Jedro

Ravnanje obsojenca,ki je za delo zmožen in ki več kot leto dni po izreku sodbe oškodovanki ni nič plačal tudi po oceni sodišča druge stopnje podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti ne opravičuje.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega A.M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojencu preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v ..., opr.štev. I ... z dne 5.6.1998 ter obsojencu izreklo kazen desetih mesecev zapora.

Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega zakonika ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (pritožbeni razlogi iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZKP) pritožil obsojenčev zagovornik ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojencu podaljša rok za plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki.

Višje državno tožilstvo v ... je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo II. odstavka 445. člena ZKP, predlagalo zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb obsojenčevega zagovornika v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem postopku obsojencu utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo, saj obsojenec posebnega pogoja naloženega v pogojni obsodbi - plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki, ni izpolnil. Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, je postala pravnomočna dne 19.6.1998 in takrat je obsojencu začel teči šest mesečni rok za izpolnitev v pogojni obsodbi naložene mu obveznosti. Obsojenec pa oškodovanki dolgovanega zneska ni povrnil niti v roku določenem v pogojni obsodbi, ki je obsojencu iztekel dne 19.12.1998, niti kasneje do 7.9.1999, kot se je to sam zavezal storiti ob zaslišanju dne 15.6.1999. Tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi obsojenec oškodovanki denar povrnil, niti ni pritožbi priložena nobena listina, ki bi potrjevala, da je obsojenec oškodovanki na račun njenega premoženjskopravnega zahtevka po izreku sodbe sodišča prve stopnje karkoli plačal. Povsem neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na z ničemer dokumentirano navedbo obsojenca na naroku dne 15.6.1999, da mu oškodovanka dolguje približno 400.000,00 SIT, saj se obstoj takšne terjatve obsojenca do oškodovanke z ničemer ne dokazuje. Sodišče prve stopnje je sledilo obsojenčevi navedbi, da je bil od junija 1998 do aprila 1999 v priporu v Nemčiji, čeprav takšna navedba obsojenca ni z ničemer podkrepljena. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ocenilo, da obsojenec tudi kasneje po vrnitvi iz Nemčije ni storil ničesar v smeri izpolnitve naložene mu obveznosti, kljub temu, da je zdrav in ima poklic ter je tako zmožen za delo ter bi lahko vsaj s priložnostnim zaslužkom poravnal vsaj del dolga. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da takšno ravnanje obsojenca ne predstavlja upravičenih razlogov iz katerih obsojenec naložene obveznosti ne bi mogel izpolniti, niti navedene okoliščine niso takšne, ki bi upravičevale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, kar zagovornik predlaga tudi v pritožbi. Takšno ravnanje obsojenca, ki je za delo zmožen in ki več kot leto dni po izreku sodbe oškodovanki ni ničesar plačal, pa tudi po oceni sodišča druge stopnje podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti ne opravičuje.