Jedro

V 2. odstavku 114. čl. ZPPSL je določeno, da tečejo od priznanih terjatev od začetka stečajnega postopka dalje obresti po temeljni obrestni meri. S tem, ko je na ugotovljeno terjatev prvostopno sodišče priznalo tožeči stranki zakonite zamudne obresti, ji je priznalo obresti, določene v 2. odst. 114. čl. ZPPSL.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi v višini 218.478,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1998 do plačila (1. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka toženi stranki dala posojilo, tožena stranka pa je za tožečo opravljala prevoze. Dano posojilo je tožena stranka vračala tudi tako, da se je vrednost opravljenih prevozov odpisovala od zneska danih posojil. Vtoževani znesek predstavlja vrednost prevoza, ki ga tožena stranka ni opravila, tožeča stranka pa je kljub temu za višino njegove vrednosti znižala dolg tožene stranke iz naslova danih posojil. Zato je na podlagi določila četrtega odst. 210. čl. ZOR zahtevku tožeče stranke ugodilo. Trditev tožene stranke, da je pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko imela terjatev do tožeče v enaki višini (2.300 DEM v tolarski protivrednosti) in da sta torej obe terjatvi pobotani, je štelo za nedokazano.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. ZPP/77 in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz pritožbe, med strankama ni sporno, da tožena stranka prevoza, ki ga je naročila tožeča stranka, ni opravila. Tudi ni sporno, da je tožeča stranka za vrednost neopravljenega prevoza (2.300 DEM) znižala svojo terjatev v vtoževani višini.

Kar se tiče dejanskih trditev, tožena stranka do konca glavne obravnave, razen navedb, da računa, ki ga je izdala tožena stranka zaradi pobotanja neutemeljenega odpisa, ne razume, da ga ni prejela, in da je le-ta datiran z dnem 26.6.1998, šlo pa naj bi za prevoz, opravljen 24.3. ali 26.3.1998, ni postavila. V podkrepitev svoje trditve, da je tudi tožena stranka imela do tožeče stranke terjatev v vtoževani višini, je z dopisom z dne 19.8.1999 sodišču poslala preveden dopis, dne 13.5.1998 poslan tožeči stranki. Ta dopis je obširno obrazložila šele v pritožbi. Pojasnila je, da predstavlja poziv tožeči stranki za uskladitev salda, ker je za posamezne fakture, razvidne iz dopisa (ki jih je očitno izdajala tožena stranka), tožeča stranka priznavala nižje zneske. Na tak način je prišlo do razlike v višini 2.470 DEM oziroma po delnem plačilu do višine 2.300 DEM, zato je tožena stranka to terjatev pobotala z vtoževano terjatvijo. Šele v pritožbi je postavila tudi trditev, da je račun tožeče stranke izdan zaradi pokritja neopravljenega prevoza fiktiven ter obširno pojasnjevala, kako bi morala tožeča stranka ravnati, ko je ugotovila, da je plačala neopravljen prevoz.

Po določilu prvega odst. 337. čl. ZPP/99 sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odst. 286. čl. tega zakona. Ker v pritožbi tožena stranka tega ne zatrjuje, so vse opisane pritožbene trditve nedovoljena pritožbena novota, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo.

Pritožba pravilno opozarja, da je v delu, kjer ugotavlja, da je tožena stranka za neopravljen prevoz izdala račun, prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tega računa ni izdala tožena stranka, pač pa tožeča. Zakaj ga je izdala, izhaja iz že pojasnjenih navedb tožeče stranke. Ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je podlaga tožbenega zahtevka neupravičena pridobitev, pritožbeno sodišče pripominja, da vprašanje, ali je tožena stranka za neopravljen prevoz izdala račun ali ne, ni odločilnega pomena za rešitev predmetnega spora. Zato uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more pripeljati do drugačne odločitve.

Neutemljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče v tistem delu, kjer je tožeči stranki v zvezi z ugotovitvijo obstoja vtoževane terjatve priznalo zakonite zamudne obresti, zmotno uporabilo materialno pravo. V 2. odstavku 114. čl. ZPPSL je določeno, da tečejo od priznanih terjatev od začetka stečajnega postopka dalje obresti po temeljni obrestni meri. S tem, ko je na ugotovljeno terjatev prvostopno sodišče priznalo tožeči stranki zakonite zamudne obresti, ji je priznalo obresti, določene v 2. odst. 114. čl. ZPPSL.

Ker torej pritožba ni utemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odst. 350. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odst. 393. čl. ZPP niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče njen zahtevek za plačilo stroškov pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrnilo (1.. odst. 166. čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).