Jedro

Predlagateljeve splošne in izrazito skopo obrazložene trditve bi bilo sicer hipotetično mogoče strniti v pravna vprašanja, ki bi se nanašala na pravno naravo odvzema vzorcev blaga v postopku carinjenja oziroma na pravni položaj sektorja carinskega organa, ki opravi presojo, ter na pravice carinskega zavezanca v tem postopku. Vendar pa predlagatelj sam ne takih, ne drugačnih pravnih vprašanj sploh ne navaja, zato bi jih moralo revizijsko sodišče, če bi predlogu ugodilo, samo izluščiti iz argumentov v predlogu. Tako ravnanje predlagatelja že samo po sebi in na prvi pogled ne ustreza zakonski zahtevi po "natančnosti in konkretnosti" zastavljenih vprašanj, poleg tega pa so tudi njegovi argumenti izrazito skopi in ponekod nejasni, saj so pretežno omejeni na gole trditve o procesnih kršitvah in – po njegovem mnenju – pravilni interpretaciji ZUP.

Morebitna dopustitev revizije bi v celoti temeljila na vprašanjih in stališčih, ki bi jih na podlagi splošne in in pomanjkljivo argumentirane predstavitve problematike formuliralo revizijsko sodišče. To pa bi po presoji revizijskega sodišča tudi ob najširši razlagi prej navedenih določb ZPP o obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije pomenilo dopustitev revizije na podlagi predloga, ki ne vsebuje z zakonom predpisanih sestavin, oziroma v bistvu odločanje o reviziji po uradni dolžnosti.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-103/2016-3 z dne 29. 1. 2016, DT 4242-102/2016-2 z dne 2. 2. 2016, DT 4242-619/2016-3 z dne 12. 8. 2016, DT 4242-1090/2016-3 z dne 20. 9. 2016, DT 4242-1089/2016-3 z dne 19. 9. 2016, DT 4242-324/2016- z dne 13. 9. 2016 in DT 4242-1091/2016-3 z dne 20. 9. 2016. S temi odločbami je davčni organ tožene stranke za blago FIT INVADO (različnih velikosti), coda 33112003 FIT INVADO (različnih velikosti) oziroma NEG. FAST (različnih velikosti), deklarirano v sedmih carinskih deklaracijah za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave, določil nov opis blaga in novo tarifno oznako 3701 30 00 kombinirane nomenklature in TARIC kodo 90 ter deklarantu, družbi A. A., d. o. o., naložil doplačilo uvoznih dajatev iz naslova carine, davka na dodano vrednost in obresti. Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT-498-1-25/2016-2 z dne 22. 6. 2018 postopke v zvezi s pritožbami, ki sta jih zoper zgoraj navedene prvostopenjske odločbe vložila družba A. A., d. o. o. in tožnik, združilo v enotno obravnavo in pritožbe kot neutemeljene zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) vložil predlog za dopustitev revizije.

3. Predlog ni popoln.

4. Po četrtem odstavku 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

5. Z zakonom so tako določene jasne zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki jih predlagatelj v obravnavani zadevi ni izpolnil. V predlogu za dopustitev revizije namreč zgolj posplošeno navaja, da se ne strinja z uvrstitvijo blaga v drugo tarifno oznako, povzema mnenja Sektorja za tarifo, vrednost in poreklo blaga ter v tej zvezi v bistvenem zatrjuje, da bi moral imeti Sektor, ki je opravil ogled in analizo vzorcev blaga, v postopku izdaje upravnega akta pravni položaj izvedenca ali izvedene priče (za razliko od osebe, ki je vodila postopek).

6. Trdi, da je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbe 189. do 197. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in iz tega v nadaljevanju predloga izpeljuje stališči, da bi moral davčni organ razpisati ustno obravnavo (154. člen ZUP) in da bi moral predlagatelj imeti pravico do navzočnosti pri ogledu (vzorcev blaga) in podaji izvedeniškega mnenja (199. in 200. člen ZUP). Nazadnje navaja še, da ga tudi sicer davčni organ pred izdajo izpodbijanih odločb z mnenji Sektorja ni seznanil. Zatrjuje tudi kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj "dopusti revizijo glede pomembnih pravnih vprašanj in glede kršitve ustavnih pravic."

7. Predlagateljeve splošne in izrazito skopo obrazložene trditve bi bilo sicer hipotetično mogoče strniti v pravna vprašanja, ki bi se nanašala na pravno naravo odvzema vzorcev blaga v postopku carinjenja oziroma na pravni položaj sektorja carinskega organa, ki opravi presojo, ter na pravice carinskega zavezanca v tem postopku. Vendar pa predlagatelj sam ne takih, ne drugačnih pravnih vprašanj sploh ne navaja, zato bi jih moralo revizijsko sodišče, če bi predlogu ugodilo, samo izluščiti iz argumentov v predlogu. Tako ravnanje predlagatelja že samo po sebi in na prvi pogled ne ustreza zakonski zahtevi po "natančnosti in konkretnosti" zastavljenih vprašanj, poleg tega pa so tudi njegovi argumenti izrazito skopi in ponekod nejasni, saj so pretežno omejeni na gole trditve o procesnih kršitvah in – po njegovem mnenju – pravilni interpretaciji ZUP.

8. Zato tudi morebitna formulacija vprašanj, ki bi jo opravilo revizijsko sodišče samo, ne bi bila mogoča brez bistvenega vsebinskega prispevka tega sodišča. Povedano drugače: morebitna dopustitev revizije bi v celoti temeljila na vprašanjih in stališčih, ki bi jih na podlagi splošne in in pomanjkljivo argumentirane predstavitve problematike formuliralo revizijsko sodišče. To pa bi po presoji revizijskega sodišča tudi ob najširši razlagi prej navedenih določb ZPP o obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije pomenilo dopustitev revizije na podlagi predloga, ki ne vsebuje z zakonom predpisanih sestavin, oziroma v bistvu odločanje o reviziji po uradni dolžnosti.

9. Podobno velja tudi glede navedbe okoliščin, ki naj bi kazale, da je odgovor na postavljena vprašanja – oziroma dejansko, ker vprašanja sploh niso postavljena, odločitev o predstavljeni problematiki – pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Takih okoliščin namreč predlagatelj sploh ne navaja, niti z ničemer ne konkretizira uvodoma zatrjevane neenotnosti sodne prakse Upravnega sodišča. 10. Predlagatelj v uvodu obrazložitve predloga navaja še, da je odločitev Upravnega sodišča, da bo opravilo glavno obravnavo, protislovna in nerazumna, "saj se zastavlja vprašanje, zakaj so sklicali glavno obravnavo, če so imeli namen zavrniti vse dokazne predloge". Tudi v tem primeru pa se predlagatelj omejuje na gole navedbe oziroma trditve in v ničemer ne pojasni njihovega pomena za dopustitev revizije.

11. Nazadnje predlagatelj zatrjuje še, da ga davčni organ pred izdajo izpodbijanih odločb ni seznanil z mnenji Sektorja za tarifo, vrednost in poreklo blaga. Po presoji Vrhovnega sodišča s tem nasprotuje (procesni) dejanski ugotovitvi Upravnega sodišča, da so mu bili vročeni zapisniki o preverjanju carinske deklaracije, ki povzemajo mnenje o uvrstitvi blaga in vsebujejo začasen izračun dajatev. Ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo predlagatelj po vsebini uveljavlja v tem delu, ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), tudi revizije iz tega razloga ni mogoče dopustiti.

12. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.