ozemlja in bi o tem izdali tudi odločbo, vendar tega ni bilo v obravnavanem primeru. Na podlagi navedenega, Republika Hrvaška ni odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. V osebnem razgovoru tožena stranka ni ugotovila nezakonitega prehoda tožnika, datuma vstopa v Republiko Hrvaško niti ne okoliščin načina vstopa oziroma vsega tega ne obrazloži v izpodbijanem sklepu. Tožnik podaja ugovor zastaranja na podlagi 13. člena Dublinske uredbe III, saj naj bi tožnik vstopil v Republiko Hrvaško v "mesecu februarju", ker je v Republiko Slovenijo vstopil dne 21. 2. 2016, vendar iz ostalih listin spisa ni mogoče razbrati točno določenega časa vstopa v Republiko Hrvaško. Poleg vsega tega pa tožba navaja, da bi tožena stranka z vrnitvijo tožnika v Republiko Hrvaško kršila načelo nevračanja. Podan je dvom v nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaško ter, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Glede tega tožnik v tožbi navaja izseke člankov iz katerih naj bi izhajalo, da prosilci za azil v Republiki Hrvaški živijo v začasnih nastanitvah, nimajo ustreznega pravnega svetovanja in psiholoških storitev, nimajo ustreznih varnostnih ukrepov, ne nudijo enake ravni zaščite prosilcem za azil, da so sprejemni centri prenatrpani in da so nekateri prosilci za azil nameščeni v zaprte centre. Navsezadnje pa tožena stranka ni pravilno ugotovila (varnostne) situacije v Republiki Hrvaški, ni preverila individualnega položaja tožnika v luči celotne situacije na Hrvaškem, pri čemer citiranje določb zakonodaje ne dosega standarda obrazloženosti odločbe.

19.Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Pridruženi dokumenti:*

20.Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

5.V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe skladno s prvim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa tožnik navaja, da bi mu bila z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države, zaradi tega tudi ne bi več izkazoval pravnega interesa.

21.Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv; v pravnem pouku sklepa je izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Kljub temu pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja. Iz četrtega odstavka 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tudi izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Ker se tudi po uveljavitvi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, kot je tudi obravnavani primer (125. člen ZMZ-1), to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako v zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za začasno odredbo tudi ob izdaji te sodbe še izkazan.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožena stranka navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča.

K I. točki izreka:

22.Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo v zadevi, bi namreč to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja tako ne bi bila več mogoča, četudi bi v upravnem sporu uspel. Če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, si s tem svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi; toženka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe celo sama navedla, da namerava z nadaljnjimi postopki počakati do končne odločitve sodišča.

7.Tožba ni utemeljena.

23.Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi Dublinske uredbe III. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na vzpostavljena merila. Skladno z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali poniževalnemu ravnanju in kaznovanju.

-------------------------------

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice.

Izpodbijani sklep temelji na določbi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III. Le-ta določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena Dublinske uredbe III, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/20131, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

Tožbeni ugovor v smeri zastaranja je neutemeljen. Prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe III ureja, da odgovornost države članice, v katero je prosilec za mednarodno zaščito nezakonito vstopil preneha, če preteče 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa, zlasti ker iz kopije potnega lista tožnika izhaja, da je mesto Tripoli v Libiji zapustil dne 16. 9. 2015, istega dne pa je vstopil v Turčijo v mestu Tasucu, iz izpiska EURODAC sistema, ki izkazuje dva zadetka, v Grčiji z dne 16. 2. 2016 in v Avstriji z dne 21. 2. 2016, iz dopisa Generalne policijske uprave št. 225-483/2016/2 (2131-03) z dne 23. 2. 2016, kar vse je tožnik povedal tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 23. 2. 2016, ugotavlja, da je tožnik nedvomno prečkal mejo Republike Hrvaške v februarju 2016, v času poslane zahteve za sprejem Republiki Hrvaški z dne 19. 3. 2016, pa še ni potekel 12 mesečni rok od nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško. Sodišče še dodaja, da je postopek v zvezi z določitvijo odgovorne države članice za tožnika do izdaje izpodbijanega sklepa potekal v skladu z roki, ki jih določa Dublinska uredba III (prvi odstavek 21. člena in prvi odstavek 22. člena). Kljub temu, da se v upravnem spisu ne nahaja formalni dokaz o nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško, 5. odstavek 22. člena Dublinske uredbe III določa, da država članica, na katero je zahteva naslovljena, prizna svojo odgovornost, če so posredne okoliščine koherentne, preverljive in dovolj podrobne za ugotovitev odgovornosti, za kar tudi gre v obravnavanem primeru.

Sodišče Evropske unije je v zadevi C-394/12 z dne 10. 12. 2013 podalo takšno razlago drugega odstavka 19. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003), v zvezi s prvim odstavkom 10. člena te uredbe. Besedilo prvega odstavka 10. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 je enako besedilu prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III.

Tožba neutemeljeno graja napačno ugotovitev dejanskega stanja glede tožnikovega nezakonitega prehoda in določitve odgovorne države članice, Republike Hrvaške. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik nezakonito prečkal mejo Republike Hrvaške in da je zaradi tega dejstva Republika Hrvaška odgovorna država članica skladno s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III. Iz izpodbijanega sklepa sicer izhaja skopa obrazložitev tožene stranke, ki jo sodišče s to sodbo dopolnjuje, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Dejstva in okoliščine, ki potrjujejo, da je tožnik nezakonito prešel mejo izhajajo iz upravnega spisa. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito opisal pot iz Sirije v Slovenijo, in sicer, da je iz Sirije odšel v Libanon, v Tripolis, od tam v Turčijo ter naprej v Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Hrvaško in Slovenijo vse do avstrijske meje. Njegove navedbe pa potrjujejo tudi ostali podatki upravnega spisa, zlasti:

Sodna odločba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016, 9. točka obrazložitve.

Zveza:

- kopija tožnikovega potnega lista iz katerega izhaja, da je mesto Tripoli v Libiji zapustil dne 16. 9. 2015, istega dne pa je vstopil v Turčijo v mestu Tasucu,

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

- podatek v prošnji za mednarodno zaščito z dne 23. 2. 2016, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo preko kopnega illegalno (17. točka prošnje),