Jedro

Po določbah sporazuma med vlado SFRJ in vlado Republike Argentine se je tedanja SFR Jugoslavija zavezala plačati Republiki Argentini odškodnino v višini 450.000,00 tedanjih ameriških dolarjev za premoženje, pravice oziroma pravne interese, podržavljene argentinskim državljanom v Jugoslaviji. Razdelitev navedene odškodnine je po sporazumu prepuščena vladi Republike Argentine. Odškodnina se je nanašala na osebe, ki so bili državljani Republike Argentine tako ob podržavljenju kot tudi ob sklenitvi oziroma podpisu sporazuma. Glede na določbo citiranega sporazuma in na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen je to dejstvo, tudi vprašanje, kdaj so postali argentinski državljani, tudi po mnenju sodišča pomembno za odločanje v tej upravni stvari.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota A je z dopolnilno odločbo št. 321-528/92-03 z dne 20. 12. 2002 odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d., Mala ulica 5, Ljubljana (dalje: SOD), dolžna izročiti v korist AA starejše, žene BB kot nekdanjega lastnika podržavljenega premoženja, ter njegovih otrok CC, DD ml., EE, FF, GG, HH in II, odškodnino v obveznicah SOD v višini 17.036,65 DEM, vsakemu do 1/9, kot plačilo odškodnine za podržavljeno nepremičnino parcelna št. 125 travnik 5 v izmeri 20889 m2, v času podržavljenja vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. 3 k.o. C, katere vrnitev v denacionalizacijskem postopku ni mogoča. Odločila je tudi, da je zavezanka SOD dolžna izročiti obveznice prejemniku JJ, pooblaščencu tožečih strank, ki se v ta namen postavlja za skrbnika za poseben primer, v začasno upravljanje. Proti navedeni dopolnilni odločbi se je v upravnem postopku pritožila SOD, ki je v pritožbi uveljavljala nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je menila, da ni ugotovljeno, iz katerega naslova izhaja pasiva v višini 17.047,50 din in 2.252,85 lir, ki jo je glede na odločbo o podržavljenju dne 25. 4. 1946 prevzela država. Dalje je uveljavljala, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi glede vprašanja tujega državljanstva upravičencev HH, CC in JJ, in meni, da bi moral upravni organ ugotoviti, ali so in kdaj so imenovani pridobili argentinsko državljanstvo, in šele na podlagi teh dejstev odločiti o vprašanju pravice do izplačila odškodnine od tuje države. Pritožnica uveljavlja tudi, da je 3. točka izreka odločbe nepravilna, ker pritožnici nalaga, da postavljenemu skrbniku izroči obveznice v višini celotne odškodnine, čeprav se po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/02) lahko izročijo skrbniku le tiste obveznice, ki so določene v korist pokojnim upravičencem, še živečim upravičencem pa se obveznice izročajo neposredno ali po pooblaščencu.

Tožena stranka je z odločbo, ki jo tožniki izpodbijajo v tem upravnem sporu, pritožbi delno ugodila in odpravila navedeno dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje ter mu zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje. V obrazložitvi odločbe je sicer zavrnila pritožbeni ugovor SOD, ki se nanaša na vprašanje z odločbo o podržavljenju ugotovljene pasive, sledila pa je pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na vprašanje državljanstva upravičencev HH, CC in JJ, kajti enako kot pritožnica je mnenja, da je za potrebe denacionalizacijskega postopka glede na določilo 2. odstavka 10. člena ZDen stanje nepopolno ugotovljeno. V postopku je bilo sicer glede navedenih treh upravičencev ugotovljeno, da jim je bilo po 9. 5. 1945 priznano državljanstvo FLRJ in LR Slovenije in jim le-to na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni nikoli prenehalo. Navedena ugotovitev pa še ne pomeni, da navedeni upravičenci niso imeli hkrati državljanstva tudi kakšne druge države, konkretno Argentine. Glede na Sporazum med Vlado SFRJ in Vlado Republike Argentine o odškodnini za argentinske dobrine, pravice in interese, ki so bili nacionalizirani v Jugoslaviji, objavljen v Uradnem listu SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 9/64 (podpisan v Beogradu 21. 3. 1964) je v nadaljevanju postopka potrebno ugotoviti, ali so imeli navedeni trije upravičenci v času podržavljenja premoženja tudi državljanstvo Republike Argentine, in nato njihovo upravičenost do odškodnine ugotavljati z razlago navedenega sporazuma. Tožena stranka se v razlogih izpodbijane odločbe tudi strinja s pritožbenim ugovorom, ki se tiče 3. točke izreka dopolnilne odločbe v zvezi z izročitvijo obveznic skrbniku za poseben primer. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev materialnega prava je tožena stranka pritožbi ugodila in izpodbijano dopolnilno odločbo odpravila ter zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Tožniki v tožbi, vloženi po pooblaščencu, uveljavljajo, da razlog, zaradi katerega je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila dopolnilno odločbo organa prve stopnje, ni utemeljen. Navajajo, da so bili HH, CC in JJ, to je otroci BB, ki so ga ubili leta 1940, takrat ko so odšli v Argentino, še premladi, da bi dobili argentinsko državljanstvo, dobili so ga šele kasneje, to pa je bilo že po podržavljenju. Argentinskega državljanstva torej v času podržavljenja še niso imeli, prav tako pa niso vedeli za meddržavni sporazum iz leta 1964 o odškodninah za podržavljeno premoženje. Nihče od njih tudi ni vložil odškodninskega zahtevka. Tožniki zato sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila s tem, da prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene, glede na razloge navedene v izpodbijani odločbi, in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je bila poslana tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki je s pisno izjavo št. U-A07-3292/2004-3-Š z dne 4. 10. 2004 prijavilo udeležbo v tem postopku, brez odgovora na tožbo.

Tožba je bila vročena tudi prizadeti stranki Slovenski odškodninski družbi d.d., ki odgovora prav tako ni podala.

Tožba je bila vložena po pooblaščencu v imenu AA in drugih, pri čemer drugi tožniki v tožbi niso bili navedeni. Sodišče je pozvalo pooblaščenca, naj tožbo dopolni z navedbo drugih tožnikov in izkaže pooblastila. Z vlogo z dne 4. 1. 2005 je pooblaščenec navedel, da so tožeče stranke vsi v dopolnilni odločbi upravnega organa prve stopnje navedeni upravičenci, razen II. Glede na to, da iz podatkov upravnih spisov in tudi navedbe v vlogi pooblaščenca tožečih strank izhaja, da so AA st., DD ml. in FF rojene A, umrle že pred začetkom tega upravnega spora, in da pokojne osebe ne morejo biti stranke v upravnem sporu, je sodišče tožbo obravnavalo kot tožbo preostalih petih denacionalizacijskih upravičencev, navedenih v uvodu te sodbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 2. odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu tiste osebe, ki so dobile ali ki so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. To, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Po določbah sporazuma med vlado SFRJ in vlado Republike Argentine, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, se je tedanja SFR Jugoslavija zavezala plačati Republiki Argentini odškodnino v višini 450.000,00 tedanjih ameriških dolarjev za premoženje, pravice oziroma pravne interese, podržavljene argentinskim državljanom v Jugoslaviji. Razdelitev navedene odškodnine je po sporazumu prepuščena vladi Republike Argentine. Odškodnina se je nanašala na osebe, ki so bili državljani Republike Argentine tako ob podržavljenju kot tudi ob sklenitvi oziroma podpisu sporazuma.

Iz obeh upravnih aktov, to je iz izpodbijane odločbe tožene stranke in odpravljene dopolnilne odločbe Upravne enote Sevnica ter iz drugih upravnih spisov je razvidno, da so se upravičenci CC, HH in JJ po vojni izselili v Argentino. Prav tako je iz upravnih spisov razvidno, da doslej v denacionalizacijskem postopku ni bilo ugotovljeno, ali in kdaj so navedeni trije upravičenci postali argentinski državljani. Glede na določbo citiranega sporazuma in na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen je to dejstvo, tudi vprašanje, kdaj so postali argentinski državljani, tudi po mnenju sodišča pomembno za odločanje v tej upravni stvari. Tožena stranka je torej po presoji sodišča imela pravno podlago za to, da je izpodbijano odločbo odpravila in vrnila zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje (2. odstavek 242. člena ZUP). Prav tako je glede na določbo 3. odstavka 67. člena ZDen, po katerem se lahko skrbnika za posebne primere postavi v primeru, če je upravičenec do denacionalizacije umrl ali bil razglašen za mrtvega, ravnala pravilno, ko je sledila pritožbenemu ugovoru, da skrbnik za posebne primere ne more biti postavljen še živečim denacionalizacijskim upravičencem, in da je bila priznana odškodnina nepravilno v celoti zaupana postavljenemu skrbniku, torej tudi za še živeče upravičence, kar je v nasprotju z zakonom. Glede še živečih upravičencev bi lahko bila odškodnina izročena JJ le kot pooblaščencu upravičencev v tem denacionalizacijskem postopku.

Glede na to, da je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo.