Jedro

Sankcija odstranitve objekta zaradi nedovoljenega posega v prostor se na podlagi določbe 1. odstavka 73. člena ZUN primarno nalaga investitorju nedovoljene gradnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 23.3.2001. Z njo je bilo investitorju naloženo, da mora do 31.5.2001 na lastne stroške odstraniti podkleten prizidek k planinski koči, v tlorisni velikosti 4.30 m X 3.00 m, ki ga na zemljišču, parc. št. 1329 k.o. B. ob K., gradi brez lokacijskega dovoljenja in vzpostavi prvotno stanje (1. točka izreka); za objekt iz 1. točke velja prepoved uporabe objekta ter prepoved sklenitve kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi (2. točka izreka); v primeru, če investitor ne opravi naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno v 1. točki izreka odločbe upravnega organa prve stopnje, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka izreka); stroške izvršbe bo plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka); pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 78/90, 18/93 in 44/97), ki določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, in sicer na investitorjeve stroške; če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. V predmetni zadevi ni sporno, da je tožeča stranka investitor posega v prostor, kot tudi ne, da za navedeni poseg nima ustreznega dovoljenja. Zato ji je bil pravilno izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 73. člena ZUN. Ker se po navedeni določbi ZUN sankcija odstranitve objekta prvenstveno nalaga investitorju in se ukrep glasi na lastnika zemljišča le takrat, če investitorja ni mogoče odkriti, tožbene navedbe, da tožeča stranka ni lastnica zemljišča in spornega objekta, niso pravno pomembne. Za odločitev tudi niso pomembni ugovori, da bi odstranitev objekta za planinsko dejavnost pomenila izjemno veliko škodo, tako v materialnem kot tudi moralnem smislu. Tožeča stranka bi se morala zavedati, da je za vsak poseg v prostor treba pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, sicer bo sledila ustrezna sankcija. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, se določba 73. člena ZUN glede inšpekcijskih ukrepov nanaša na vse objekte oziroma posege v prostor, za katere investitor nima ustreznega dovoljenja, ne glede na dejavnost, ki jo opravlja investitor, ter način financiranja gradnje.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je lastnica zemljišča in objekta Občina P., ki bi morala biti vključena v postopek. Upravna enota K. je neupravičeno zavrnila njeno vlogo za priglasitev del, zato odločitev tožene stranke nima pravne osnove. Brez pravne podlage je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se sankcija prvenstveno nalaga investitorju posega v prostor, ne pa lastniku zemljišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka kot investitor pred postavitvijo podkletenega prizidka k planinski koči na zemljišču parc. št. 1329 k.o. B. ob K. ni pridobila ustreznega upravnega dovoljenja za poseg v prostor po določbah ZUN. Za graditev naprav in objektov ter za druge posege v prostor mora investitor po določbah 50. člena ZUN pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del po določbi 62. člena ZUN, če gre za dela ali objekte iz 51. člena ZUN, za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno in zanje zadostuje priglasitev. Ker si investitor v tem primeru pred posegom ni pridobil dovoljenja, tega pa ni imel niti v času inšpekcijskega ogleda, je bil v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN. Pritožbeni ugovor, da je bila neutemeljeno zavrnjena njena vloga za priglasitev del, za rešitev te zadeve ni pravno pomemben. V tem primeru gre namreč za inšpekcijski postopek, ne pa za postopek izdaje dovoljenja za poseg v prostor.

Pritožbeni ugovor, da bi moral biti inšpekcijski ukrep odstranitve objekta naložen lastnici zemljišča, na drugačno odločitev ne more vplivati. Kot je tožeči stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se sankcija odstranitve objekta zaradi nedovoljenega posega v prostor na podlagi določbe 1. odstavka 73. člena ZUN primarno nalaga investitorju nedovoljene gradnje. Lastnik oziroma upravljalec zemljišča je k odstranitvi objekta zavezan le v primeru, če investitorja ni mogoče odkriti. Ker je v predmetni zadevi investitor nedovoljenega prizidka znan (predsednik PD I. je na zaslišanju dne 20.10.2000 sam izjavil, da prizidek gradi navedeno društvo, ki pa za gradnjo ni pridobilo upravnega dovoljenja), je inšpektorica ravnala pravilno, ko je sporni ukrep naložila tožeči stranki. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila odločba vročena tudi lastnici zemljišča, Občini P., ki pa ni vložila pritožbe. Zato pritožbeni ugovor, da lastnici zemljišča ni bila dana možnost sodelovanja v inšpekcijskem postopku, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen.

Glede na navedeno je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeni ugovori pa niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.