Jedro

S tem, ko zakonodajalec ni predvidel odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS, ni kršil načela enakega varstva pravic, kot to trdi pritožba. Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku to predlaga, konkretnega postopka prekiniti in zahtevati ustavno presojo. Tako ravna le tedaj, če samo podvomi, ali je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Storilec prekrška je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrglo.

Tako odločitev s pravočasno pritožbo napadajo storilčevi zagovorniki in uveljavljajo kršitev materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1), konkretno člena 209 d ZP-1 in predlagajo, da pritožbeno sodišče taki pritožbi ugodi in odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljena ter določi preizkusno dobo šest mesecev, da storilca oprosti plačila stroškov postopka in da odloči, da stroški postopka in da odloči, da stroški postopka (skupaj z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika) bremenijo proračun.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled spisovnega gradiva po pritožbenem sodišču je pokazal naslednje: - prvostopno sodišče je na podlagi sklepa, opr. št. EPVD 436/2013-0303 z dne 2. 10. 2013 storilcu prekrška kot državljanu Danske in tudi imetniku tujega veljavnega vozniškega dovoljenja, izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju RS za vse tiste kategorije motornih vozil, za katere je storilec prekrška imel dovoljenje dne 21. 7. 2013 in sicer za dobo enega leta, ta sklep pa je postal pravnomočen 17. 10. 2013 - 16. 10. 2013 je storilec po svojih zagovornikih vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (list. št. 15 do 17), v katerem predlaga, da sodišče s posebnim sklepom na podlagi člena 202 d ZP-1 odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu prekrška s preizkusno sodbo šestih mesecev.

Pravilno že v samem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in tudi v pritožbenih navedbah pritožbah ugotavlja, da določbe člena 202 d ZP-1 izrecno predvidevajo možnost vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja imetnikom slovenskega vozniškega dovoljenja, torej listine izdane v Sloveniji, vendar pa bi moralo sodišče ob pravilni materialnopravni razlagi teh istih določb odložiti izvršitev veljavnosti sklepa, ki je bil izrečen storilcu prekrška glede prepovedi uporabe njegovega tujega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije dne 2. 10. 2013, kajti edino taka razlaga je tudi skladna s pravom EU (svoboda pretoka delavcev, člen 45 Pogodbe o delovanju EU), prav tako pa z načelom enakosti pred zakonom (člen 12 Ustave RS), načelom enakega varstva pravic (člen 22 Ustave RS). Torej v primeru, ko gre za prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS, bi sodišče določbe člena 202 d ZP-1 v povezavi s pravom EU in temeljnimi določbami Ustave RS moralo razlagati tako, da bi ta možnost bila dana tudi tujcem, kajti nasprotna razlaga bi namreč pomenila diskriminacijo tujih državljanov (članic EU), za kar pa ni upravičenega razloga. Če pa je pritožbeno sodišče mnenje, da taka analogna uporaba ZP-1 kot je opisana v konkretnem primeru ni možna, pa se predlaga, da sodišče na podlagi člena 156 Ustave RS postopek prekine in začne postopek s presojo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS oziroma celo postavi sodišču EU predhodno vprašanje o skladnosti zakonske ureditve s pravom EU na podlagi člena 267 Pogodbe o delovanju EU. Tako vprašanje je po oceni pritožbe pritožbeno sodišče celo dolžno postaviti kot predhodno vprašanje, njegova opustitev pa pomeni kršitev prava EU.

Pritožbenim navedbam o zmotni uporabi materialnopravnih določb člena 202 d ZP-1 in posledično glede kršitev temeljnih ustavnih določb in tudi prava EU, po oceni pritožbenega sodišča ni slediti.

Ni dvoma o tem, da je odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zakonodajalec predvidel le za vozniška dovoljenja, izdana v RS, kot je v izpodbijanem sklepu (točka 8) pravilno obrazložilo že prvostopno sodišče, ki je tudi opozorilo na ključno dejstvo, ki ga pritožba spregleda in sicer, da izdaja in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kot listine, sodi v pristojnost posamične države, ki določeno področje tudi ustrezno uredi. Zato tudi teoretično ni mogoče, da ena država poseže v veljavnost listine izdajateljice druge države in jo razveljavi oziroma njen učinek prekliče, lahko pa to storil tako, da prepove na svojem območju izvajanje pravic, ki iz take listine izhajajo. To pa je v konkretnem primeru zakonodajalec uredil v Republiki Sloveniji za osebe s tujim veljavnim vozniškim dovoljenjem. Razlog za tako ureditev je tudi v povezanosti z izpolnitvijo določenih obveznosti takim voznikom v primeru odložitve po Zakonu o voznikih, kajti namen teh določb je v sodelovanju storilcev prekrškov pri odpravljanju vzrokov za storjene prekrške (usposabljanje na tečajih varne vožnje, psihosocialne delavnice …), v kar pa imetnike tujega veljavnega vozniškega dovoljenja ni mogoče zavezati.

Pritožba opozarja v tej zvezi na kršitve členov 12 in 22 Ustave RS, čemur pa pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Nikakor ni mogoče trditi, da je določba člena 202 d ZP-1, ki omogoča odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le imetnikom vozniškega dovoljenja izdanega v Sloveniji diskriminatorna do tistih, ki imajo tujo veljavno vozniško dovoljenje in jih s tem spravlja v neenak položaj. Tudi v tej zvezi je prvostopno sodišče že zavzelo svoje stališče in v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče napotuje znova na razloge v napadenem sklepu (točka 3) in dodaja, da načelo enakega varstva pravic (člen 22 Ustave RS) res pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic in da gre v takih primerih za poseben primer načela pravne enakosti, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, kar pomeni nearbitrarno uporabo predpisov v odnosu do posameznika. Navedeno ustavno načelo enakega varstva pravic ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno uredil posamezna pravna področja, ga pa zagotovo zavezuje, da mora enaka razmerja urejati enako. Res, kot na nekaj mestih izpostavlja pritožba imetnik slovenskega in tujega vozniškega dovoljenja nista v povsem enakem položaju, ker za imetnika tujega vozniškega dovoljenja zakonodajalec ni predvidel odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti, vendar pa imetniku tujega veljavnega vozniškega dovoljenja sploh ni mogoče izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot je to mogoče za imetnike veljavnega vozniškega dovoljenja izdanega v Sloveniji, temveč le prepoved uporabe takega vozniškega dovoljenja na območju RS za dobo enega leta, kar je zanj lahko ugodnejše v primerjavi z imetnikom slovenskega vozniškega dovoljenja, kateremu le-to preneha in ga mora znova pridobiti na podlagi veljavne ureditve, kar posledično pomeni zanj stroškovne časovne in tudi logistične posledice. Povedano drugače, namreč s tem, ko ni zakonodajalec odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS predvidel, po oceni pritožbenega sodišča tudi ni kršil ustavnega načela o enakem varstvu pravic, kot to trdi pritožba.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema predloga pritožbe glede prekinitve tega postopka na podlagi člena 156 Ustave RS s predlogom, da pritožbeno sodišče tudi začne postopek za presojo navedene določbe (člen 202.d ZP-1) pred Ustavnim sodiščem oziroma, da postavi celo predhodno vprašanje sodišču EU. Noben predpis ne ureja vprašanja, kako mora ravnati sodišče takrat, če stranke uveljavljajo, da je zakon, ki ureja sporno pravno razmerje, protiustaven, kot to zmotno v svojih pritožbenih navedbah izpostavlja pritožba. Sodišče namreč ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, konkretnega postopka prekiniti in zahtevati ustavne presoje zakona. Tako mora namreč ravnati samo tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z ustavo (primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up-70/96 z dne 22.5. 1996). Sicer pa je pritožbi pojasniti, da lahko stranka postopka sporno zakonsko določbo, ki jo v teh pritožbenih navedbah tudi izpostavlja (člen 202 d ZP-1) sama izpodbija z ustrezno pobudo pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je določba relevantna za njen primer, pri čemer mora vsekakor izkazati pravni interes za to. Tako možnost pa ima nenazadnje tudi v postopku morebitne ustavne pritožbe, v kateri Ustavno sodišče lahko presoja, ali posamični akt, s katerim je bila pritožniku kršena človekova pravica, ne temelji na protiustavnem predpisu. Torej, ker v konkretnem primeru tudi pritožbeno sodišče samo ni podvomilo v to, da je določba člena 202. d ZP-1 v neskladju z Ustavo RS, konkretno v povezavi z določbo člena 22 Ustave, tudi ni po oceni pritožbenega sodišča nobene podlage za predlagano prekinitev postopka, začenši s postopkom za presojo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem, kot tudi ne za postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU.

Okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja in konkretizira (spoštljivo vedenje pritožnika ob ugotovitvi prekrška, sodelovanje s prekrškovnim organom, nekaznovanost …) nedvomno kažejo na storilčevo zatrjevano pozitivno prognozo v bodoče, kar zadeva spoštovanje cestnoprometnih predpisov, vendar pa so te okoliščine lahko relevantne le do pravnomočno zaključenega postopka o prekršku, ne pa v tem postopku, ko se presoja zgolj pravilnost procesne odločitve prvostopnega sodišča, ko je storilčev predlog za odložitev izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrglo kot nedovoljenega. Okoliščine, ki jih pritožba prav tako izpostavlja in sicer, da je bila relativno visoka stopnja alkohola v izdihanem zraku, ki je izpolnila okvire tretje točke petega odstavka člena 105 ZPrCP predvsem posledica pomanjkanja zaužite hrane, ne pa posledica količine popitega alkohola in da je zato storilec sprejel napačno oceno o stopnji vinjenosti, pa je prav tako okoliščina, ki se nanaša zgolj na dejansko stanje prekrška, ki je že pravnomočno zaključen in bi taka okoliščina lahko bila predmet presoje v še ne zaključenem postopku v primeru vložitve pravnega sredstva s strani storilca (ZSV), ki pa očitno glede na čas storitve obeh prekrškov (21. 7. 2013) in pa nastop pravnomočnosti (30. 7. 2013), ni bilo vloženo.

Glede na povedano so torej vse pritožbene navedbe pritožbe, ki napadenemu sklepu očitajo napačno uporabo materialnih določb ZP-1 (člen 202 d ZP-1) neutemeljene, sklep prvostopnega sodišča pa pravilen in zakonit, zato ga je bilo potrebno potrditi in pritožbo storilčevih zagovornikov v skladu z določbo tretjega odstavka člena 163 ZP-1 zavrniti kot neutemeljeno v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

Storilec prekrška s pritožbo ni uspel, zato bo moral plačati stroške pritožbenega postopka (sodno takso) v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1, ki pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8407 ZST-1, to je sodna taksa za zavrženje ali zavrnitev drugih pritožb ali ugovora, ki posebej niso taksirani in so takse prosti v višini 20,00 EUR. Poziv k plačilu tako določene sodne takse pa bo storilcu poslalo sodišče prve stopnje.