Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je bilo ugotovljeno, da je prišlo do nezgode med tožnico in tožencem na cesti v mestu, ki je bila osvetljena z ulično razsvetljavo; da je tožnica kot pešakinja prečkala cesto zunaj prehoda za pešce; da toženec kot kolesar na svojem dvokolesu ni imel luči; da bi zaradi ulične razsvetljave lahko zagledal tožnico na dovolj veliko razdaljo in imel zato možnost preprečiti nesrečo (saj je pešakinja prečkala cesto z njegove leve strani, do trčenja je prišlo le 0,70 metra od desnega roba ceste gledano v smeri njegove vožnje ter je tožnica prepešačila do trčenja ves preostali del skupaj 7,20 metrov široke ceste), je po presoji revizijskega sodišča v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZOR utemeljena odločitev, da je večji delež odgovornosti na strani kolesarja to je toženca, ki znaša 60%, tožničin delež pa da znaša 40%.
Reviziji tožnice se delno ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi njeni pritožbi sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan plačati tožnici skupaj 466.740,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 462.000,00 SIT od 5.12.1996 dalje, od zneska 4,740,00 SIT pa od 28.11.1994 dalje ter stroške postopkov prve in druge stopnje 77.904,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 57.249,00 SIT od 6.12.1996 dalje, od zneska 20.655,00 SIT pa od 10.7.1997 dalje, vse v 15 dneh".
V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.
Toženec je dolžan plačati tožnici stroške revizijskega postopka 38.720,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1999 dalje v 15 dneh.
Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je toženec odgovoren za 30% škode, ki jo je tožnica utrpela kot pešakinja 28.11.1994 po trčenju z njim kot kolesarjem, naložilo tožencu s sodbo, da ji mora plačati 30% nastale škode to je 233.370,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka 227,00 SIT prav tako z obrestmi, medtem ko je razliko do zahtevane odškodnine 1,107.900,00 SIT zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno, tožničini pritožbi pa je delno ugodilo in sicer tako, da je po ugotovitvi 40% toženčeve odgovornosti naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 40% škode to je 311.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo le tožnica iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji je obširno povzela dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj ter zaključila, da za nezgodo ni sokriva. Cesto je prečkala tam, kjer je nekoč bil prehod in kjer je še sedaj, le slabo viden, da je tam že večkrat prečkala cesto in da je do toženčevega zadetja praktično prehodila že celo cesto. In četudi bi prečkala cesto zunaj prehoda za pešce, je toženec v celoti odgovoren, ker je vozil brez luči in je trčil vanjo z nezmanjšano hitrostjo. Postopek je kršen tudi iz razloga, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Ker pa je bil postopek bistveno kršen, ima na podlagi 387. člena ZPP pravico postaviti nova dejstva in predlagati dokaze ter zato predlaga zaslišanje vrste nadaljnjih prič.
Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, toženec pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija je delno utemeljena.
Od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je revizija formalnopravno opredelila le kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo je obrazložila v delu, ki se nanaša na odločbo sodnika za prekrške (medtem ko je ostali del teh razlogov pavšalen glede na to, da revizija zgolj povzema besedilo zakonske norme o teh kršitvah to je 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP) in 223. člen ZPP. Po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena nobena od navedenih kršitev. Obe sodišči nižjih stopenj sta utemeljevali odločitev o deležu odgovornosti pravdnih strank za nezgodo z okoliščinami, ki sta jih ugotovili iz ravnanj obeh pravdnih strank, s katerimi sta prispevali k nastanku nezgode. Čeprav je sodišče prve stopnje le delno povzelo postopek pred sodnikom za prekrške zoper tožnico (ki se je res končal z ustavitvijo postopka zaradi zastaranja pregona), to ne more predstavljati očitane kršitve postopka, ker sodišče na ugotovitev sodnika za prekrške ni oprlo svojo odločitev in je jasno povedalo v razlogih, da je moralo samo raziskovati odškodninsko podlago, ker kazenski postopek ni bil izveden. Določbe 223. člena ZPP pa sodišči nižjih stopenj v sodbah nista omenjali in je tudi vsebinsko nista mogli uporabiti, ker sta tako o odškodninski podlagi kot o višini škode odločali na temelju določb zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (154. in naslednji oziroma 200. in naslednji členi). Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti na podlagi 386. člena ZPP, pa revizijsko sodišče ni ugotovilo.
Revizijskih izvajanj, ki opisujejo okoliščine, v katerih je prišlo do trčenja med pravdnima strankama, vključno s trditvami o očitno bivšem to je opuščenem prehodu za pešce, kjer je šla tožnica čez cesto, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker se z njimi posega v dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v sodbah sodišč nižjih stopenj, na te ugotovitve pa so vezane tako pravdne stranke kot tudi revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP).
Pač pa ocenjuje revizijsko sodišče, da je tožničina revizija delno utemeljena zoper odločitev o podlagi, to je o prispevnem deležu pravdnih strank za škodni dogodek, zaradi katerega je tožnici nastala v tej pravdi uveljavljena škoda. Ker je bilo ugotovljeno, da je prišlo do nezgode med tožnico in tožencem na cesti v mestu, ki je bila osvetljena z ulično razsvetljavo; da je tožnica kot pešakinja prečkala cesto zunaj prehoda za pešce; da toženec kot kolesar na svojem dvokolesu ni imel luči; da bi zaradi ulične razsvetljave lahko zagledal tožnico na dovolj veliko razdaljo in imel zato možnost preprečiti nesrečo (saj je pešakinja prečkala cesto z njegove leve strani, do trčenja je prišlo le 0,70 metra od desnega roba ceste gledano v smeri njegove vožnje ter je tožnica prepešačila do trčenja ves preostali del skupaj 7,20 metrov široke ceste), je po presoji revizijskega sodišča v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZOR utemeljena odločitev, da je večji delež odgovornosti na strani kolesarja to je toženca, ki znaša 60%, tožničin delež pa da znaša 40%. Na nižjih stopnjah ugotovljene okoliščine nezgode utemeljujejo navedeni zaključek, saj je imel toženec kot kolesar nasproti tožnici kot pešakinji bistveno večjo hitrost in je zato v večji meri ogrožal promet kot pa tožnica. Oba sta pri uporabi ceste ravnala premalo skrbno, tožnica je prečkala cesto zunaj prehoda za pešce, toženec pa je uporabljal dvokolo brez luči in je bil zato manj opazen za tožnico, je pa imel kot kolesar hitrost, ki ga je temu ustrezno zavezovala k večji pazljivosti pri vožnji oziroma uporabi ceste.
Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo sodbi sodišč nižjih stopenj tako, da je odločilo, da znaša toženčev delež odgovornosti 60% in tožničin prispevek 40% ter je v posledici tega zaključka spremenilo tudi odločbo o odškodnini, ki jo mora toženec plačati tožnici. Toženčeva odškodninska obveznost znaša glede na njegov 60% delež odgovornosti 466.740,00 SIT (462.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode, ki sicer znaša 770.000,00 SIT in 4.740,00 SIT iz naslova premoženjske škode, ki znaša 7.900,00 SIT).
V preostalem delu revizija ni utemeljena. Kot je že spredaj obrazloženo, je tudi tožnica soprispevala k nastanku nezgode, ker je cesto prečkala premalo skrbno in zunaj prehoda za pešce ter je kolesarja (toženca) očitno spregledala. Tak njen prispevek k nezgodi je ocenjen na 40% in ni nižji kot sama neutemeljeno zaključuje.
Oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, pa ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (192. in 205. člen ZOR).
Toženec ji zato dolguje le 60% odškodnine od ugotovljene škode (ki je že spredaj navedena). Pri tem pa zaradi drugačnih revizijskih izvajanj poudarja revizijsko sodišče, da za ugotovljeno nepremoženjsko škodo ni utemeljena višja odškodnina, kot pa je bila ugotovljena v postopkih na nižjih stopnjah, to je 650.000,00 SIT za telesne bolečine in 120.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi strahu (ki znaša skupaj 770.000,00 SIT in za 40% zmanjšana zaradi njenega soprispevnega deleža 462.000,00 SIT). Pri tem je poudariti, da z navedeno odmero odškodnin za obe obliki nepremoženjske škode materialni zakon to je določilo 200. člena ZOR ni bilo kršeno v njeno škodo. Revizijsko sodišče je zato v tem delu tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).
Ker se je zaradi delno uspele revizije spremenil uspeh pravdnih strank v celotnem postopku, je moralo revizijsko sodišče poseči tudi v stroškovno odločitev sodišč nižjih stopenj. Tožnica je uspela v postopkih na prvi in drugi stopnji po temelju v razmerju 60:40, glede višine pa približno v obratnem razmerju, tako da revizijsko sodišče ocenjuje, da je bil uspeh pravdnih strank približno enak. Zato morata druga drugi povrniti polovico nastalih stroškov, ki so bili ugotovljeni na prvi stopnji na tožničini strani v višini 200.468,00 SIT, na toženčevi strani pa 86.239,00 SIT. Po pobotu polovičnih od navedenih stroškov ostaja razlika stroškov postopka prve stopnje v korist tožnice 57.249,00 SIT. V pritožbenem postopku je tožnici nastalo 59.015,00 SIT stroškov, ker pa je s pritožbo uspela okroglo s 35%, ji gre 20.655,00 SIT stroškov pritožbenega postopka. Tako ji mora toženec za stroške prve in druge stopnje skupaj povrniti 77.904,00 SIT. Revizijske stroške pa je revizijsko sodišče priznalo tožnici od zneska, s katerim je v tem postopku uspela to je od zneska 155.580,00 SIT (466.740,00 SIT minus 311.160,00 SIT). Za sestavo revizije gre tožnici 26.220,00 SIT, za ostale stroške 500,00 SIT in za takse 12.000,00 SIT ali skupaj 38.720,00 SIT. Stroškovna odločba temelji na drugem odstavku 166. ter drugem odstavku 154. in 155. člena ZPP.