Jedro

Uspeha tudi ni priznati pritožbenemu naziranju, da tudi sam izpis telefonskega prometa med obtožencem in T. G. ne potrjuje zaključkov prvega sodišča. V točki 12) izpodbijane sodbe se nahaja natančen povzetek telefonskega prometa med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G., nato pa je na podlagi pravilne dokazne ocene obtoženčevega zagovora in izpovedi priče T.G. prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da je v obdobju med 11. 2. 2015 do 11. 3. 2015 med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G. bilo osem kontaktov, v nekaterih primerih so bili ti kontakti tudi večkrat zapored in dnevno, bili so kratki in prvi kontakt je bil vsakič vzpostavljen s telefonske številke T. G., kot klicoče številke Zato zgolj dejstvo, da od 12. 2. 2015 pa do 3. 3. 2015 med obema ni bilo telefonskih kontaktov, takih prepričljivih zaključkov pritožba ne more omajati, saj so od 3. 3. 2015 pa do 11. 3. 2015 bili kontakti med obema pogosti in skoraj dnevni, kar je glede na obtoženčevo odsotnost zaradi dela v tujini tudi povsem logično. Takšen izpis telefonskih klicev pa zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati pravilne dokazne ocene izpovedi T. G. o tem, kolikokrat je drogo v inkriminiranem obdobju pri obtožencu nabavljal, kajti pritožba skuša podkrepiti svojo tezo le s slabim spominom T. G. zaradi preteklega uživanja drog, vendar je v tem delu neutemeljena, saj je njegova izpoved prvo sodišče prepričala, da je drogo na opisan način kupoval oziroma dobil pri obtožencu takrat, ko se je le-ta vračal z dela domov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku člena 186 KZ-1, na podlagi tega zakonitega določila pa mu je bila izrečena zaporna kazen v trajanju 1 (enega) leta in 3 (treh) mesecev zapora. Po petem odstavku člena 186 KZ-1 je obtožencu odvzelo 5,15 gramov heroina, v skladu z drugim odstavkom člena 75 KZ-1 pa mu je naložilo v plačilo znesek v višini 90,00 EUR, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi. Po prvem odstavku člena 95 ZKP mu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in pa sodno takso, prav tako pa plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti ter v skladu s prvim odstavkom člena 94 ZKP tudi krivdne stroške (stroški prisilnega privoda v višini 52,15 EUR).

2. Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Odgovor na pritožbo s strani Okrožnega državnega tožilstva v ... ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva v izpodbijani sodbi pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi prepričljive in jasne razloge. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke v napadeni sodbi kot pravilne in prepričljive.

6. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP iz razloga, ker naj bi bila izrek izpodbijane sodbe in obrazložitev le-te v nasprotju, kar naj bi izhajalo iz pritožbenih navedb v okviru izpodbijanja dejanskega stanja, vendar pa tega pritožbenega razloga pritožba substancirano ne obrazloži, na neobrazložene pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ne more odgovarjati.

7. V zavzemanju za ugotovitev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba sicer ne oporeka dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi v zvezi z zasegom 5,15 grama heroina obtožencu, problematizira pa tisti del razlogov prvega sodišča, ko je sledilo izpovedi zaslišane priče T. G., ki je trdil, da je v inkriminiranem obdobju drogo kupoval od obtoženca, čeprav pritožba istočasno priznava, da je v tem času obtoženec sicer imel telefonske stike s pričo T. G., prav tako pa sta se v tem obdobju tudi družila. Vendar pa ne glede na navedeno potrditvah pritožbe ti dve okoliščini ne zadostujeta za prepričanje sodišča, da je obtoženec T. G. drogo prodajal, kajti v tem času je obtoženec bil zaposlen v tujini, prejemal je redne dohodke, zato si je drogo lahko kupoval, zaradi česar tudi ni imel nobene potrebe po prodaji le-te, drogo pa je kadil takrat, ko je prihajal domov, količina 5,15 grama heroina pa mu je zadostovala za slab teden.

8. Z zgoraj povzetimi zatrjevanji pritožbe pritožbeno sodišče ne soglaša. Ne drži, da je izključno na podlagi ugotovitev, da sta obtoženec in priča T. G. bila v navedenem obdobju v telefonskih stikih in se občasno tudi družila, prvo sodišče gradilo svoje zaključke. V nasprotju s pritožbo je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja skladno z metodološkim napotkom iz drugega odstavka člena 17 ZKP prvo sodišče zanesljivo ugotovilo vsa ključna pravnorelevantna dejstva, ki so pomembna za razsojo v tem kazenskem postopku in enako kritično ocenjevalo tako dejstva, ki so obtožencu v korist, kot tudi tista, ki ga obremenjujejo. Kot ključno, kar pritožba izrecno problematizira, je ugotavljalo verodostojnost obtoženčevega zagovora, kot je ves čas trdil, da je drogo, ki mu je bila zasežena 6. 2. 2015 imel le za lastno uporabo, medtem ko je istočasno zanikal, da bi T. G. drogo prodajal, ob tem pa trdil, da mu je včasih drogo tudi odstopil oziroma dal le v zameno za opravljene prevoze, ki jih je ta zanj opravil. Zato je prvo sodišče temeljito analiziralo tako obtoženčev zagovor, kot tudi izpoved priče T. G., oboje pa ocenjevalo tudi v odnosu do zasežene droge 6. 2. 2015 in 12. 3. 2015 ter do analitičnih podatkov v izpisu telefonskega prometa (na podlagi odredbe prvega sodišča opr. št. ...) med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G.. Zato ne drži teza obrambe, da zaključki prvega sodišča bazirajo na nedokazanih dejstvih in da je dejansko stanje zato zmotno ugotovljeno.

9. Glede kraja, kjer naj bi obtoženec T. G. prodajal drogo, kar pritožba med drugim izpostavlja, je tekom postopka res prišlo do modifikacije obtožnega akta, nato pa je prvo sodišče iz obtožnega akta prav na podlagi izpovedi priče T. G. izpustilo še očitek obtožencu, da se je droga prodajala T. G. v ..., kar je obtožencu celo v korist. Takšna formulacija kraja storitve kaznivega dejanja, ki sicer tudi ni zakoniti znak tega kaznivega dejanja, je povsem ustrezna in skladna z izpovedjo T.G., ki je tudi sam povedal, da je drogo kupoval na različnih lokacijah v .... Zato pritožbeno izpostavljeni podatek o najemnem razmerju obtoženca za stanovanje na ..., ki je trajalo šele od leta 2017 dalje, torej po storitvi očitanega kaznivega dejanja, nikakor ne more omajati pravilnih ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da se je kaznivo dejanje izvrševalo v času in na lokacijah, ki izhajajo iz sodbenega izreka in kar je v ugotovitvah in zaključkih izpodbijane sodbe ustrezno obrazloženo, zato je v tem delu pritožba neutemeljena.

10. Uspeha tudi ni priznati pritožbenemu naziranju, da tudi sam izpis telefonskega prometa med obtožencem in T.G. ne potrjuje zaključkov prvega sodišča. V točki 12) izpodbijane sodbe se nahaja natančen povzetek telefonskega prometa med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G., nato pa je na podlagi pravilne dokazne ocene obtoženčevega zagovora in izpovedi priče T. G. prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da je v obdobju med 11. 2. 2015 do 11. 3. 2015 med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G. bilo osem kontaktov, v nekaterih primerih so bili ti kontakti tudi večkrat zapored in dnevno, bili so kratki in prvi kontakt je bil vsakič vzpostavljen s telefonske številke T. Gr., kot klicoče številke. Zato je slednje utemeljeno prepričalo prvo sodišče, da je izpoved T. G., ki je še povedal, da je bil on tisti, ki je pred nakupom droge obtoženca poklical in kako je pri obtožencu drogo nabavljal, verodostojna. Na podlagi take dokazne ocene je tudi logično obrazložilo, zakaj ne verjame obtoženčevemu zagovoru, da so bili izkazani kontakti le zaradi nudenja prevozov, ki jih je opravljal T. G. pri čemer pa sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbo tudi ni izključilo, da je T. G. obtožencu nudil občasne prevoze in da ga je klical tudi sam obtoženec, vendar pa je v tem delu sledilo izpovedi T. G., ki je povedal, da je ob teh prilikah od obtoženca dobil drogo brez plačila. Zato zgolj dejstvo, da od 12. 2. 2015 pa do 3. 3. 2015 med obema ni bilo telefonskih kontaktov, takih prepričljivih zaključkov pritožba ne more omajati, kajti, kot na drugi strani pritožba sama priznava, so od 3. 3. 2015 pa do 11. 3. 2015 bili kontakti med obema pogosti in skoraj dnevni, kar je glede na obtoženčevo odsotnost zaradi dela v tujini tudi povsem logično. Takšen izpis telefonskih klicev pa zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati pravilne dokazne ocene izpovedi T. G. o tem, kolikokrat je drogo v inkriminiranem obdobju pri obtožencu nabavljal, kajti pritožba skuša podkrepiti svojo tezo le s slabim spominom T. G. zaradi preteklega uživanja drog, vendar je v tem delu neutemeljena, saj je njegova izpoved prvo sodišče prepričala, da je drogo na opisan način kupoval oziroma dobil pri obtožencu takrat, ko se je le-ta vračal z dela domov. V nasprotju s stališčem pritožbe je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče v točki 13) prepričljivo dokazno ocenilo izpoved T.G., kar je utemeljilo še s skladnostjo le-te tudi s podajo kazenske ovadbe, podano brez prisile, z zaslišanjem v preiskavi in izpovedjo na glavni obravnavi in zato T. G. sledilo o tem, kako je v inkriminiranem obdobju potekala nabava droge pri obtožencu.

11. Zaradi takšne dokazne ocene te izpovedi pa prvo sodišče utemeljeno ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, da je zaseženo drogo 6. 2. 2015 imel le zase, saj je drogo kadil, za kar se porabi večja količina, ki pa bi zadostovala za slab teden, zaradi česar naj bi po oceni pritožbe tudi ne bili točni zaključki v izpodbijani sodbi o tem, da je takšna količina zasežene droge presegla obtoženčeve lastne potrebe.

12. V točki 14) je prvo sodišče namreč ta del zagovora obtoženca, da je drogo, ki mu je bila zasežena 6. 2. 2015 imel le zase, logično in izkustveno obrazložilo tudi z izračunom, za koliko odjemov bi zasežena količina 5,15 g heroina zadoščala. Pri tem je izhajalo iz ugotovitve, v kolikšni količini je sicer T. G. kupoval pri obtožencu drogo (0,2 g oziroma 0,13 g) in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo utemeljilo, da razpoložljiva količina v dveh zaseženih zavojih ni bila namenjena le za obtoženčeve potrebe, četudi je takrat obtoženec drogo užival in četudi pri opravljeni hišni preiskavi niso bili najdeni siceršnji, običajni pripomočki za prodajo droge, kot pritožba prav tako izpostavlja. Svoje razloge je prvo sodišče gradilo tudi na ugotovitvi o časovnem sosledju obeh dogodkov, ki sta pod obtožbo, ko je obtožencu 6. 2. 2015 bila zasežena droga, slab teden kasneje pa je bila že ponovno prodana T. G.. Zato je po prepričanju tudi pritožbenega sodišča relevantno le, kolikšna količina droge je bila zasežena obtožencu 6. 2. 2015 in nato 12. 3. 2015 T. G., ne pa, na kakšen način naj bi bila kasneje konzumirana. Zato v zaključkih prvega sodišča, da je neutemeljen obtoženčev zagovor, da je drogo uporabljal le zase in jo prijateljem (tudi T. G.) občasno le brezplačno odstopil, glede na sicer dokaj ustaljen način kupovanja in razpečevanja drog, ni zaznati pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožba, zato je le-ta tudi v tem delu, ko se izpodbijani sodbi očita napačna dokazna ocena in s tem zmotna ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljena.

13. Pritožba problematizira tudi izrečeno sankcijo in trdi, da je sodišče prve stopnje pri izreku prostostne kazni dalo prevelik poudarek ugotovljenim obteževalnim okoliščinam, zlasti obtoženčeve predkaznovanosti za istovrstno kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno že pred 20 leti, medtem ko ostali dve kaznivi dejanji, ki sta izpostavljeni v izpodbijani sodbi, nista istovrstni. Zato po mnenju pritožbe tudi ne vzdrži prepričanje prvega sodišča, da je obtoženec nagnjen k ponavljanju istovrstnih kaznivih dejanj. Po drugi strani pa je po prepričanju pritožbe povsem prezrlo, da je sedaj obtoženec zaposlen, prejema redne dohodke, četudi gre za projektno delo in zato ne drži, da je zasledoval finančne koristi s prodajo droge, upoštevalo pa ni niti okoliščin, da obtoženec skrbi za svojo bolno mater, da ima urejeno življenje, je neodvisen in je prenehal z uživanjem drog, saj je že nekaj let čist, zaradi česar je po prepričanju pritožbe tako izrečena sankcija v nasprotju s kaznovalno politiko v RS za tovrstna kazniva dejanja.

14. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je za storjeno kaznivo dejanje v skladu s prvim odstavkom člena 186 KZ-1 predpisana zaporna kazen v trajanju od 1 do 10 let. Prvo sodišče je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju 1 leta in 3 mesecev zapora. V točki 17) je povzelo obtoženčevo predkaznovanost, iz katere izhaja, da je bil obtoženec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja prvič s sodbo Okrožnega sodišča v...spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po členu 186/I KZ-1, medtem ko gre pri ostalih dveh kaznivih dejanjih za storitev kaznivega dejanja tatvine, torej za premoženjska delikta. Glede na takšno predkaznovanost je prvo sodišče, kar je očitno pritožba prezrla, še ugotovilo, da je v vseh treh primerih bila obtožencu izrečena pogojna obsodba, ki pa vsakič ni dosegla prevzgojnega namena, kajti obravnavano kaznivo dejanje je obtoženec storil v času trajanja preizkusne dobe po zadnji izrečeni sodbi Okrajnega sodišča v ..., katera pa je nato s sodbo opr. št. ...bila tudi preklicana, kar pa očitno obtoženca ni odvrnilo od storitve obravnavanega kaznivega dejanja, upoštevajoč pri tem, da se obtožencu z izpodbijano sodbo očita, da je v času od 12. 2. 2015 pa do 12. 3. 2015 prišlo do prodaje heroina T. G. kar 8-krat, kar torej sovpada s preklicem citirane pogojne obsodbe. Zato ima prvo sodišče v nasprotju s pritožbo prav, da je obtoženec oseba, ki je nagnjena k ponavljanju kaznivih dejanj, ki zasledujejo finančni izplen, pri čemer pa tudi ni prezrlo predkaznovanost zaradi prekrška po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, kar je prav tako obteževalna okoliščina. Ob takih ugotovitvah je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvega sodišča, da se obtožencu izreče nepogojna zaporna kazen. Kajti glede na obtoženčevo (-) kriminalno preteklost, (-) težo obravnavanega kaznivega dejanja, pri katerem je prišlo do storitve le-tega (-) v dveh izvršitvenih oblikah, to je neupravičenega prenašanja droge zaradi prodaje in neupravičene prodaje prepovedane droge (-) heroina, ki je ena izmed najnevarnejših drog in da je obtoženec ob tem, kljub takratni lastni zaposlitvi zasledoval tudi (-) finančni efekt in da je šlo za (-) večkratno (za 9-kratno) predajo droge istemu odjemalcu, kljub časovni odmaknjenosti in obtoženčevi trenutni zaposlenosti, ki je sodišče prve stopnje prav tako ni prezrlo, na mestu izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju, ki jo je izreklo prvo sodišče. Obramba izpostavlja, da je obtoženec že pred prvim sodiščem navajal skrb za svojo bolno mater, vendar pa tega tudi s svojimi pritožbenimi navedbami ni ustrezno podkrepila. Zato tudi obtoženčevo vztrajno zatrjevanje o urejenem življenju, finančni neodvisnosti in trdni odločitvi o prenehanju uživanja drog že nekaj let ob prej izpostavljenih obteževalnih okoliščinah, pri katerih izstopata predvsem kriminalna preteklost in storitev očitanega kaznivega dejanja v času preizkusne dobe po zadnji izrečeni in prej citirani sodbi, ne morejo pripeljati do izreka pogojne obsodbe oziroma znižanja izrečene zaporne kazni, ki pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi ni v nasprotju s kaznovalno politiko za tovrstna kazniva dejanja v RS, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba. Po prepričanju pritožbenega sodišča je ob upoštevanju vseh ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je natančno pojasnilo že prvo sodišče, izrečena kazen povsem skladna z načelom individualizacije kazenske sankcije, ki je eno temeljnih načel pri izrekanju kazenskih sankcij v kazenskem postopku, zato po povedanem tudi pritožbeni očitek o prestrogi sankciji ni utemeljen.

15. Ker torej niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, pritožbeno sodišče pa pri obravnavanju predmetne kazenske zadeve tudi ni zaznalo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno v skladu s členom 391 ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita.

16. Ker obtoženčev zagovornik ni uspel z vloženo pritožbo, bo v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP obtoženec moral plačati tudi sodno takso za pritožbo, kot strošek pritožbenega postopka. Le-to pa bo obtoženec glede na svoje premoženjske in socialne razmere, ki jih je v točki 21) ugotovilo že prvo sodišče, zmogel plačati brez škode za lastno preživljanje, sodno takso pa mu bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel ta kazenski postopek.