Jedro

Neodziv strank na poziv sodišča v smislu 1. odstavka 286. a člena ZPP ima za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani strank še pred prvim narokom na glavno obravnavo samo pod predpostavko, da je sodišče usmerjeno opozorilo pravdni stranki, na katera posamezna vprašanja glede konkretnih okoliščin naj dopolnijo trditveno podlago in ponudijo dokaze.

Kadar je blagovna znamka sestavljena iz kombinacije večih znakov v smislu 1. odstavka 42. člena ZIL-1, je kršitev take blagovne znamke podana tudi z uporabo posameznega od znakov, vključenih v blagovno znamko. Vendar to velja samo pod predpostavko, da takšen znak v blagovni znamki (v kateri je vključen v kombinaciji z drugimi znaki) ustvarja razlikovalni učinek za blago ali storitev, za katero je uveljavljana registracija blagovne znamke. Če blagovna znamka vsebuje med drugim tudi kombinacijo več besed v smislu slogana, to ne pomeni, da seže zaščita blagovne znamke tako daleč, da bi imetnik pravice lahko prepovedal uporabo tudi tistih besed, ki imajo zgolj opisni oziroma pojasnjevalni namen in s tem ne ustvarjajo razlikovalnega učinka blagovne znamke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: „Tožena stranka R. je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe prenehati uporabljati besedno zvezo „popolni mix“ pri kakršnemkoli oglaševanju ali promoviranju radijske postaje R., ker uporaba te besedne zveze predstavlja kršitev blagovne znamke tožeče stranke R. C. d.o.o. „Najboljši glasbeni miks za vso Slovenijo, Radio Center“, registrirane pri Uradu RS za intelektualno lastnino štev.: 200770628 in 200770878. Tožena stranka R. je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe objaviti to sodbo na lastne stroške v časniku D. in D1..“ Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.537,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v pritožbi kot bistveno procesno kršitev prvostopenjskega sodišča uveljavljala okoliščino, da zaradi prekluzije ni upoštevalo njenih navedb in dokaznih predlogov iz tretje pripravljalne vloge, ki jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29. 09. 2009. Sodišče prve stopnje je neupoštevanje teh navedb utemeljilo na predhodnem pozivu pravdnima strankam, da v skladu s 1. odstavkom 286.a člena ZPP vložita pripravljalno vlogo, s katero lahko dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da ima neodziv strank na poziv sodišča v smislu 1. odstavka 286. a člena ZPP za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani strank še pred prvim narokom na glavno obravnavo samo pod predpostavko, da je sodišče usmerjeno opozorilo pravdni stranki na katera posamezna vprašanja glede konkretnih okoliščin naj dopolnijo trditveno podlago in ponudijo dokaze. Splošen poziv na predložitev vlog in listin, katerega se je prvostopenjsko sodišče poslužilo ob razpisu prvega naroka za glavno obravnavo (poziv na list. št. 19), ki je bil strankama vročen 18. 08. 2009, ne more imeti za posledico prekluzije po 5. odstavku 286.a členu ZPP. Iz tega sledi, da prvostopenjsko sodišče na tej podlagi ne bi smelo sklepati na neupoštevnost trditev in ponujenih dokazov v tretji pripravljalni vlogi tožeče stranke, predloženi sodišču na prvem naroku za glavno obravnavo 29. 09. 2009. Takšna procesna kršitev prvostopenjskega sodišča pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe le pod predpostavko, da bi se trditvena podlaga in ponujeni dokazi, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, nanašali na relevantna dejstva za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP). Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pa se sporna dejstva in dokazi, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, izkažejo za nerelevantna, zato zmotna ocena prvostopenjskega sodišča glede učinka prekluzije v zvezi s pozivom prvostopenjskega sodišča, vročenim pravdnima strankama 18. 08. 2009, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami izrecno izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, s katero je zavrnilo trditve tožeče stranke, da naj bi tožena stranka kršila blagovno znamko tožeče stranke v smislu točke b) 1. odstavka 47. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Ta določba daje imetniku znamke upravičenje preprečiti tretjim osebam, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu uporabljali znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je vprašanje, ali sta si znak in znamka podobna do te mere, da utegne to v javnosti povzročiti zmedo, pravni standard, katerega vsebino mora v vsakem primeru opredeliti sodišče. Predlagani dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, se nanašajo na subjektivno dojemanje podobnosti znaka tožene stranke in znamke tožeče stranke med poslušalci radijskih postaj, kar predstavlja dejansko vprašanje, iz katerega naj bi bilo mogoče sklepati na verjetnost zmede v javnosti. Ta okoliščina pa bi bila relevantno samo pod predpostavko obstoja podobnosti med znakom, ki ga uporablja tožena stranka, in znamko tožeče stranke.

Blagovna znamka predstavlja pravico industrijske lastnine, ki imetniku zagotavlja uveljavljanje razlikovalnega učinka njegovega blaga ali storitev od blaga in storitev drugega podjetja (1. odstavek 42. člena ZIL-1). Glavna funkcija blagovne znamke je torej razlikovalni učinek, ki ga pri končnem potrošniku zagotavlja zaščiteni znak. Zakon opredeljuje, da je kot znak, ki je predmet zaščite, lahko izražen kot besede, črke, številke, figurativni elementi, tridemenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže in kombinacije barv, kakor tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Posamezna blagovna znamka je torej lahko sestavljena iz več tovrstnih elementov, ki so lahko predmet zaščite. Z vidika meje pravne zaščite takšne blagovne znamke pa je potrebno upoštevati celostni vtis, ki ga ustvarja blagovna znamka pri potrošniku. Pri presoji kršitve znamke je zato relevantna celovita primerjava spornega znaka in znamke kot je za izhodišče pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.

Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na neutemeljeno poseganje tožene stranke v dve zaščiteni blagovni znamki tožeče stranke, registrirani pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 200770628 in 200770878. Iz predloženih odločb o registraciji znamke (prilogi A5 in A7) je razvidno, da ima tožeča stranka registrirani dve figurativni znamki, ki obe vsebujeta tudi besedilo „najboljši glasbeni miks za vso Slovenijo Radio Center“. Za tožečo stranko pa je sporna uporaba besedne zveze „popolni miks“ pri toženčevem promoviranju radijske postaje R. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pritrdilo tožniku, da je kršitev blagovne znamke lahko podana tudi v primeru, če druga stranka uporablja samo določene besede, ki so zaščitene z blagovno znamko ali, če je del uporabljene besedne zveze podoben registrirani znamki. Kadar je blagovna znamka sestavljena iz kombinacije večih znakov v smislu 1. odstavka 42. člena ZIL-1, je kršitev take blagovne znamke podana tudi z uporabo posameznega od znakov, vključenih v blagovno znamko. Vendar to velja samo pod predpostavko, da takšen znak v blagovni znamki (v kateri je vključen v kombinaciji z drugimi znaki) ustvarja razlikovalni učinek za blago ali storitev, za katero je uveljavljana registracija blagovne znamke. Če blagovna znamka vsebuje med drugim tudi kombinacijo več besed v smislu slogana, to ne pomeni, da seže zaščita blagovne znamke tako daleč, da bi imetnik pravice lahko prepovedal uporabo tudi tistih besed, ki imajo zgolj opisni oziroma pojasnjevalni namen in s tem ne ustvarjajo razlikovalnega učinka blagovne znamke. Za presojo očitane kršitve je torej odločilno vprašanje ali uporaba besedne zveze „popolni mix“ s strani tožene stranke predstavlja uporabo tistega dela blagovne znamke, ki ustvarja njen razlikovalni učinek.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da beseda „miks“ ne predstavlja novega, doslej neznanega fantazijskega imena. V tem delu je sicer pritrditi pritožniku, da sama okoliščina, da gre za znano besedo, še ne pomeni, da ne more biti predmet zaščite z blagovno znamko. Vendar je sodišče prve stopnje v tem delu sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke o uveljavljenem pomenu te besede v smislu mešanice glasbenih uspešnic. Gre torej za uveljavljen besedni pomen, ki je v neposredni zvezi s ponujenimi storitvami obeh pravdnih strank, to je predvajanjem glasbe preko radijskih postaj. Gre torej za besedo, ki je splošno uveljavljena za posamezen produkt, ki se ponuja v okviru tovrstne dejavnosti. Že zaradi tega sama takšna beseda ne more ustvarjati razlikovalnega učinka za iste storitve, ki jih ponuja tudi tožena stranka. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje s svojo utemeljitvijo posegalo v pravnomočno zaključen postopek registracije blagovnih znamk tožeče stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča je potrebno razumeti le v smislu, da ima s strani tožene stranke uporabljena beseda „popolni“ opisovalni značaj, beseda „miks“ pa splošen generičen značaj, zato nimata razlikovalnega učinka. Oceno o nemožnosti zavarovanja takega znaka je zato razumeti zgolj v smislu ocene, da takšna besedna zveza sama ne bi bila primerna za zaščito blagovne znamke na področju storitev, ki jih izvajata pravdni stranki. Ker sta blagovni znamki tožeče stranke sestavljeni iz večih besednih in figurativnih znakov, s takim stališčem prvostopenjsko sodišče ni v ničemer posegalo v veljavnost blagovnih znamk tožeče stranke. Pritožbeno sklicevanje na obstoj blagovne znamke z besedo „mix“ za storitve in blago iz drugega razreda, kot ga je uveljavljala tožeča stranka, v ničemer ne izpodbija zgornje ugotovitve, da navedena beseda nima razlikovalnega učinka za storitve, ki jih ponujata obe pravdni stranki v smislu predvajanja radijskih programov. Ker tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka pri oglaševanju svoje radijske postaje uporabljala kombinacijo besed „to je popolni mix, Radio City“, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da z uporabo takšnih besednih znakov tožena stranka ni kršila blagovnih znamk tožeče stranke, ki v besedilnem delu obsegata slogan „Najboljši glasbeni mix za vso Slovenijo, Radio Center“. Ker se torej podobnost med znakom, ki ga uporablja tožena stranka, in obema znamkama tožeče stranke nanaša zgolj na posamezne elemente blagovne znamke, ki ne ustvarjajo razlikovalnega učinka, ni mogoče govoriti o kršitvi blagovne znamke tožeče stranke. Iz tega razloga se izkaže kot neodločilno, da se prvostopenjsko sodišče ni opredeljevalo do trditev in dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka v zvezi z verjetnostjo zmede v javnosti, ki naj bi izhajala iz uporabe sporne besedne zveze „popolni mix“ s strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče delno pritrjuje stališču pritožnika, da določbe ZIL-1 ne nalagajo dolžnost imetniku blagovne znamke način uporabe te blagovne znamke. Vendar okoliščina, da je tožeča stranka pri oglaševanju svojih storitev uporabljala zgolj (besedni) del blagovne znamke, za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke ni odločilna, saj je bistvena primerjava med uporabljenim znakom tožene stranke in mejami zaščite blagovne znamke tožeče stranke. Ker je iz že podanih razlogov razvidno, da uporaba sporne besedne zveze s strani tožene stranke ne posega v razlikovalni učinek blagovnih znamk tožeče stranke, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja prepoved uporabe navedene besedne zveze pri oglaševanju in promoviranju radijske postaje R. C..

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Povsem nekonkretizirana je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov, saj se pritožnica sklicuje zgolj na nemožnost preizkusa tega dela sodbe, ker ni navedeno, za katera opravila in katere stroške je sodišče priznalo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na veljavni taksni in odvetniški tarifi in toženi stranki kot potrebne stroške priznalo v višini 3700 odvetniških točk povečanih za 20% DDV in sodno takso za odgovor na tožbo v višini 500,00 EUR. Tožena stranka je svoje stroške priglasila na naroku za glavno obravnavo 02. 02. 2010 s pisnim stroškovnikom (list. št. 54), s katerim je priglasila odvetniške stroške za vložene pisne vloge in za zastopanje na narokih za glavno obravnavo. Tožeča stranka bi posameznim priglašenim stroškov tožene stranke lahko nasprotovala že ob vložitvi stroškovnika s strani tožene stranke, saj je bila na tem naroku zastopana preko svojega pooblaščenca. Prav tako pa tudi v pritožbi ne zatrjuje, da tožena stranka za katere od priglašenih stroškov ni imela podlage v Odvetniški tarifi. Ker odmerjeni stroški s strani prvostopenjskega sodišča ne presegajo priglašenih stroškov tožene stranke po stroškovniku, pritožbeno sodišče na tako nekonkretizirane pritožbene navedbe ni dolžno odgovarjati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.