Jedro

Zakon o policiji zaradi zasega predmetov dopušča opravo pregleda oseb in stvari, ki jih ima ta pri sebi ter pregled notranjosti vozila, če so v njem neposredno zaznani skriti ali odvrženi predmeti v vozilu, razen skritih delov vozila, vendar je tako ravnanje policije pogojeno z razlogi javne varnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu bila izrečena kazen enega leta zapora. Po četrtem odstavku 196. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo obsojencu vzeto 606,3 g konoplje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter stroške in potrebne izdatke njegovega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar bo vse odmerjeno naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zagovornik obsojenega je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2., 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlagal, da se zahtevi ugodi, napadeno sodbo pa spremeni, tako da se obsojenega oprosti obtožbe.

4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka in izrazila stališče, da je zahteva neutemeljena.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenemu in njegovemu zagovorniku, da se o njem lahko izjavita. Obsojeni je v pisni izjavi ponovil njegovo videnje dejanskega stanja obravnavane zadeve, pri tem opisal ravnanje policista, očital tožilstvu ponavljanje neresnic, kljub njegovim temeljitim in resničnim izjavam, danim med postopkom, vztrajal na nujnosti zaslišanja priče – voznice osebnega avtomobila, v katerem je bilo najdeno mamilo, in sicer oporekal ugotovljenemu dejanskemu stanju, zaradi česar je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in izvedbo poštenega, zakonitega ter strokovnega sojenja v zadevi.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi se najprej izpostavlja, da je bila v obravnavani zadevi dejansko opravljena policistova preiskava vozila B. D., v kateri je bila najdena obsojencu očitana in zasežena konoplja, čeprav za tako preiskavo vozila ni bilo podlage v določilih Zakona o policiji, kot to utemeljujeta izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje. Dejansko naj bi šlo za preiskavo po šestem odstavku 215. člena ZKP, za kar pa policist ni imel ustrezne odredbe sodišča in zato predstavlja zasežena konoplja nedovoljen dokaz, s čimer je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O enakem vložnikovem stališču se je sicer opredelilo v pritožbenem postopku že sodišče druge stopnje (točka 8. obrazložitve) in ga označilo kot neutemeljenega, saj naj bi bilo ravnanje policista skladno s prvim in petim odstavkom 38. a člena Zakona o policiji. Pri tem je sicer spremenilo pravno podlago policistovega ukrepanja glede na zaključke sodišča prve stopnje, ki je na strani 6 sodbe navedlo, da je bilo ravnanje policista skladno z določbo 38. člena Zakona o policiji, po katerem naj bi bilo policistovo ravnanje (varnostni pregled osebe) utemeljeno z obstojem verjetnosti napada s strani določene osebe. Stališče sodišča prve stopnje je v tem pogledu zgrešeno, saj zasežena konoplja ni bila najdena ob varnostnem pregledu osebe, niti ni bila ugotovljena nikakršna nevarnost napada, za varnostni pregled vozila pa niso bili zatrjevani niti ugotovljeni nobeni razlogi. Drži sicer, kot navaja sodišče druge stopnje (točka 8 sodbe), da je policiji po prvem in petem odstavku 38. a člena Zakona o policiji dopustno zaradi zasega predmetov, opraviti pregled oseb in stvari, ki jih ima ta pri sebi ter da je dopustno pregledati notranjost vozila, če so v njem neposredno zaznani skriti ali odvrženi predmeti v vozilu, razen skritih delov vozila, vendar je tako ravnanje policije pogojeno z razlogi javne varnosti. Tovrstni razlogi javne varnosti pa prav tako niso bili ugotovljeni, niti jih izpodbijani sodbi ne konkretizirata in je glede na navedeno v tem pogledu pritrditi zahtevi, da je v izpodbijanih sodbah zatrjevana pravna podlaga za ta ukrep policista zgrešena. Vrhovno sodišče se je že v več odločbah opredelilo do dopustnosti in omejitev, ki jih mora policija upoštevati pri pregledu vozila (na primer sodba I Ips 10551/2009 z dne 19. 4. 2012, I Ips 339/2009 z dne 3. 6. 2010, I Ips 394/2007 z dne 17. 1. 2008), pri čemer je šlo za razlikovanje med pregledom prevoznega sredstva po citiranih določbah Zakona o policiji in ukrepih, ki jih je policija pristojna izvršiti na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, ko torej že obstojijo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Glede na zgrešeno pravno podlago za policistovo ukrepanje – pregled prevoznega sredstva in zaseg pri tem najdene vrečke z mamilom konoplje, ki ju zatrjujeta izpodbijani sodbi, je bilo treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sodbi razveljaviti, saj gre v tem primeru za nedovoljen dokaz, na katerega se izpodbijana sodba ne sme opirati (kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 219. členom ZKP) ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno opredeliti dopustnost in zakonitost policistovega ukrepanja pri pregledu osebnega vozila, ki ga je upravljala B. D. ter posledično do dovoljenosti dokaza – zasežene konoplje v tem vozilu. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z nadaljnjimi, v zahtevi zatrjevanimi, bistvenimi kršitvami določb ZKP, se bo pa do njih mogoče opredeliti v ponovljenem sojenju.