Jedro

Upnikovo dejanje v upravnem postopku, ki se ne nanaša na terjatev samo, ki ni namenjeno ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi njegove terjatve oziroma, ki ni podano pred pristojnim organom, ni dejanje v smislu določbe 365. člena OZ.

Stopnja substanciranja navedb ene stranke je odvisna od procesne aktivnosti druge, nasprotne stranke.

Ugovor tožene stranke je terjal dopolnitev navedb tožeče stranke, ki bi morala konkretneje pojasniti predpostavke, na podlagi katerih je utemeljevala pridobitev tržnih deležev v hipotetičnem scenariju. Zaradi aktivnosti tožene stranke je trditvena podlaga tožeče stranke postala nejasna; zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke niso več zadoščali.

Pooblastilo sodišču, da o višini škode odloči po prostem preudarku, ima svojo zrcalno sliko na trditvenem področju; od strank se lahko zahteva konkretizacija navedb, glede katerih pride v poštev določba prvega odstavka 216. člena ZPP, le v omejenem obsegu. Ne glede na to pa morajo stranke v vsakem primeru podati navedbe, ki služijo kot podlaga za oceno škode. Prav tako se od strank lahko zahteva, da svoje navedbe konkretizirajo v obsegu, ki je primeren glede na okoliščine konkretnega primera. Obstajati morajo vsaj oporne točke, na temelju katerih je škodo sploh mogoče oceniti. Če manjkajo tudi oporne točke, je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (215. člen ZPP), saj bi v nasprotnem primeru sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.

Če je sodišče prve stopnje po ponovni preučitvi zadeve spremenilo svoje dosedanje stališče in je (med drugim) menilo, da trditvena podlaga glede hipotetičnega scenarija v okviru izgubljenega dobička ni zadostna, bi to moralo jasno sporočiti tožeči stranki, saj bi ji le na ta način zagotovilo resnično možnost, da se o tem izjavi oziroma, da svoje trditve dopolni. Materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje bi torej moralo biti usmerjeno, kar pa ne pomeni, da bi bilo sodišče dolžno poučevati pooblaščence pravdnih strank, katere trditve konkretno bi morali še podati.

Pravna ureditev EU ne določa vezanosti nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente in njihove osnutke niti na osnutke direktiv.

V skladu z določbo prvega odstavka 267. člena PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. V skladu s sodno prakso Sodišča EU obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje oziroma pristojnost Sodišča EU za odločanje (med drugim) ni podana, če vprašanje ni bistveno za rešitev spora v glavni stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 43.395,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je vtoževala plačilo odškodnine zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava. V tožbi je zatrjevala, da naj bi tožena stranka (A., d. o. o.) zlorabljala prevladujoč položaj na trgu dostave nenaslovljene direktne pošte v Republiki Sloveniji, in sicer naj bi tožena stranka neupravičeno uporabljala svojo že obstoječo infrastrukturo, namenjeno izvajanju dejavnosti univerzalne poštne storitve, postavljala naj bi predatorske cene, da bi tožečo stranko izrinila s trga dostave nenaslovljene direktne pošte, tožečo stranko kot posrednika naj bi v primerjavi z neposrednimi naročniki cenovno diskriminirala, od tožeče stranke naj bi zahtevala izpolnitev dodatnih obveznosti, ki niso vezane na pogodbeni predmet, prav tako naj bi kršila odločbo o zavezah UVK, ker naj popustov še vedno ne bi dodeljevala transparentno, objektivizirano in nediskriminatorno. Poleg določb Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK oziroma ZPOmK-1) naj bi tožena stranka z dejanji nelojalne konkurence kršila tudi določbe Zakona o varstvu konkurence (ZVK).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v letih 2003-2009 v skupni višini 8,400.000,00 EUR zavrnilo (II. točka izreka odločbe). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka odločbe). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper II. in III. točko odločbe sodišča prve stopnje zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdilo (I. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek za obdobje od leta 2003 do leta 2005 je bil zavrnjen zaradi zastaranja. Tožbeni zahtevek za preostalo obdobje je bil (med drugim) zavrnjen zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede hipotetičnega scenarija v okviru presoje o obstoju izgubljenega dobička.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

5. Iz podatkov sodnega/poslovnega registra izhaja, da je Okrožno sodišče v Mariboru sprejelo sklep St 5534/2015 z dne 27. 11. 2014 o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko, ki je bil 30. 11. 2015 vpisan v sodni/poslovni register. Ker so bila pred tem v revizijskem postopku opravljena vsa procesna dejanja, razen izdaje odločbe, ki je procesno dejanje izključno revizijskega sodišča, prekinitev postopka na izdajo revizijske odločbe ni vplivala (primerjaj sodbo VS RS III Ips 41/1997 z dne 4. 12. 1998).

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožeča stranka je bila ustanovljena leta 2001. Tožeča stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki se ukvarja z raznašanjem nenaročene direktne pošte.

Tožena stranka je prav tako družba z omejeno odgovornostjo. Opravlja univerzalno poštno storitev na ozemlju Republike Slovenije. Poleg tega se ukvarja z raznašanjem nenaslovljene direktne pošte.

Tožeča stranka raznaša nenaslovljeno direktno pošto v mestih („urbanih področjih“). Po podeželskih področjih pa nenaslovljeno direktno pošto za tožečo stranko raznaša tožena stranka na pogodbeni podlagi.

Revizijske navedbe

7. Tožeča stranka v reviziji med drugim uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja zastaranja ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s trditveno podlago glede hipotetičnega scenarija v okviru presoje o obstoju izgubljenega dobička. Med drugim naj bi bili kršeni določba 216. člena ZPP (odločanje o višini škode po prostem preudarku) ter določba 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo). Posebnosti konkurenčnopravnih sporov naj ne bi bile upoštevane. Predlaga tudi postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

Zavrnitev zahtevkov za poslovna leta 2003 do 2005 zaradi zastaranja

9. Sodišče prve stopnje (15. - 20. točka obrazložitve) je presodilo, da je odškodninska terjatev za škodo za leta 2003, 2004 in 2005 zastarala. Sodišče druge stopnje (77. - 80. točka obrazložitve) je pojasnilo, da je v času do sprejetja ZPOmK-1 zastaranje urejal Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), in presodilo, da do pretrganja zastaranja na podlagi določbe 365. člena OZ ni prišlo.

10. V skladu z določbo 365. člena OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožeča stranka v reviziji vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da naj bi med druga upnikova dejanja sodile tudi njene vloge z dne 21. 3. 2005, 19. 4. 2005, 18. 5. 2005, 7. 6. 2005 in 1. 9. 2005, naslovljene na Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (sedaj Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence; v nadaljevanju in zgoraj UVK) in na Direktorat za konkurenco Evropske komisije, s katerimi naj bi zatrjevala zlorabo prevladujočega položaja s strani tožene stranke, da naj bi bilo zastaranje pretrgano z začetkom postopka ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja zoper toženo stranko pred UVK (sklep UVK 306-35/2005-19 z dne 22. 6. 2006) in da naj bi zastaranje ponovno začelo teči z zaključkom postopka pred UVK, t.j. s sprejemom zavez, ki jih je UVK predlagala tožena stranka (sklep UVK 306-35/2005-98 z dne 28. 5. 2008).

11. Revizijski očitek tožeče stranke ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da se glede na določbo 365. člena OZ zastaranje pretrga z dejanjem, ki se nanaša na terjatev samo in ki je namenjeno ugotovitvi, zavarovanju ali izterjatvi terjatve. Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku zahtevala odškodnino iz civilnega delikta, medtem ko upravni postopek pred UVK (ali Direktoratom za konkurenco Evropske komisije) ni postopek, ki bi bil namenjen ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi odškodninske terjatve zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava. Pravno odločilno je le upnikovo dejanje pred pristojnim organom.(1) Za odločanje o odškodninskih zahtevkih zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava ni pristojen upravni organ, temveč sodišče. Upnikovo dejanje v upravnem postopku, ki se ne nanaša na terjatev samo, ki ni namenjeno ugotovitvi, zavarovanju ali izterjatvi njegove terjatve oziroma ki ni podano pred pristojnim organom, ni dejanje v smislu določbe 365. člena OZ. Tožeča stranka se zato neutemeljeno sklicuje na svojo aktivnost pri UVK (in Direktoratu za konkurenco Evropske komisije).

Škoda (izgubljeni dobiček)

12. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev izgubljenega dobička. Izpad dobička zaradi nerealizacije s poslovnim načrtom predvidenega tržnega deleža na trgu dostave nenaslovljene direktne pošte naj bi bil posledica več ravnanj tožene stranke, ki jih opredeljuje kot zlorabo prevladujočega položaja. Kot osnovo za izračun škode je vzela nepridobljen, a načrtovan tržni delež iz svojega poslovnega načrta, prihodke tožene stranke v segmentu nenaslovljenih poštnih pošiljk in dobičkonosnost prihodkov (tožene stranke, tožeče stranke iz poslovnega načrta oziroma poštnega podjetja iz druge države EU).

13. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (132. člen OZ). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Za ugotavljanje višine izgubljenega dobička je treba opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo (169. člen OZ). V ta namen je treba oblikovati hipotetični scenarij (scenarij „nekršitve“).

14. Glede škode kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje (med drugim) presodilo, da je trditvena podlaga tožeče stranke v zvezi s hipotetičnim scenarijem pomanjkljiva; svojih trditev tudi po ugovorih tožene stranke ni dopolnila (73. - 87. točka obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje). Razlogom sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje pritrdilo (157. - 168. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

15. Tožeča stranka v reviziji nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede hipotetičnega scenarija pomanjkljiva. Navaja, da so bile trditve podane v študijah B. (op. i.e. Ocena škode oziroma izgubljenega dobička družbe C. d.o.o. zaradi prevladujočega položaja A. d.o.o. na področju nenaslovljenih pošiljk v Sloveniji z dne 26. 1. 2009, ki jo je izdelala družba B. d.o.o. (priloga A2), v nadaljevanju študija B. 1; Ocena škode oziroma izgubljenega dobička družbe C. d.o.o. zaradi prevladujočega položaja A. d.o.o. na področju nenaslovljenih pošiljk v Sloveniji v letih 2008 in 2009 z dne 22. 11. 2010, ki jo je izdelala družba B. d.o.o. (priloga A145), v nadaljevanju študija B. 2). Revizijski očitek tožeče stranke ni utemeljen.

16. Stopnja substanciranja navedb ene stranke je odvisna od procesne aktivnosti druge, nasprotne stranke. Tožeča stranka je glede hipotetičnega scenarija trdila, da bi, potem ko naj bi delovala od leta 2001 naprej, v pogojih proste konkurence v segmentu nenaslovljenih poštnih pošiljk pridobila visok tržni delež (15 % v letu 2003, 25 % v letu 2004, 30 % v letu 2005, 33 % v letu 2006, 30 % v letu 2007, 34 % v letu 2008 in 38 % v letu 2009; študija B. 1, str. 6, in študija B. 2, str. 8). Pri utemeljevanju doseganja teh tržnih deležev se je sklicevala le na povsem opisne dejavnike,(2) in sicer na „prednosti in priložnosti“ tožeče stranke, kot so „velike možnosti za razvoj trga, specializiranost za distribucijo tiskovin, izkušnje in znanje, konkurenčne cene, porast reklamnih materialov za distribucijo, potreba trga po distribuciji velikih količin reklamnih letakov za velike družbe, uvedb[a] novega zakona o poštnih storitvah, novi trgi in tržne niše“ (študija B. 1, str. 6); poleg tega je navedla, da „nerazviti konkurenci ne bo uspelo hitro odreagirati v tako kratkem času in organizirati poslovn[ega] sistem[a] in distribucijsk[e] mrež[e]“ (študija B. 1, str. 5). Poslovni načrt tožeče stranke naj bi predstavljal „zmerno optimistično oceno“ (študija B. 1, str. 14). Te trditve tožeče stranke so lahko skupaj z drugimi tožničinimi navedbami zadostovale kot začetna trditvena podlaga glede hipotetičnega scenarija, ki ga je treba zatrjevati v primeru vtoževanja izgubljenega dobička.

17. Vendar pa je tožena stranka v postopku (med drugim) ugovarjala, da so zatrjevane hipotetične vrednosti načrtovanega tržnega deleža „brez vsaj delne predstavitve empiričnih meril, simulacij tržnih dogajanj in dejanskih razmerij na tržnem segmentu, ki bi lahko pomagali pri definiranju letnih tržnih deležev“ tožeče stranke (Strokovno mnenje o študiji B. 1 iz decembra 2010, priloga B17, str. 4), da tožeča stranka ne ponudi „ocene verjetnosti uresničitve vsebine predpostavke“ (op. i.e. občutno povečanje obsega dejavnosti tožeče stranke na področju storitev nenaslovljene pošte in končen prevzem tržnega deleža na tem tržnem segmentu od nacionalnega poštnega operaterja) in „empiričn[e] analiz[e] dejavnikov konkurenčnosti in primerjalnih prednosti, ki naj bi zasebnemu podjetju na tržnem segmentu nenaslovljenih pošiljk omogočali vzpostavitev večinskega tržnega deleža (55 %) vsaj v daljšem časovnem obdobju“, da gre „za rudimentarno predpostavko in iz nje izpeljane planirane poslovne podatke, ki nimajo nobene podlage v realnosti oziroma v zatečenih tržnih razmerjih“ ter da „potencialni kanali za realizacijo načrtovanega povečanja tržnega deleža [tožeče stranke] v obdobju 2008-2012 za 8 odstotnih točk niso kvantificirani ali vsaj deloma specificirani niti v poslovnem načrtu podjetja ali vsaj v njegovem delu, ki obsega tržno analizo“ (Strokovno mnenje tožene stranke o študiji B. 2 iz marca 2011, priloga B37, str. 4). Tožena stranka je v odgovor glede hipotetičnega scenarija navedla tudi, da za vstop na trg dostave nenaslovljene direktne pošte naj ne bi bilo formalnih ali dejanskih ovir (odgovor tožene stranke na tožbo z dne 30. 9. 2009, str. 22, list. št. 49) ter da poslovni načrt tožeče stranke ne temelji na analizi parametrov, ki bi lahko vplivali na poslovanje družbe, kot so nastop novih konkurentov in kvaliteta storitev (osma pripravljalna vloga tožene stranke z dne 11. 4. 2013, str. 9, 12, list. št. 329, 332).

18. Tak ugovor tožene stranke je terjal dopolnitev navedb tožeče stranke, ki bi morala konkretneje pojasniti predpostavke, na podlagi katerih je utemeljevala pridobitev tržnih deležev v hipotetičnem scenariju. Zaradi aktivnosti tožene stranke je trditvena podlaga tožeče stranke postala nejasna; zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke niso več zadoščali. Da tožeča stranka svoje trditvene podlage glede hipotetičnega scenarija ni dopolnila, čeprav bi jo glede na ugovore tožene stranke morala,(3) je tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. Trditvena podlaga tožeče stranke glede hipotetičnega scenarija, ki ga je podala v študiji B. 1 in B. 2, je po ugovorih tožene stranke ostala nekonkretizirana. Posledično revizijsko sklicevanje tožeče stranke na študiji B. 1 in B. 2 kot ustrezno trditveno podlago za hipotetični scenarij ne more biti uspešno. Okoliščina, da se hipotetični scenarij po svoji naravi opira na vrsto predpostavk,(4) še ne pomeni, da oškodovancu v postopku uveljavljanja odškodnine zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava predpostavk hipotetičnega scenarija ni treba zatrjevati oziroma da mu jih po ugovoru nasprotne stranke ni treba konkretizirati v obsegu, ki je primeren glede na okoliščine konkretnega primera.

19. Tako kot že v pritožbi (glej 168. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) tožeča stranka tudi v reviziji na ugovore tožene stranke glede hipotetičnega scenarija ne odgovori konkretno. Zatrjuje le, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pripomb revizijske družbe B. z dne 31. 8. 2011 na strokovno mnenje tožene stranke glede izgubljenega dobička, sodišče druge stopnje pa naj te kršitve ne bi odpravilo. Revizijski očitek tožeče stranke ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da pritožba ni navedla nobenih konkretnih trditev iz te študije, ki bi lahko omajale sklepe in ugotovitve prvostopenjskega sodišča (168. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Revizijsko (in pred tem pritožbeno) sklicevanje tožeče stranke na pojasnila revizijske družbe B. z dne 31. 8. 2011, „da je predpostavka višine tržnega deleža grajena na siceršnji tržni situaciji, da je tožeča stranka edini resen konkurent tožene stranke, nadalje na primerljivem tržnem okolju v drugih državah, na študiji ECORYS“, ne predstavlja konkretiziranega odgovora na ugovore tožene stranke glede hipotetičnega scenarija. O tej vsebini (i.e. o (ne)vstopu konkurentov, o primerljivem tržnem okolju v drugih državah oz. o študiji ECORYS) se je sodišče prve stopnje opredelilo (glej npr. 79. - 82. in 86. točko obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje).

20. Tožeča stranka v reviziji neutemeljeno izpodbija stališče sodišča druge stopnje, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za uporabo prvega odstavka 216. člena ZPP. S pomočjo te določbe se oškodovancu v določenih primerih, tudi na področju kršitev pravil konkurenčnega prava, olajša dokazovanje višine škode.(5) Pooblastilo sodišču, da o višini škode odloči po prostem preudarku, ima svojo zrcalno sliko na trditvenem področju; od strank se lahko zahteva konkretizacija navedb, glede katerih pride v poštev določba prvega odstavka 216. člena ZPP, le v omejenem obsegu. Ne glede na to pa morajo stranke v vsakem primeru podati navedbe, ki služijo kot podlaga za oceno škode. Prav tako se od strank lahko zahteva, da svoje navedbe konkretizirajo v obsegu, ki je primeren glede na okoliščine konkretnega primera. Kot pravilno opozarja sodišče druge stopnje (158. - 159. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), morajo obstajati vsaj oporne točke, na temelju katerih je škodo sploh mogoče oceniti. Če manjkajo tudi oporne točke, je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (215. člen ZPP), saj bi v nasprotnem primeru sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.

21. Kot je obrazloženo že zgoraj (18. točka obrazložitve te sodbe), je tožničina trditvena podlaga glede hipotetičnega scenarija po ugovorih tožene stranke postala nejasna. Tožeča stranka je zatrjevala, da bi v odsotnosti zatrjevane kršitve pravil konkurenčnega prava v posameznih letih dosegla v svojem poslovnem načrtu predvidene tržne deleže, po ugovorih tožene stranke pa ni konkretizirala oziroma razkrila, na kakšni podlagi je ocenila, da bi lahko dosegla ravno takšne tržne deleže (ob tem, da se po ugotovitvi sodišča prve stopnje npr. njeni poslovni načrti v preteklosti niso še nikdar realizirali). Po presoji Vrhovnega sodišča je zahteva sodišč prve in druge stopnje po konkretizaciji navedb tožeče stranke glede hipotetičnega scenarija primerna glede na okoliščine konkretnega primerna tudi v primeru, če bi za dokazovanje višine škode prišla v poštev določba prvega odstavka 216. člena ZPP. Stališče, da po ugovorih tožene stranke zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke (glej 18. točko obrazložitve te sodbe) za utemeljitev pridobitve tržnih deležev v določeni višini v hipotetičnem scenariju niso več zadoščali, je razumno, zahteva po konkretizaciji pa ne pretirano stroga. S takšno zahtevo se od stranke ne zahteva natančne opredelitve škode, temveč zgolj konkretizacija ocenjene škode v mejah, ki se jo od oškodovanca še lahko pričakuje. Pričakovati, da bo tožeča stranka konkretizirala oceno o načrtovanem doseganju tržnih deležev iz svojega poslovnega načrta, pa ni pretirano. Če določba prvega odstavka 216. člena ZPP po eni strani nekoliko omejuje trditveno in dokazno breme glede višine škode v breme oškodovalca (tudi v primeru kršitev pravil konkurenčnega prava), je po drugi strani treba preprečiti, da bi uporaba te določbe postala podlaga za arbitrarno določanje višine škode. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) podlage za arbitrarno sojenje ne daje.

22. V obravnavanem primeru tudi ne gre za primer, ko bi lahko sodišče v skladu z novejšimi pogledi teorije(6) in sodne prakse(7) upoštevalo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, ki pride v poštev predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. V primeru ko gre za podajanje trditev o hipotetičnem scenariju v okviru izgubljenega dobička, pri čemer se tožeča stranka opira na načrtovane tržne deleže iz svojega poslovnega načrta, zahteva po dopolnitvi trditvene podlage oziroma njeni konkretizaciji ne predstavlja primera, ko bi se od stranke zahtevalo navajanje dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, tako da teh dejstev ni poznala ali jih ni mogla spoznati. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek tožeče stranke, da naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z bremenom substanciranja in informativnim dokazom v pravdnem postopku. Treba je upoštevati, da v določenih primerih ni nujno, da sodišče na navedbe strank odgovori izrecno, pač pa je dovolj, da odgovor smiselno izhaja iz drugih delov obrazložitve.(8) Omenjene pritožbene navedbe je tožeča stranka podala v podkrepitev svojemu stališču, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče o nekonkretiziranosti trditev. Do vprašanja konkretiziranosti trditev po posameznih segmentih se je sodišče druge stopnje natančno opredelilo, s tem je konkludentno zavzelo tudi stališče o omenjenih pritožbenih navedbah.

23. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno presodili, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede hipotetičnega scenarija v obravnavanem primeru pomanjkljiva. Zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke (glej 18. točko obrazložitve te sodbe) po ugovorih tožene stranke niso več zadoščali. Ob upoštevanju načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena(9) in da informativni dokaz praviloma ni dovoljen, Vrhovno sodišče ne odgovarja na revizijske očitke tožeče stranke glede dokaznega bremena oziroma zavrnitve dokaznih predlogov, v obsegu, v katerem bi se ti lahko nanašali na hipotetični scenarij, saj ti za odločitev o reviziji niso odločilnega pomena. Ob upoštevanju okoliščine, da višine izgubljenega dobička brez primerjave s hipotetičnim scenarijem ni mogoče ugotoviti, pa Vrhovno sodišče ne odgovarja na revizijske očitke tožeče stranke glede dejanskega scenarija, saj v takem primeru tudi ti za odločitev o reviziji niso odločilnega pomena.

Materialno procesno vodstvo

24. Tožeča stranka v reviziji očita sodišču prve stopnje, da ni podalo stališča, neposredno ali posredno, da bi bila trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva, niti ni tožeče stranke nikoli pozvalo, da naj dopolni svojo trditveno podlago. Nasprotno, sodišče je postopalo na način, kot da namerava predmetni spor obravnavati „meritorno“. Odločba sodišča prve stopnje je bila zanjo zato presenečenje. Argument, da naj bi na pomanjkljivost trditvene podlage opozarjala tožena stranka, ne more vzdržati najmanj iz razloga, ker naj bi tožena stranka v svojih vlogah opozarjala na vse možne in nemožne pomanjkljivosti. Tudi sicer naj bi tožeča stranka na ugovore tožene stranke argumentirano odgovarjala. Če je sodišče kljub temu štelo, da je trditvena podlaga pomanjkljiva, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) poskrbeti za meritorno sojenje. Sodišče druge stopnje naj bi v tem delu povsem nekritično povzelo odločitev sodišča prve stopnje, do pritožbenih navedb glede sodbe presenečenja pa naj se ne bi podrobneje opredelilo.

25. Revizijski očitki tožeče stranke glede kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Vrhovno sodišče odgovarja na te očitke v obsegu, v katerem bi se ti lahko nanašali na zaključek o pomanjkljivi trditveni podlagi glede hipotetičnega scenarija v okviru presoje o obstoju izgubljenega dobička.

26. Procesno dejansko stanje je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje sledeče: - Tožeča stranka je tožbo vložila 29. 5. 2009. - Na naroku dne 12. 4. 2012 je sodišče sprejelo sklep o dopustitvi razširitve tožbe in sklep o prekinitvi postopka, narok pa je bil preložen za nedoločen čas. Sklep o prekinitvi postopka je bil razveljavljen s sklepom z dne 9. 1. 2013. - Dne 18. 4. 2013 je sodišče opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je med drugim sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz po izvedencu ekonomsko finančne stroke glede določenih trditev pravdnih strank v zvezi z elementom protipravnosti. S sklepom z dne 29. 7. 2013 je sodišče tožeči stranki naložilo plačilo predujma za izvedenca v višini 64.050,00 EUR; z dopisom z istega dne je pravdni stranki seznanilo s predvidenimi vprašanji za izvedenca. Kasneje, s sklepom z dne 9. 4. 2014 je sodišče svoj prejšnji sklep z dne 29. 7. 2013 razveljavilo, v obrazložitvi pa je zapisalo, da bo ponovno opravilo presojo potrebnosti naloženih stroškov predujma.

- Sodišče je nov narok za glavno obravnavo razpisalo za 18. 9. 2014. Tožeča stranka je v dopisu z dne 29. 8. 2014 sodišče prosila za pojasnilo glede razpisanega naroka, glede na to, da nov sklep o naložitvi predujma za delo izvedenca še ni bil izdan. Sodišče je tožeči stranki v dopisu z dne 3. 9. 2014 sporočilo, da bo na naroku ponovno odločilo o dokaznih predlogih pravdnih strank, pri čemer priče na narok niso vabljene.

- Sodišče je na začetku naroka za glavno obravnavo dne 18. 9. 2014 pravdni stranki seznanilo s stališčem, „da izvedbe dokazov s predlaganimi izvedenci ne bo izvedlo, saj glede na vsebino spisa le ti ne bi doprinesli k rešitvi zadeve. Sodišče se je zato odločilo, da bo predlagane [dokaze] z izvedenci zavrnilo.“ V nadaljevanju naroka sta pravdni stranki imeli možnost podati izjavo. Tožeča stranka je podala predvsem navedbe v zvezi dokaznim predlogom za postavitev izvedenca, tožena stranka pa je med drugim izpostavila, da naj bi na pomanjkljivo trditveno podlago tožbenega zahtevka opozarjala že vse od odgovora na tožbo dalje. Sodišče je nato sprejelo dokazni sklep, da se dopustijo dokazi po listinah in se listine preberejo, ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo. Narok je zaključilo z navedbo, da sodba izide pisno.

27. Tožena stranka je navedbam tožeče stranke glede hipotetičnega scenarija v okviru izgubljenega dobička nasprotovala npr. v odgovoru na tožbo (list. št. 49), v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2010 (list. št. 113), v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2011 (list. št. 147, 148), v pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2011 (list. št. 178), v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2012 (list. št. 250) in v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2013 (list. št. 328). Nekajkrat je izrecno opozorila, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede hipotetičnega scenarija oziroma glede nastanka in višine škode (npr. v pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2011 (list. št. 178), v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2013 (list. št. 328) ter na naroku dne 18. 4. 2013 (list. št. 342, 347)).

28. V sodni praksi je bilo res večkrat zavzeto stališče, da materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) sodišča ni potrebno takrat, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.(10) Tudi v obravnavanem primeru je že tožena stranka opozorila tožečo stranko na pomanjkljivo trditveno podlago glede hipotetičnega scenarija v okviru izgubljenega dobička. Kljub temu v tej zadevi sodišče prve stopnje zaradi obstoja določenih dodatnih okoliščin ni bilo odvezano svoje dolžnosti po 285. členu ZPP. Ne glede na vse ugovore in opozorila tožene stranke v zvezi s trditveno podlago tožeče stranke glede hipotetičnega scenarija v okviru presoje o obstoju izgubljenega dobička je namreč sodišče prve stopnje postopek vodilo tako, kot da bi bili ugovori tožene stranke neutemeljeni, trditvena podlaga tožeče stranke pa zadostna. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2013 je sprejelo dokazni sklep o dopustitvi dokaza z izvedencem, ki ima smisel le takrat, kadar sodišče šteje trditve za zadostne. Sodišče prve stopnje je ta dokazni sklep kasneje res spremenilo, vendar pa je bilo njegovo pojasnilo na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2014, da izvedba dokaza z izvedenci ne bi doprinesla k rešitvi zadeve, preveč splošno, da bi ga bilo mogoče šteti za pojasnilo, ki je skladno z določbo 285. člena ZPP. Če je sodišče prve stopnje po ponovni preučitvi zadeve spremenilo svoje dosedanje stališče in je (med drugim) menilo, da trditvena podlaga glede hipotetičnega scenarija v okviru presoje o obstoju izgubljenega dobička ni zadostna, bi to moralo jasno sporočiti tožeči stranki, saj bi ji le na ta način zagotovilo resnično možnost, da se o tem izjavi oziroma da svoje trditve dopolni.

29. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 285. člena ZPP. Sodišče druge stopnje te kršitve ni odpravilo. Kljub temu bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tej zadevi ni podana. Tožeča stranka namreč v pritožbi in reviziji ni navedla, katere trditve bi podala, če bi bila že v času postopka pred sodiščem prve stopnje seznanjena z njegovim stališčem, da šteje trditveno podlago glede hipotetičnega scenarija v okviru presoje o obstoju izgubljenega dobička za nezadostno, in kako naj bi te njene trditve vplivale na potek oziroma izid postopka. Posledično tožeča stranka ni izkazala, da bi (perpetuirana) kršitev 285. člena ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP).

30. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb glede sodbe presenečenja opredelilo. Podana obrazložitev, v kateri je njegovo stališče jasno razvidno (176. in 177. točka obrazložitve sodbe), zadošča. Očitana kršitev, med drugim kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

31. Tožeča stranka v reviziji nadalje očita, da je bila njena pripravljalna vloga, ki naj bi vsebovala pravna naziranja in ki jo je v postopku pred sodiščem prve stopnje želela vložiti na naroku dne 18. 9. 2014, na podlagi petega odstavka 286.a člena ZPP neutemeljeno zavrnjena. Tudi v tem primeru tožeča stranka ne pojasni, kako bi zatrjevana (perpetuirana) kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Posebnosti konkurenčnopravnih sporov ter predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU

32. Tožeča stranka v reviziji izpostavlja posebnosti sporov, v katerih se uveljavlja povračilo škode zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava, ter se sklicuje na dokumente, ki so bili s tem v zvezi izdani na ravni EU in ki bi jih sodišče druge stopnje po njenem mnenju moralo uporabiti, pa jih ni. Tožeča stranka meni, da je treba v sporih zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava ZPP uporabljati manj togo z namenom, da se stranki zagotovi vsebinsko sodno varstvo. Med drugim se sklicuje na določbo 216. člena ZPP v zvezi z dokazovanjem škode ter na izvajanje materialnega procesnega vodstva. V obravnavanem primeru naj bi sodišče druge stopnje ravnalo celo nasprotno in spor obravnavalo bolj striktno kot klasične odškodninske spore. Sodišču druge stopnje tudi očita, da se do določenih pritožbenih navedb, razen v 21. - 23. točki obrazložitve sodbe, ni opredelilo.

33. Revizijski očitki tožeče stranke niso utemeljeni. Vrhovno sodišče odgovarja na te očitke v obsegu, v katerem bi se ti lahko nanašali na zaključek o pomanjkljivi trditveni podlagi glede hipotetičnega scenarija v okviru ugotavljanja izgubljenega dobička.

34. V zvezi z dokazovanjem škode se je sodišče druge stopnje opredelilo med drugim tudi do uporabe 216. člena ZPP (glej 157. - 159. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), s tem pa je konkludentno odgovorilo tudi na pritožbene očitke tožeče stranke o posebnosti konkurenčnopravnih sporov. Enako velja za izvajanje materialnega procesnega vodstva, do katerega se je sodišče druge stopnje med drugim opredelilo v 174. - 177. točki ter v 75. in 76. točki obrazložitve sodbe, kjer se je med drugim sklicevalo na sodbo in sklep VS RS III Ips 111/2011 z dne 25. 2. 2014, ki je bila izdana v odškodninskem sporu zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava. Glede sodnih odločb drugih držav, ki so po mnenju tožeče stranke uporabljive tudi v obravnavanem primeru, je sodišče druge stopnje pojasnilo, da se te odločbe ravnajo po pravu teh držav in za odločitev sodišča v Republiki Sloveniji niso odločilno merilo (22. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Glede očitka, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do sodbe VS RS II Ips 449/2008 z dne 10. 7. 2008, ki jo je tožeča stranka izpostavila v pritožbi, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna.(11) Na citirano sodbo VS RS se je tožeča stranka sklicevala v sprotni opombi 32 na 31. strani pritožbe v zvezi s pritožbenim stališčem, da bi moralo sodišče, upoštevaje posebnosti obravnavanega primera, uporabiti bolj ohlapen pristop pri presoji škode. Na te pritožbene navedbe pa je sodišče druge stopnje (konkludentno) odgovorilo, kot je že obrazloženo na začetku te točke.

35. Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na odločbo US RS Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, v kateri je Ustavno sodišče zapisalo, da tretji odstavek 3.a člena URS zavezuje nacionalna sodišča, da v skladu s pravno ureditvijo EU upoštevajo pravo EU kot tudi sodno prakso Sodišča EU. Vendar pa tožeča stranka pri tem spregleda, da pravna ureditev EU ne določa vezanosti nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente in njihove osnutke niti na osnutke direktiv.(12) Sodišče druge stopnje zato v obravnavanem primeru ni bilo dolžno uporabiti Zelene knjige o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES z dne 19. 12. 2005 (COM(2005) 672 konč.), Bele knjige o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES z dne 2. 4. 2008 (COM(2008) 165 konč., v nadaljevanju Bela knjiga), Osnutka smernic o ocenjevanju škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitve člena 101 ali 102 Pogodbe o delovanju Evropske unije iz junija 2011 (v nadaljevanju Osnutek smernic) ali Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih pravilih, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb zakonodaje o konkurenci držav članic in Evropske unije z dne 11. 6. 2013 (COM (2013) 404 final, 2013/0185 (COD)). Nacionalna sodišča držav članic EU pri svojem odločanju na te in podobne dokumente niso vezana,(13) tudi če bi šlo za primer, ko bi bilo treba poleg nacionalnega prva (10. člen ZPOmK oz. 9. člen ZPOmK-1) uporabiti tudi pravo EU (102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, v nadaljevanju PDEU).(14)

36. Osnutek smernic, na katerega se sklicuje tožeča stranka v reviziji, je bil sestavljen za namene posvetovanja.(15) V njem je bilo med drugim izrecno zapisano, da so smernice izključno informativne narave, ne zavezujejo nacionalnih sodišč in ne spreminjajo predpisov, ki v državah članicah veljajo za odškodninske tožbe zaradi kršitev 102. člena PDEU.(16) Tudi Bela knjiga, ki jo tožeča stranka izpostavlja v reviziji, je bila namenjena razpravi, in sicer o predlogih Evropske komisije za odpravo ovir na področju povračila škode zaradi kršitev pravil konkurenčnega prava EU. Glede povračila škode je Evropska komisija v tem dokumentu pritrdila, da je treba oškodovancu priznati tudi izgubljeni dobiček, ter se zavzela za poenostavitev izračunavanja škode, npr. s poenostavljenimi pravili za ocenjevanje škode;(17) s tem pogledom Evropske komisije je bila slovenska pravna ureditev, ki priznava povrnitev izgubljenega dobička ter možnost odločanja o višini škode po prostem preudarku, pravzaprav že takrat skladna.

37. Sodišče EU je v zadevi Manfredi zavzelo stališče, da mora zaradi neobstoja pravil Skupnosti notranji pravni sistem vsake države članice določiti natančna procesna pravila v zvezi s tožbami, namenjenimi zaščiti pravic, ki jih imajo posamezniki neposredno na podlagi prava Skupnosti (npr. 102. člena PDEU), če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobne tožbe na podlagi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti), in če praktično ne onemogočajo ali močno otežijo izvrševanja pravic, ki jih daje pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti).(18) Slovenska procesna ureditev odškodninskih tožb zaradi kršitev pravil konkurenčnega prava EU ne obravnava manj ugodno od odškodninskih tožb zaradi kršitev nacionalnega prava. Prej nasprotno. V sam pravdni postopek so vgrajena pravila, ki (tudi v primeru kršitev pravil konkurenčnega prava EU) dajejo sodišču možnost odločanja o višini škode po prostem preudarku (216. člen ZPP) ter možnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Ta pravila so bila v obravnavanem primeru ustrezno spoštovana oziroma tožeča stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni izkazala, kot je razvidno iz obrazložitve te odločbe zgoraj, tudi če bi bilo treba uporabiti pravo EU (102. člen PDEU), zato ne gre za primer, ko bi bila tožeča stranka praktično onemogočena ali močno otežena v izvrševanju svojih pravic.

38. Tožeča stranka v reviziji predlaga Vrhovnemu sodišču, da v primeru, če bi zavzelo stališče, da predlagani dokazni predlogi tožene stranke niso primerni za dokazovanje nastanka in višine škode, glede tega predloži vprašanje za predhodno odločanje Sodišču EU. Vprašalo naj bi, ali Republika Slovenija krši 101. in 102. člen PDEU s tem, da v zakonodaji, ki ureja pravdni postopek, nima implementiranih določb glede možnih dokaznih sredstev, ki bi omogočala, da se oškodovancem povrne škoda, ki jim je nastala zaradi kršitev konkurenčnopravnih pravil, ki jih Republika Slovenija določa v zvezi z zagotavljanjem izvajanja 101. in 102. člena PDEU.

39. Tudi če bi v obravnavanem primeru šlo za primer, ko bi bilo treba uporabiti pravo EU (glej 182. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), pogoji za predložitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU niso izpolnjeni. V skladu z določbo prvega odstavka 267. člena PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. V skladu s sodno prakso Sodišča EU obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje oziroma pristojnost Sodišča EU za odločanje (med drugim) ni podana, če vprašanje ni bistveno za rešitev spora v glavni stvari.(19)

40. Ker v obravnavanem primeru predlagano vprašanje ni vprašanje o veljavnosti ali razlagi predpisa EU, Sodišče EU ne bi bilo pristojno za predhodno odločanje o njem. Poleg tega predlagano vprašanje, ki se nanaša na dokazna sredstva, ni vprašanje, ki bi bilo odločilno za odločitev o zadevi, saj je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen že zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede hipotetičnega scenarija v okviru ugotavljanja izgubljenega dobička.

Odločitev o reviziji

41. Ker je bil del tožbenega zahtevka pravilno zavrnjen zaradi zastaranja terjatve, preostali del tožbenega zahtevka pa (že) zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede hipotetičnega scenarija v okviru presoje o obstoju izgubljenega dobička, se Vrhovno sodišče do ostalih revizijskih očitkov tožeče stranke ne opredeljuje. Ker že odsotnost ene predpostavke odškodninske odgovornosti vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka na tej podlagi, preostali revizijski očitki niso odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

42. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

43. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroške, toženi stranki pa mora upoštevaje upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) povrniti nagrado za postopek (35.550,00 EUR, Tar. št. 3300), pavšalni znesek stroškov (20 EUR, Tar. št. 6002) in davek na dodano vrednost (22 % oz. 7.825,40 EUR, Tar. št. 6077), skupaj 43.395,40 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 162/1998 z dne 25. 3. 1999. Op. št. (2): Tako tudi že sodišči prve (78. točka obrazložitve sodbe) in druge stopnje (165. točka obrazložitve sodbe).

Op. št. (3): Glej 19. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 111/2011 z dne 25. 2. 2014 oz. primerjaj 10. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013. Op. št. (4): Glej 36. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 98/2013 z dne 23. 5. 2014. Op. št. (5): Glej 36. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 98/2013 z dne 23. 5. 2014. Op. št. (6): Glej dr. Dolenc, M.: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 1467; dr. Dolenc, M.: Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 8. Op. št. (7): Glej 13. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012. Op. št. (8): Glej sklep US RS Up-286/00 z dne 5. 3. 2001. Op. št. (9): Primerjaj 11. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 57/2012 z dne 17. 12. 2012. Op. št. (10): Primerjaj 21. točko obrazložitve sodbe in sklepa III Ips 27/2014 z dne 18. 2. 2015, 11. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014, 11. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 111/2011 z dne 25. 2. 2014, 12. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013, 9. točko obrazložitve sodbe VS RS II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013. Op. št. (11): Primerjaj 9. točko obrazložitve odločbe US RS Up-373/97 z dne 22. 2. 2001. Op. št. (12): Glej 288. člen PDEU.

Op. št. (13): Primerjaj sodbo Sodišča EU Pfleiderer AG proti Bundeskartellamt, C-360/09, EU:C:2011:389, točka 21. Op. št. (14): Glej prvi odstavek 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe.

Op. št. (15): Glej Osnutek smernic, str. 3. Op. št. (16): Glej Osnutek smernic, str. 8, 7. točka.

Op. št. (17): Glej Belo knjigo, str. 7, točka 2.5. Op. št. (18): Glej sodbo Sodišča EU Vincenzo Manfredi proti Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA, Antonio Cannito proti Fondiaria Sai SpA in Nicolò Tricarico in Pasqualina Murgolo proti Assitalia SpA, C-295/04 - C-298/04, EU:C:2006:461, točka 62; sodbo Courage Ltd proti Bernard Crehan in Bernard Crehan proti Courage Ltd in drugi, C-453/99, EU:C:2001:465, točka 29. Op. št. (19): Glej sodbo Sodišča EU Srl CILFIT in Lanificio di Gavardo SpA proti Ministero della sanità, 283/81, EU:C:1982:335, točka 21; sodbo Sodišča EU Manuel José Lourenço Dias proti Director da Alfândega do Porto, C-343/90, EU:C:1992:327, točki 18 in 20.