Jedro

Tožena stranka je odločitev sprejela v ponovljenem postopku, potem ko je naslovno sodišče s sodbo I U 1637/2020-10 z dne 8. 7. 2021 odpravilo sklep tožene stranke. Presodilo je, da je v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE sicer res določeno, da se delodajalcu dodeli subvencija skrajšanja polnega delovnega časa na podlagi vloge, ki jo vloži pri Zavodu RS za zaposlovanje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa, vendar je ZIUPDV, ki je že veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 38. člena določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti najpozneje do 10. 12. 2020, zato je bila vloga, ki jo je tožnik vložil 2. 7. 2020, pravočasna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-4650/2020-5 z dne 29. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka mora ob izdaji novega upravnega akta upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo uporabe materialnega prava in ki izhajajo iz obrazložitve te sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožnika za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže (1. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1637/2020-10 z dne 8. 7. 2021 ponovno zavrgla vlogo tožnika kot prepozno. Tožnik je dne 2. 7. 2020 vložil vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlena delavca za polni delovni čas, ki jima je delo s skrajšanim delovnim časom odredil z dnem 1. 6. 2020. Vloga ni bila vložena v roku, ki ga določa Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE) v prvem odstavku 16. člena. Kljub stališču sodišča, da je potrebno upoštevati tudi 38. člen Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), po katerem mora ne glede na prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE, delodajalec vlogo vložiti najpozneje do 10. 12. 2020, toženka opozarja na mnenje zakonodajnopravne službe Vlade RS, da predlagana določba čas za vložitev vloge zamejuje na datum 10. 12. 2020, z obrazložitvijo, da gre za uskladitev z veljavnostjo Sporočila Komisije, ki je omejena na datum 31. 12. 2020. Po mnenju tožene stranke obrazložitev ne pojasni datuma 10. 12. 2020, do katerega se lahko najkasneje vloži vloga, saj ukrep v vsakem primeru traja do 31. 12. 2020. Zakonodajalec je imel z zapisom besedila prvega odstavka 38. člena ZIUPDV v mislih izjemo od 16. člena ZIUOOPE v smislu skrajševanja roka, na kar kaže tudi preoblikovanje zakonskega besedila, s katerim je bil ukrep subvencioniranja skrajšanega delovnega časa podaljšan za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 6. 2021. Navedeno pomeni, da 15-dnevni rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE velja pri vseh vlogah, razen pri decembrskih, ker je tam rok za oddajo vloge na podlagi 38. člena ZIUPDV omejen na 10. 12. 2020. ZIUPDV namreč ni nadomestil prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, ampak ga je dopolnil z izjemo iz 38. člena, po kateri je vlogo potrebno vložiti v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa, razen v decembru, ko je vlogo potrebno vložiti najpozneje do 10. 12. 2020. 3. Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je dne 4. 6. 2020 pravočasno obvestil toženo stranko o odreditvi dela s skrajšanim delovnim časom, zahtevano vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa pa je oddal 2. 7. 2020. Kljub 15-dnevnemu roku, ki je določen v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE, je v 38. členu ZIUPDV določeno, da mora delodajalec vlogo za dodelitev subvencije vložiti do 10. 12. 2020. Sodišče je v skladu s tem zavzelo jasno stališče, da je vloga tožnika pravočasna, zato jo je tožena stranka nepravilno zavrgla. V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je izrecno določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, navedenega pa tožena stranka ni upoštevala, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu relevantno zakonodajo tolmačila povsem drugače in napačno ter v nasprotju s stališčem sodišča, saj je zavzela stališče, da ZIUPDV ni nadomestil prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, ampak ga je dopolnil z izjemo iz 38. člena, po kateri je vlogo potrebno vložiti v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa, razen v decembru, ko je vlogo potrebno vložiti najpozneje do 10. 12. 2020. Ni jasno na kakšen način je tožena stranka prišla do takšne razlage, saj izpodbijani sklep v tem delu ne zadosti standardu obrazložitve odločbe v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega je taka razlaga v nasprotju s stališčem in navodili naslovnega sodišča. Tožnik sodišču predlaga, da o zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, saj so izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. 4. V nadaljevanju tožnik podrobneje pojasnjuje dejansko stanje zadeve. Delo s skrajšanim delovnim časom je odredil v skladu s pravico, ki jo daje 13. člen ZIUOOPE in sicer od 1. 6. 2020 do predvidoma 31. 12. 2020. Dne 4. 6. 2020 tožena stranka še ni imela izdelane aplikacije za vnos vlog delodajalcev, tožnik pa je bil prepričan, da ga bo tožena stranka na podlagi 7. člena ZUP pozvala oz. opozorila na dan, ko bo aplikacija aktivirana. Takšnega obvestila tožnik ni nikoli dobil, zato je nekaj dni kasneje sam raziskal in ugotovil, da aplikacija deluje. Dne 2. 7. 2020 je oddal vlogo, dne 22. 7. 2020 pa je pri toženi stranki preveril, kdaj bo vloga obravnavana, ta pa mu je sporočila, da ni predložila odredb delodajalca delavcem. Ker je tožnik sklepal, da je za subvencijo v mesecu juniju prepozen, je odredbe, ki jih je toženi stranki poslal 22. 7. 2020, datiral na način, da so bili delavci napoteni na delo s skrajšanim delovnim časom od 1. 7. 2020 do preklica. Tožnik je želel uveljavljati subvencijo od 1. 7. 2020 dalje in nove vloge ni vložil, saj je sklepal, da bo tožena stranka za mesec julij upoštevala že vlogo z dne 2. 7. 2020. Tožena stranka je prvotni sklep št. 11069-4650/2020-2 izdala šele 22. 9. 2020, torej več kot 80 dni po oddaji vloge z dne 2. 7. 2020, s čimer je prekoračila zakonski rok iz tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE, tožnika pa pustila v prepričanju, da bo prejel pravice, za katere po zakonu dejansko izpolnjuje vse pogoje. Zaradi dolgega časa odločanja je tožniku nastala škoda, saj je ostal obrez subvencije za tri mesece (julij - september 2020), kljub temu da je izpolnjeval vse pogoje. Zaradi zamude instrukcijskega roka in nepravočasne aplikacije je bilo tožniku onemogočeno, da bi se pravočasno seznanil s tem, ali je njegova vloga popolna in oddal novo popolno vlogo za mesec julij-september 2020. Meni, da se glede na sodno prakso (sodba VSL II Cp 3231/2009 z dne 16. 12. 2009) tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti za zamudo zgolj s sklicevanjem, da gre za instrukcijski rok. Tožena stranka se tudi ni opredelila do poslanih odredb delavcem za delo s skrajšanim delovnim časom od 1. 7. 2020 do preklica. Tožena stranka se tako v izpodbijanem sklepu nikjer ni opredelila do tega, če in zakaj pripada tožniku subvencija od 1. 7. 2020 naprej oz. zakaj mu ne pripada. Prav tako ni upoštevala svoje dolžnosti, ki jo določa 7. člen ZUP, tj. da je dolžna kot državni organ varovati pravice strank in javno korist. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in tožniku prizna subvencijo oz. podredno, da sklep razveljavi in vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ni sporno, da je tožnik s 1. 6. 2020 napotil 8 delavcev na delo s skrajšanim delovnim časom, da je 4. 6. 2020 o tem obvestil toženo stranko in 2. 7. 2020 oddal vlogo za uveljavljanje subvencije za skrajšani delovni čas. Navedeno ima podlago v 16. členu ZIUOOPE, ki v prvem odstavku določa 15 dnevni rok za oddajo vloge. Rok je prekluziven in ga določba 38. člena ZIUPDV ne more spremeniti. Rok 10. 12. 2020 je izjema in ne pravilo in ga je kot takšnega treba tudi upoštevati. Prav tako ne drži, da je razlog za zamudo pri oddaji vloge na strani tožene stranke. Na portalu za delodajalce je bilo ves čas objavljeno, kdaj bo portal delodajalcem omogočal oddajo vloge. Ker se je to zgodilo 12. 6. 2020, je temu ustrezno tožena stranka kot rok za pravočasno oddajo vloge za delodajalce, ki so odredili delo s skrajšanim delovnim časom, štela 27. 6. 2020. Tožnik je za iste delavce dne 22. 9. 2020 oddal novo vlogo za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa in sicer od 17. 9. 2020 do 31. 12. 2020, kateri je tožena stranka ugodila in dne 9. 10. 2020 izdala sklep o priznanju pravice št. 11069-9142/2020-3. Ker tožnik s postavljenim zahtevkom uveljavlja priznanje pravice od 1. 7. 2020 dalje, vendar najdlje do veljavnosti zakona, je potrebno njegov zahtevek zavrniti za čas od 17. 9. 2020 do 31. 12. 2020, saj je v tem delu o zahtevku že dokončno in pravnomočno odločeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka odločitev sprejela v ponovljenem postopku, potem ko je naslovno sodišče s sodbo I U 1637/2020-10 z dne 8. 7. 2021 odpravilo sklep tožene stranke. Presodilo je, da je v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE sicer res določeno, da se delodajalcu dodeli subvencija skrajšanja polnega delovnega časa na podlagi vloge, ki jo vloži pri Zavodu RS za zaposlovanje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa, vendar je ZIUPDV, ki je že veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 38. člena določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti najpozneje do 10. 12. 2020, zato je bila vloga, ki jo je tožnik vložil 2. 7. 2020, pravočasna.

8. Kljub jasno izraženemu stališču sodišča glede uporabe materialnega prava, toženka le-tega ni upoštevala, ampak je v ponovljenem postopku ponovno zaključila, da je tožnikova vloga z dne 2. 7. 2020 prepozna. Rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE naj bi po njenem mnenju veljal pri vseh vlogah, razen pri decembrskih, ko je rok za oddajo vloge na podlagi 38. člena ZIUPDV omejen na 10. december 2020. To razlago sodišče izrecno zavrača in se pri tem opira na jasno besedilo 38. člena ZIUPDV, ki rok za vložitev vloge podaljšuje na 10. 12. 2020. 9. V skladu z določbami prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Delodajalec vlogi priloži: (1) dokazila o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE, (2) podpisano izjavo, s katero se zaveže, da v obdobju prejemanja subvencije in še mesec dni po tem obdobju ne bo kršil prepovedi odpuščanja iz drugega odstavka 18. člena ZIUOOPE, in (3) soglasje za objavo podatkov iz 20. člena ZIUOOPE (drugi odstavek 16. člena ZIUOOPE). Vendar pa je ZIUPDV v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega _Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog_, od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec, ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE, vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Upoštevaje 38. člen ZIUPDV se je torej rok za vložitev vlog iztekel 10. 12. 2020. 10. Ker tožena stranka ni sledila pravnemu mnenju in stališču sodišča glede uporabe materialnega prava, je ravnala v nasprotju s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1. Pri tem ni razvidno in tudi tožena stranka ne zatrjuje, da bi v času od izdaje sodbe do ponovnega odločanja v zadevi prišlo do spremembe dejanskih okoliščin ali do spremembe predpisov, kar pomeni, da za drugačno presojo okoliščin oziroma drugačno uporabo določb ZIUPDV od tiste, na katero je toženo stranko napotilo sodišče, razen očitnega nestrinjanja, ni videti upoštevnih razlogov. Sodišče mora zato izpodbijani sklep, ki ni v skladu s stališči sodišča glede uporabe materialnega prava, na katera je tožena stranka vezana, ponovno spoznati za nepravilnega in nezakonitega in ga že iz tega razloga, ne da bi se spuščalo v presojo nadaljnjih tožbenih izvajanj, odpraviti.

11. Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožnik je sicer v tožbi predlagal odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije, vendar pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1, saj podatki postopka ne dajejo za to zanesljive podlage. Zato bo po presoji sodišča dovolj učinkovita tudi odprava izpodbijanega sklepa, v ponovljenem postopku pa je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, nov akt pa mora izdati v roku 30 dni (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na nadgradnjo sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede razlage četrtega odstavka 64. člena ZUS-11 je o navedenem odločeno tudi v izreku te sodbe, pri čemer po presoji sodišča v konkretnem primeru zadošča splošna opredelitev, kakršna izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

14. V zadevi je sodišče odločilo po sodnici posameznici v skladu z 2. točko drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019.