Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga lahko zakonita tudi v primeru, če je kršitev, ki je bila podlaga za to odpoved, manjše intenzitete od kršitve, ki je bila predmet (predhodnega) pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, vendar je ob ugotovljeni intenziteti kršitve vseeno treba ugotoviti in upoštevati možnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa v okoliščinah tega primera pomeni,da za izpodbijano odpoved ni obstajal utemeljen oziroma resen razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 14. 9. 2018 nezakonita in jo je razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2014 trajalo do 9. 12. 2018, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnico od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 9. 12. 2018 brez prekinitve prijaviti v vsa obvezna zavarovanja za socialno varnost, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici plačati denarno povračilo v višini petih mesečnih plač, skupaj 3.945,75 EUR bruto v osmih dneh od prejema pisnega izvoda sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek tožnice, da ji delovno razmerje ni prenehalo z dnem 9. 12. 2018, temveč da je trajalo do 9. 4. 2019, ko se sodno razveže in da ji mora tožena stranka tudi za obdobje od 10. 12. 2018 do 9. 4. 2019 obračunati bruto nadomestilo plače ter ji po odvodu predpisanih dajatev izplačati neto nadomestilo plač, zmanjšano za plačilo plač, davkov in prispevkov, ki jih je tožnica v obdobju od 10. 12. 2018 do 9. 4. 2019 prejela od družbe A., d. o. o. Zavrnilo je tudi višji zahtevek za plačilo denarnega nadomestila (V. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 772,63 EUR in jih nakazati na transakcijski račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče RS je predlogu ugodilo in s sklepom VIII DoR 266/2019 z dne 10. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je sodišče pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga storilo bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP), ko je ugotovilo, da naj bi tožnica kršila delovno obveznost le na način, ker naročila priče P. ni želela sprejeti pri šanku, temveč ga je napotila k mizi, čeprav je priča izpovedala, da mu je tožnica dejala, zakaj sitnari in da bo dobil vodo kasneje. S tem je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. členu ZPP. Dokazna ocena sodišča v zvezi z izpovedbama prič D. B. in N. N. glede odnosa tožnice do priče P. je v neskladju z zapisnikom z dne 12. 2. 2019, zato je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tudi dokazna ocena, da je bilo ravnanje tožnice z dne 4. 8. 2018 milejše od njenega ravnanja v avgustu 2017, je v nasprotju z izpovedbo priče P. Dne 4. 8. 2018 je tožnica kršitev ponovila, saj svojega odnosa do gostov ni izboljšala. Na tožnico niso imeli pozitivnega učinka niti ustni razgovori, ki sta jih z njo opravila M. D. in P. S. Sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev argumentirali le s sodbami, ki so bile v korist njuni odločitvi,1 nista pa upoštevali sodne prakse, na katero se je sklicevala tožena stranka.2 Zmotno sta bili uporabljeni tudi določbi prvega in drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; v nadaljevanju ZDR-1), saj je tožena stranka dokazala, da je tožnica ravnala krivdno in da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko ni več mogoče. Tudi pri tem sta se sodišči sklicevali na neprimerljivo sodno prakso (na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 102/2014, namesto da bi upoštevali stališče v sodbi VIII Ips 215/2013). Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno in da tožnica svojega odnosa do dela ni izboljšala, ni bilo prognoze, da bo v bodoče delovne obveznosti korektno izpolnjevala. Tudi odnos tožnice do kršitve je bil med postopkom zelo nekritičen, kar bi morali sodišči upoštevati pri odločitvi. Tožnica se ni udeležila niti ustnega zagovora, svoje ravnanje pa je zanikala. Iz izpovedbe priče M. D. izhaja, da ni mogoče pričakovati izboljšanja odnosov v smislu kvalitete dela oziroma prenehanja kršitev. V letu 2018 je tožnica pravzaprav ponovila kršitev iz leta 2017. V vmesnem obdobju je prejela še nekaj ustnih opozoril, vezanih na njeno vedenje, ki pa jih sodišči nista upoštevali. Zato sta zmotno uporabili določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1 in storili tudi bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je navedbe o drugih kršitvah, do katerih je prišlo med pisnim opozorilom in redno odpovedjo, podala pravočasno. Tudi s temi kršitvami je dokazovala obstoj razloga iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Zaradi tožničinega ravnanja je toženi stranki nastala tudi škoda, saj sta dva gosta prenehala obiskovati restavracijo tožene stranke. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dopustna (zakonita) le v primeru neprimernega in zavržnega ravnanja delavca. Za utemeljenost te redne odpovedi zadostuje, da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Ker tožnica kot natakarica ni bila prijazna do gostov, svojega dela ni mogla več opravljati. Ker sodišče prve stopnje kršitve, ki je bila predmet odpovedi, ni okarakteriziralo kot milejše, temveč je to storilo šele sodišče druge stopnje, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožena stranka dokazala, da je uporabila vse možne mehkejše ukrepe, tožnica pa je kršitve ponavljala, je tožena stranka izgubila zaupanje vanjo, zato tudi ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tudi v primeru, če bi bila druga kršitev zares milejša od tiste, ki je bila predmet pisnega opozorila, je redna odpoved še vedno zakonita. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

7. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca po prvem odstavku 89. člena ZDR-1 je tudi kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog), kar izhaja iz tretje alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Glede na drugi odstavek 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (torej v konkretnem primeru, če je tožnica kršila pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Tožena stranka je tožnici, ki je delala pri njej kot natakarica, po predhodnem pisnem opozorilu, ki ga opredeljuje 85. člen ZDR-1 (katerega utemeljenost je pogoj za zakonitost kasneje podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) zaradi nove kršitve delovne obveznosti podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zaradi katere je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je bilo pisno opozorilo z dne 21. 8. 20173 utemeljeno in da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti na način, kot izhaja iz tega pisnega opozorila. Nadalje sta presodili, da je v zvezi s kršitvijo, ki jo je tožena stranka tožnici očitala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (do te kršitve je prišlo 4. 8. 2018, torej le nekaj dni pred iztekom enega leta od vročitve pisnega opozorila z dne 21. 8. 2017), tožena stranka tožnici omogočila zagovor4 in da je ravnanje tožnice dne 4. 8. 2018 pomenilo kršitev njenih delovnih obveznosti. Zaključili sta, da je bil postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila podana tožnici dne 14. 9. 2018, formalno zakonit in da je bila ta odpoved tudi dovolj obrazložena. Kljub temu pa sta ugotovili nezakonitost te redne odpovedi, ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bil za njeno zakonitost izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Presodili sta, da razlog zaradi katerega je bila odpoved podana, ni onemogočal nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je 4. 8. 2018 prišlo do določenega nesoglasja med tožnico in gostom U. P., ki s tožničino strežbo ni bil zadovoljen. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje tožnica ni želela sprejeti naročila U. P. pri šanku, temveč ga je napotila k mizi. To je storila bolj odločno, uporabila je besede „samo malo“, pri čemer pa je imela takrat „polne roke“ (odnašala je naročilo za drugega gosta). Sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili, da bi se ob tem dogodku tožnica do gosta obnašala neprimerno, nespoštljivo in žaljivo, kar ji je tožena stranka očitala v redni odpovedi.

glede bistvenih kršitev določb postopka

11. Tožena stranka sodiščema druge in prve stopnje na več mestih v reviziji očita različne bistvene kršitve določb postopka, ki pa po presoji revizijskega sodišča niso podane.

12. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP glede dokazne ocene izpovedbe priče U. P. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj U. P. ni verjelo v delu njegove izpovedbe, v katerem je navajal, da mu je tožnica dejala, zakaj sitnari in da bo vodo dobil kasneje. U. P. teh besed tožnice v knjigo pripomb in pritožb ni zapisal, teh besed ni potrdila v svoji izpovedbi nobena od dveh zaslišanih prič, ki sta bili navzoči ob spornem dogodku, izrecno pa jih je zanikala tudi tožnica. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi priči D. B. in N. N. izpovedovali drugače, kot pa je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Med tožnico in gostom U. P. je zares prišlo do določenega nesoglasja, vendar pa to še ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti slediti njegovi izpovedbi, kot to izhaja iz revizijskih navedb.

13. Neutemeljen tudi revizijski očitek o protispisnosti v zvezi s presojo sodišč, da je bilo ravnanje tožnice 4. 8. 2018 (ki je predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) milejše od njenega ravnanja z dne 10. 8. 2017, ki je bilo predmet pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje namreč ni verjelo delu izpovedbe priče U. P., da mu je tožnica rekla, zakaj sitnari. Zato teh besed niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista upoštevali pri presoji teže obeh kršitev. Te revizijske navedbe niti ne potrjujejo zatrjevane protispisnosti5, temveč dejansko nakazujejo na nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje.

14. Ker tožena stranka svojih navedb o ustnih opozorilih in o dveh ustnih razgovorih tožnice in nadrejenih, do katerih naj bi prišlo v obdobju od pisnega opozorila do podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni konkretizirano podala ob upoštevanju 286. člena ZPP, sodišče resničnosti teh navedb utemeljeno ni presojalo. Zato glede tega izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v obdobju med prejetim pisnim opozorilom in podajo odpovedi prejela še nekaj ustnih opozoril s strani nadrejenih, saj tega dejstva sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili.

15. Glede na to, da tožena stranka po ugotovitvi sodišča druge stopnje v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala dejstev o tem, da sta gosta prenehala hoditi v restavracijo k toženi stranki6, zaradi česar naj bi ji nastala škoda, se sodišče prve stopnje do tega, da naj bi tudi ta škoda vplivala na nemožnost nadaljevanja opravljanja dela, niti ni moglo opredeliti. Zato ni utemeljen očitek, da sta izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem dejstvom obremenjeni z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. S preostalimi revizijskimi navedbami, s katerimi tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, pravzaprav izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je kot pravilnega sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Ker to ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP), se vrhovno sodišče do teh navedb ne opredeljuje.

17. Odgovor na prvi del dopuščenega revizijskega vprašanja se glasi, da sodišče pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni storilo v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

18. Z revizijskim očitkom, da sodišči druge in prve stopnje pri svoji odločitvi nista upoštevali relevantne sodne prakse, ki jo v reviziji tudi našteva, tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar tudi ta revizijski očitek ni utemeljen.

19. Odločitve vrhovnega sodišča in sodišča druge stopnje, na katere se tožena stranka sklicuje v reviziji,7 so namreč temeljile na različnih dejanskih ugotovitvah, neprimerljivih z dejanskimi ugotovitvami o kršitvah tožnice, ki sta bili predmet pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v tem individualnem delovnem sporu. V citiranih zadevah so delavci v krajšem časovnem razdobju storili bodisi več kršitev, bodisi so ponavljali kršitve, za katere jim je bilo že predhodno izdano pisno opozorilo, pri čemer je od pisnega opozorila od ponovne kršitve minilo le krajše časovno obdobje. Poleg tega so bile tudi kršitve, zaradi katerih jim je bila podana redna odpoved, po intenziteti (praviloma) primerljive kršitvam iz pisnih opozoril. Zato so neutemeljeni revizijski očitki tožene stranke, da sta sodišči druge in prve stopnje z izpodbijanima sodbama odstopili od dosedanje sodne prakse.

20. Glede na že omenjena prvi in drugi odstavek 89. člena ZDR-1 mora biti za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga vzpostavljena povezava med kršitvijo delovne obveznosti, ki je podlaga za to redno odpoved, in presojo, da zaradi te kršitve ni več mogoče nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le v primeru, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pa je zaradi te kršitve onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ti dve okoliščini definirata utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi8. 21. Tožena stranka je nemožnost nadaljevanja dela utemeljevala predvsem s tem, da je tožnica ponovila kršitev (neprimerno, nespoštljivo, nesramno oziroma žaljivo obnašanje do gosta tudi dne 4. 8. 2018), da gosta, ki sta bila udeležena v obeh spornih dogodkih, nista več hodila v restavracijo tožene stranke (s čimer je toženi stranki nastala škoda), da je v obdobju med pisnim opozorilom in odpovedjo tožnica prejela več ustnih opozoril, da je tožena stranka z njo opravila vsaj dva razgovora, da je bila do lastnega ravnanja nekritična, da je ravnanje zanikala in da se zagovora ni udeležila.

22. Ravnanje tožnice z dne 4. 8. 2018, ki je bilo predmet izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zares pomenilo kršitev tožničine delovne obveznosti, saj tožnica do gosta ni izkazala pričakovane prijaznosti, vendar pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pomembna dejanska ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožničin odnos do gosta tega dne ni bil nesramen, nespoštljiv oziroma žaljiv. Ob tem je relevantna tudi dejanska ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je tožnica v času spornega razgovora z gostom U. P. opravljala drugo delo, saj je v tistem času odnašala naročilo neke druge stranke. Zato je razumljivo, da gosta ni mogla postreči prav takrat, temveč ga je napotila k mizi (neprimerno pa je bilo, da je to storila s povišanim glasom).

23. Ker škoda, ki naj bi toženi stranki po njenih revizijskih navedbah nastala zato, ker naj bi gosta prenehala obiskovati njeno restavracijo, ni bila ugotovljena9, sodišči druge in prve stopnje tega dejstva utemeljeno nista upoštevali pri presoji možnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

24. Tožena stranka je nemožnost nadaljevanja dela tožnice pri toženi stranki utemeljevala tudi s tem, da je v obdobju od vročitve pisnega opozorila tožnici pa do kršitve dne 4. 8. 2018 tožnici izrekla več ustnih opozoril v zvezi z njenim delom in z njo opravila tudi dva razgovora. Ker so bile navedbe tožene stranke, ki jih je podala v zvezi s tem dejstvom do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, tudi po presoji revizijskega sodišča časovno in vsebinsko nekonkretizirane, jih sodišči druge in prve stopnje že iz tega razloga utemeljeno nista upoštevali pri presoji možnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

25. Po uveljavljeni sodni praksi je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga lahko zakonita tudi v primeru, če je kršitev, ki je bila podlaga za to odpoved, manjše intenzitete od kršitve, ki je bila predmet (predhodnega) pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, vendar je ob tem vseeno treba ugotoviti in upoštevati možnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa v okoliščinah tega primera ne pomeni, da možnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo.

26. Tudi dejstvo, da je tožnica zanikala očitek o kršitvi delovne obveznosti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (za katerega se je v postopku izkazalo, da je bil le delno utemeljen), ne more imeti odločilnega vpliva na presojo možnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Prav tako na vprašanje možnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nima relevantnega vpliva dejstvo, da se tožnica ni odzvala ustnemu vabilu na zagovor, temveč da je podala pisni zagovor. Pravica delavca do zagovora izvira iz pravice do izjave10, na delavcu pa je odločitev, na kakšen način bo to pravico izkoristil, oziroma če jo sploh bo izkoristil. Način izrabe te pravice ne more privesti do zaključka, da je zaradi tega zmanjšana možnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

27. Prav tako ne drži revizijska navedba, da je sodišče prve stopnje štelo, da bi bila lahko zakonita le tista redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki bi bila podana zaradi ravnanja delavca, ki bi bilo zavržno. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo zavržnost ravnanja tožnice z dne 4. 8. 2018 v zvezi z odločanjem o višini vtoževanega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ne pa v zvezi z zakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

28. Glede na navedeno ravnanje tožnice dne 4. 8. 2018 tudi po presoji revizijskega sodišča ne dosega pravnega standarda resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj zaradi storjene kršitve ni bilo onemogočeno nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da redna odpoved ni bila zakonita.

29. Odgovor na drugi del dopuščenega revizijskega vprašanja se torej glasi, da sodišče pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zmotno uporabilo materialnega prava.

30. Ker je bila revizija tožene stranke neutemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

31. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Za takšno odločitev so glasovali sodniki mag. Marijan Debelak, Samo Puppis, dr. Mateja Končina Peternel in Borut Vukovič, proti pa sodnica Marjana Lubinič.

1 Sodba VDSS Pdp 455/2015, sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 102/2014 in VIII Ips 215/2013. 2 Npr. sodne odločbe Pdp 587/2016, Pdp 120/2012, VIII Ips 48/2012, VIII Ips 28/2011, itd. 3 V njem je bilo ugotovljeno, da je tožnica nevestno opravljala svoje delovne naloge, s tem ko je 10. 8. 2017 šele po večkratnih pozivih gosta in šele, ko jo je ta opozoril na svoje nezadovoljstvo zaradi nekvalitetne postrežbe sprejela njegovo naročilo, pri tem pa se je do njega vedla nespoštljivo in žaljivo, tako da se je gost v restavraciji počutil nezaželenega. O tem dogodku je gost še istega dne obvestil toženo stranko. 4 Tožnica je imela za pripravo na zagovor na razpolago zakonski rok treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnica na zagovor ni pristopila, podala pa je pisni zagovor. 5 Protispisnost je podana takrat, ko pride do nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin,zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami,zapisniki oziroma prepisi – 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. 6 Sodišče druge stopnje je ob tem še ugotovilo, da to dejstvo iz izpovedi priče U. P. niti ne izhaja, kvečjemu nasprotno; je pa o tem (vendar izven trditvene podlage tožene stranke) izpovedala priča A. B. 7 Sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips48/2012 z dne 15. 10. 2012, VIII Ips 28/2011 z dne 3. 4. 2011, VIII Ips 149/2012 z dne 17. 12. 2012, VIII Ips 102/2016 z dne 20. 12. 2016, VIII Ips 215/2013 z dne 11. 3. 2013, sodbe odločbe sodišča druge stopnje Pdp 1024/2009 z dne 8. 3. 2010 (ki je bila sicer spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 186/2010 z dne 6. 9. 2011), Pdp 120/2012 z dne 1. 2. 2012, Pdp 119/2014 z dne 13. 2. 2014. Tožena stranka se je v zvezi s tem revizijskim ugovorom sklicuje tudi na sodbo sodišča druge stopnje Pdp 587/2006 z dne 22. 2. 2007, v kateri pa predmet sodne presoje sploh ni bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, temveč izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. 8 Pogoj utemeljenosti oziroma resnosti razloga za prenehanje delovnega razmerja ima podlago že v 4. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji – Ur. L SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/48, Akt o nasledstvu, Ur. l. RS št. 15/92; v nadaljevanju Konvencija MOD št. 158), ki določa, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. 9 Kot je bilo pojasnjeno že v 15. točki obrazložitve te sodbe, sicer tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navajala dejstev o tem, da sta gosta po spornih dogodkih prenehala hoditi v restavracijo tožene stranke. 10 Pravica do izjave ima podlago že 7. členu Konvencije MOD št. 158.