Jedro

Tožniku je bil že določen odvetnik, ki pa ni mogel, zaradi razlogov, ki so bili na strani tožnika, v redu opravljati svoje dolžnosti, zato je bil določen nov odvetnik, ki pa je iz enakih razlogov, kakor prvo postavljeni odvetnik, predlagal svojo razrešitev, saj ni mogel v redu opravljati svoje dolžnosti, ker se tožnik ni odzival na pozive, naj se pri njem oglasi. Tožnik je sam povzročil, da sodelovanja z omenjenim odvetnikom ni bilo mogoče vzpostaviti, kar pa je odločilno, da odvetnik stranko korektno stranko zastopa in s tem opravlja svojo dolžnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je odločila, da se razreši odvetnik A.A., ki je bil z odločbo opr. št. Bpp 1411/2011 z dne 4. 10. 2011 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (1. točka izreka). V 2. točki je odločila, da preneha pravica tožnika do izredne brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe in sklepa opr. št. Bpp 1411/2011 z dne 18. 6. 2011 in se šteje, da mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč z odločbo št. Bpp 1411/2011 z dne 18. 6. 2011 odobril upravičencu (tožniku) izredno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije, v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 53/2011, zaradi plačila odškodnine. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik B.B. Odvetnik B.B. je zaprosil za razrešitev, ker ni mogel v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, ker se stranka na njegove tri pozive ni oglasila, prav tako se stranka ni zglasila v njegovi odvetniški pisarni. Na podlagi navedenega je bil odvetnik B.B. z odločbo Bp 1411/2011 z dne 4. 10. 2011 razrešen, namesto njega pa je bil določen odvetnik A.A. Dne 7. 2. 2012 je odvetnik A.A. podal predlog za svojo razrešitev. Razlogi za razrešitev so bili po presoji tožene stranke na strani upravičenca (tožnika), saj je odvetnik večkrat skušal vzpostaviti kontakt z upravičencem, večkrat mu je s priporočeno pošto poslal vabilo, vendar se upravičenec na pisanja ni odzval, pisanja so se vračala v odvetnikovo pisarno z oznako „ni dvignil“. Prav tako prosilec ni nikoli poklical oziroma se ni zglasil v njegovi odvetniški pisarni. Odvetnik je predlagal razrešitev tudi iz razloga, da je bil prosilcu pred tem že postavljen odvetnik, s postavitvijo katerega se prosilec ni strinjal tudi iz razlogov, ker odvetnik ni govoril tekoče nemškega jezika. Odvetnik A.A. pa prav tako ne govori tekoče nemško. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je bila tožniku s pozivom z dne 9. 2. 2012 dana možnost, da se izreče o navedbah odvetnika A.A. glede njegove razrešitve. Dne 11. 2. 2012 je bila tožniku poizkušena vročitev priporočenega pisma, ker pisma ni prevzel v roku 15 dni se je štelo, da je vročitev opravljena z dnem poteka tega roka, pisanje pa je bilo vloženo v hišni predalčnik dne 28. 2. 2010. Na podlagi navedenega je tožena stranka ocenila, da navedena dejstva predstavljajo razlog, da odvetnik A.A. ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi, podlaga za to pa je v 10. odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožena stranka je nadalje presodila, da za postavitev drugega odvetnika ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca in po določbi enajstega odstavka 30. člena ZBPP se šteje, da če pristojni organ za bpp razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani upravičenca, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo, s katero izpodbija odločbo tožene stranke št. Bpp 1411/2011. Predlagal je delegacijo pristojnosti naslovnega sodišča ter izločitev sodnikov C.C., Č.Č., D.D. in E.E. O delegaciji pristojnosti naslovnega sodišča je odločalo Vrhovno sodišče in s sklepom opr. št. I Upr 1/2012 z dne 6. 9. 2012 predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zavrnilo. Tožnik meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna in ni zakonita. Pojasnjuje, da odvetnik A.A. ni opravljal svoje dolžnosti tako, kakor bi jo moral. Zahteva povrnitev stroškov postopka. V obsežni tožbi tožnik navaja tudi tožbene ugovore, ki se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni predložila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP pravilno odločila, da se razreši tožniku postavljeni odvetnik A.A., ter da pravica tožniku do izredne brezplačne pravne pomoči, na podlagi odločbe in sklepa opr. št. Bpp 1411/2011 z dne 18. 6. 2011, preneha in se šteje, da mu brezplačna pravna pomoč ni odobrena. Po določbi desetega odstavka 30. člena ZBPP se namreč šteje, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Iz navedenega člena ZBPP tudi izhaja, da organ namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. Enajsti odstavek 30. člena ZBPP pa določa, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke in se v izogib ponavljanju na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tudi po presoji sodišča je namreč pravilna odločitev tožene stranke, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da je bil tožniku že določen odvetnik B.B., ki pa ni mogel, zaradi razlogov, ki so bili na strani tožnika, v redu opravljati svoje dolžnosti, določen odvetnik A.A., ki pa je iz enakih razlogov, kakor odvetnik B.B., predlagal svojo razrešitev. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke, da odvetnik A.A. ni mogel v redu opravljati svoje dolžnosti, saj kakor izhaja iz upravnega spisa in navedb odvetnika, se tožnik ni odzival na pozive odvetnika, naj se pri njem oglasi. Zato je tudi po presoji sodišča tožnik sam povzročil, da sodelovanja z omenjenim odvetnikom ni bilo mogoče vzpostaviti, kar pa je odločilno, da odvetnik stranko korektno stranko zastopa in s tem opravlja svojo dolžnost. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik imel možnost, da se o navedbah odvetnika A.A. izjavi. Dne 11. 2. 2012 je bila namreč tožniku poizkušena vročitev priporočenega pisma, ker pa pisma ni prevzel v 15 dnevnem roku, se je pravilno štelo, da je vročitev opravljena z dnem potekom tega roka. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da tožena stranka tožniku pisanje vročala na naslov (C.), ki ga je tožnik kot naslov za vročanje sam sporočil. Tožnik v tožbi konkretnih navedb glede ugotovljenega stanja ni podal. V tožbi je navajal predvsem razloge, ki se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe. Navajal je sicer, da odvetnik A.A. ni v redu opravljal svoje dolžnosti, vendar za svoje trditve ni predložil konkretnih dokazov. Sodišče zato teh tožbenih zatrjevanj niti ni moglo preizkusiti.

Neutemeljen je tudi predlog tožnika, naj mu sodišče določi tolmača za nemški jezik. Po določbi 102. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja tudi v upravnem sporu, lahko stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljajo svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, ali če sodišče ugotovi, da ne razume slovenskega jezika, se jim na njihov predlog, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. Navedena določbe 102. člena ZPP torej izključuje zagotovitev tolmača za sestavo tožbe in se nanaša zgolj na procesna dejanja, ki se ustno opravijo na naroku. V kolikor je tožnik menil, da tožbe, zaradi neznanja slovenskega jezika, ne more korektno sestaviti, bi lahko to storil s pomočjo tolmača. Do preostalih tožbenih navedb se sodišče ni opredeljevalo, ker se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZBPP, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.