Jedro

Pravica do popravka je sestavni del dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika (pod že večkrat opisanim pogojem iz 26. člena ZMed). Objava popravka je zato sestavni del medijske svobode (eden izmed dveh polov medijske svobode), ne pa pravna sankcija za pravno kršitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naložilo, da je dolžna objaviti popravek, ki se nanaša na vsebino izjav novinark A. A. in B. B. v oddaji C. z dne 14.2.2007 z naslovom ...

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in takšno sodbo potrdilo.

Proti sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v postopku na prvi stopnji opozorila, da je obvestilo, katerega popravek se zahteva, le povzetek izjave, ki ga je podala sama prva tožeča stranka novinarki A. A. Le-ta je njeno izjavo povzela, zdaj pa obe tožeči stranki zahtevata popravek te izjave. Sodišče v postopku na prvi stopnji ni dopustilo toženi stranki dokazati dejstev, da gre pri spornem obvestilu zgolj za veren povzetek dane izjave tožeče stranke. Zaradi tega je po njenem mnenju podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP).

Sodišče druge stopnje je tak očitek zavrnilo zaradi njegove materialnopravne interpretacije pravne narave pravice do popravka. Ta pa je po prepričanju revidenta zmotna. Ne strinja se s stališčem, da je pravica do popravka zgolj emanacija pravice do izražanja, zaradi česar predmet postopka ni ugotavljanje resničnosti objavljenega obvestila. Revizija meni, da bi po stališču pritožbenega sodišča stranka lahko zahtevala tudi popravek lastne izjave, pri čemer pritožbeno sodišče mediju dopušča možnost, da kasneje z dokazom podkrepi resničnost izjave. Na takšno obvestilo pa bi imela stranka znova možnost uveljavljati popravek ter bi si ti tako vrstili v nedogled.

Kot bistveno se zastavlja vprašanje, ali lahko tožena stranka dokazuje, da nasprotna stranka ne uporablja, marveč zlorablja svoje zakonske pravice. Pravica do popravka je po stališču revidenta izraz pravice do osebnega dostojanstva in varstva osebnostnih pravic. Ravno zato, ker pravica do popravka ni izraz pravice do svobode izražanja, pač pa je tej pravica celo nasprotna, mora tožeča stranka pri zahtevku za objavo popravka izkazati prizadetost pravice ali pravnega interesa. Prav zato pa lahko tožena stranka v svojo obrambo dokazuje, da je bila izjava tožeče stranke točno taka, kot je tožena stranka navedla v svojem obvestilu. Pritožbeno sodišče naj bi zanemarilo vprašanje, ali sta bila interes in pravica tožeče stranke v konkretnem primeru prizadeta. Osrednje torišče tega vprašanja je namreč tudi to, ali je bilo v pravico poseženo protipravno oz. na nedovoljen način. Že iz splošnega nauka o osebnostnih pravicah sledi, da poseg ni nedovoljen, kadar prizadeti z njim soglaša oz. ga dovoli.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Obravnava o tožbi za objavo popravka se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka (prvi odstavek 35. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35-2043/2001 do Uradni list RS, št. 69-2977/2006; ZMed)Ć. Ta dejstva so tista, ki jih kot pogoj za objavo določa ZMed. To pa je najprej osnovni pogoj, da je bila z objavo obvestila prizadeta upravičenčeva pravica ali je bilo poseženo v njegov interes, nato pa še dejstva, na katere se navezujejo odklonilni razlogi, določeni v 31. členu ZMed.

Tožena stranka je skušala v tem postopku utemeljiti tezo, da je vsebina obvestila, katerega popravek se zahteva, v resnici izjava same prvotožnice - le da sta jo povzeli novinarki ... televizije. Bistvena prvina zahtevanega popravka pa je po drugi strani ta, da naj bi novinarki napačno razlagali (torej tudi povzemali) izjave prvotožnice. Popravek torej spodbija tako trditev v obvestilu, da je prvotožnica podala določeno izjavo, kakor tudi vsebino te izjave.

Stališče nižjih sodišč, da predmet obravnave v pravdi za objavo popravka ni dokazovanje (ne)resničnosti samega obvestila in tudi ne dokazovanje (ne)resničnosti popravka,(1) je pravilno. Tak dokazni postopek bi bil obsežen in dolgotrajen do te mere, da bi onemogočil učinkovito uresničevanje ustavne pravice do popravka, katerega bistvena prvina (izražena tudi v ZMed) je hitrost. Pravica do popravka mora biti, tako kot vse ustavne pravice, v ustreznem sorazmerju do ustavnih pravic, s katerimi lahko pride v kolizijo. Uresničitvi tega ustavnega načela (15. člen Ustave Republike Slovenije; URS) so namenjeni tudi pogoji, ki jih za dolžnost objaviti zahtevani popravek določa ZMed. Osnovni pogoj (ki pravico do popravka ločuje od pravice dostopa do medijev) je zato, da je z obvestilom, katerega popravek se zahteva, poseženo v posameznikov interes ali da je prizadeta kakšna njegova pravica. Tak zakonski opis je v resnici opis pravnega razmerja, ki je nastalo z obvestilom, ki lahko posega v posameznikove pravice oziroma posega v njegov interes. Bistvena prvina vsakega pravnega razmerja je tudi obstoj (vsaj dveh) pravnih subjektov. Temu pogoju je v obravnavani zadevi zadoščeno: ne gre za primer, ko bi prizadeti subjekt zahteval popravek lastne izjave, kot skuša prikazati revizija.

Revizija smiselno uveljavlja, da tožeča stranka takšno zakonsko ureditev pravice do popravka zlorablja - to pa zato, ker naj bi bilo vse, kar sta povedali novinarki, res in tako tudi to, da je jedro spornega dela prispevka izjava same tožnice, česar pa sedaj v tem postopku ne moreta dokazovati. Za odgovor na revizijsko navedbo o zlorabi pravice, se je zato treba vprašati, ali torej tožeča stranka uporablja pravico do popravka v nasprotju z njenim namenom.

Odgovor na navedeno vprašanje je negativen. Vsebina in namen pravice do popravka je ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Institut pravice do popravka materialne resnice sploh ne obravnava na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v samem obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka. Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, se ima pravico o spornem obvestilu izjaviti na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča - od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zahtevani popravek v obravnavani zadevi ni podan v nasprotju z opisano vsebino in samim namenom pravice do popravka.

V zvezi z ustreznim uravnoteženjem ustavnih pravic, je treba revidentu odgovoriti, da na tak način ni nesorazmerno poseženo v nasprotne ustavne pravice. Ugoditev zahtevi za objavo popravka za nazaj v ničemer ne izničuje pravice medija, da je objavil obvestilo, katerega popravek se zahteva. Položaj je drugačen, kot če bi šlo za odškodninskopravno razmerje. Pravica do popravka je tu sestavni del dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika (pod že večkrat opisanim pogojem iz 26. člena ZMed). Objava popravka je zato sestavni del medijske svobode (eden izmed dveh polov medijske svobode), ne pa pravna sankcija za pravno kršitev.

Iz navedenih razlogov revizijsko sodišče zavrača revizijske navedbe in pritrjuje nižjima sodiščema, ki v tej pravdi nista dopustili, da bi bile presežene meje tovrstne pravde iz prvega odstavka 35. člena ZMed. Revizijo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je podala odgovor na revizijo in priglasila stroške postopka. V odgovoru na revizijo je prepisala vsebino dela že navedene odločbe vrhovnega sodišča (opr.št. II Ips 439/2007), ki pa jo revizijsko sodišče, ki je v navedeni odločbi samo podalo razloge, pozna in zato tak odgovor za pravdo ni bil potreben. Stroškov zanj ji zato revizijsko sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Podrobneje o tem razlogi sodbe VS RS, opr.št. II Ips 439/2007 z dne 26.7.2007.