Jedro

Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na prvem odstavku 86. člena ZZVZZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Oodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 4.804,86 EUR s pripadajočimi obrestmi ter ji povrne stroške pravdnega postopka v višini 1.122,06 EUR, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je v celoti in pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Razlogi izpodbijane sodbe so sami s seboj v nasprotju, prav tako so v nasprotju z vsebino listin in ostalih izvedenih dokazov, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitve določb pravdnega postopka. Vztraja, da A. A. ni poškodoval, o tem ne obstaja nobena odločba o prekršku ali kazenska sodba, izvedenec mehanizma poškodbe ni mogel ugotoviti, dopuščal je vse možne načine, nobenemu ni dal prednosti, na strani tožeče stranke pa je, da postavi določno in jasno trditveno podlago, pa je ni. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, saj nobena priča ni izpodbila toženčevih navedb, izpovedi prič pa sodišče tudi ni vrednostno opredelilo. A. A. na dan poškodovanja zdravniške pomoči ni iskal, nato je zdravniku navajal, da ga je neznanec poškodoval po dlani. Pritožnik se sprašuje od kje A. A. pravica, da ga drži za ovratnik in vztraja pri možnosti, da se ta poškodoval na delovnem mestu. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na prvem odstavku 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ2). Tožeča stranka je za svojega zavarovanca A. A. (v nadaljevanju zavarovanec) plačala stroške zdravljenja, od tožene stranke pa zahteva povračilo teh stroškov na podlagi citirane zakonske določbe, ker trdi, da je A. A. namenoma ali iz malomarnosti poškodoval toženec. Sporno ni, da je tožeča stranka stroške zdravljenja svojega zavarovanca plačala, sporno pa je ali je toženec te stroške dolžan povrniti tožeči stranki. Pritožnik vztraja, da zavarovanca tožeče stranke ni poškodoval, da to trdi le zavarovanec, nobena priča tega ni potrdila, izvedenec pa je dopustil vse možne mehanizme poškodbe, tudi tako, da se je zavarovanec poškodoval na delovnem mestu.

7. Tožeča stranka trdi, da je toženec zavarovanca poškodoval tako, da ga je udaril po desni roki. Najprej ga je tepel po hrbtu, ko pa ga je zavarovanec prijel za ovratnik, ga je udaril. Dopušča pa tudi možnost, da je toženec med prerivanjem z zavarovancem, toženec zavarovanca udaril, mu zvil prst in povzročil pretrganje radialnega kolateralnega ligamenta. Takšna trditvena podlaga po oceni pritožbenega sodišča zadostuje, ker trditveno breme obsega navedbo odločilnih dejstev, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera.

8. V postopku postavljeni izvedenec je pojasnil, da je poškodba zunanje stranske vezi sklepa palca redka, manj kot 1%3. Zato so zavarovancu diagnozo postavili šele po treh mesecih in pol, pred tem je po navodilih zdravnikov palec skušal razgibavati. Šele 14 mesecev po poškodbi pa so mu poškodbo tudi operativno rekonstruirali. Nadalje je pojasnil, da do poškodbe zunanje stranske vezi sklepa palca pride tako, da se v primeru sile palec premakne proti kazalcu in nekoliko proti hrbtišču roke in sicer zaradi udarca, sunka, zvijanja prsta, nerodnega prestrezanja na zunanjo stran palca med prerivanjem ali pri padcu. Izvedenec je dejansko ugotovil, da je vsak od opisanih mehanizmov poškodbe v obravnavanem primeru enako verjeten. Glede na takšne ugotovitve, ki jih stranki ne prerekata4, to pomeni, da je poškodba lahko nastala tako na način kot trdi tožeča stranka in njen zavarovanec ali na način kot trdi toženec, saj izvedenec nobenega od teh načinov ni izključil. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanca poškodoval toženec, ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Glede na opisani mehanizem poškodbe tudi ni nelogično, da je zavarovanec pri zdravniku navajal, da ga je neznanec poškodoval po desni dlani in tudi ne, da je toženec zavarovancu z udarcem zvil prst. Prav tako je glede na ugotovitve izvedenca povsem sprejemljivo pojasnilo zavarovanca, zakaj je šel k zdravniku šele, ko se je ponoči vrnil z dela. Sodišče prve stopnje je v 12. in predvsem 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, zakaj verjame zavarovancu, da ga je poškodoval toženec. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so jasni, logični in, kot rečeno, dokazno podprti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje skladna z določbo 8. člena ZPP, zato se ji v celoti pridružuje in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Dokazni postopek je kot bolj verjetno pokazal, da je zavarovanca poškodoval toženec, saj toženec za svojo hipotetično možnost nastanka zavarovančeve poškodbe – poškodbe na delovnem mestu, ne ponudi nobene dodatne trditve, ki bi bolj kazala na to možnost. Drži, da ne obstoji pravnomočna kaznovalna odločba v zvezi s predmetno poškodbo, a to še ne pomeni, da poškodba zavarovanca s strani toženca ni bila povzročena. Prav tako sodišče ne spreglede toženčeve trditve, da zavarovanec ni imel pravice, da ga drži za ovratnik. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje toženca ob tem tako, da je pomenilo prekomerno silo, kar je povsem utemeljeno, saj udarca držanje za ovratnik ne more opravičiti.

9. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, prav tako svoje pritožne stroške sama krije tožeča stranka stranka, ki z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni bistveno prispevala (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Uradni list RS, št. 9/92 s kasnejšimi spremembami. 3 Bolj običajno je pretrganje notranje stranske vezi – 75% ali pa notranje in zunanje - 25%. 4 Stranki nista imeli pripomb na izvedensko mnenje.