Jedro

V položaju reparacije vzajemnih izpolnitev, kjer si konkurirata nedenarna izpolnitev druge toženke, katere predmeta ni mogoče vrniti v naravi, na eni in denarna izpolnitev tožnika na drugi strani, je zavezanec za vrnitev tisti, čigar izpolnitev vrednostno ne dosega izpolnitve nasprotnika.

Premoženje, ki je prešlo z izpolnitvijo, ima lahko v pogodbi določeno vrednost le, kadar in dokler pogodba obstoji. Če ta (zaradi razveze ali kakšnega drugega vzroka) preneha ex tunc, ni razloga, da bi se vrednost izpolnjenega presojala glede na njeno vsebino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 498 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prvi toženec povrniti tožniku zahtevanih 10.192,37 € (prej 2,442.500 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki namesto od 30. 1. 2001, kot je zahteval tožnik, tečejo od 31. 1. 2001 dalje, tožbeni zahtevek zoper drugo toženko pa je v celoti zavrnilo. V zvezi s slednjim je ugotovilo, da druga toženka ni soglašala s tem, da bi za vsako od 10 tožniku izročenih pomanjšanih primerkov izvirnika kipa ... (t.i. male plastike ali multiple) prejela le ''139.500 SIT (1.476 DEM) avtorskega honorarja'', kot je bilo dogovorjeno v Pogodbi o nakupu skulpture ... z dne 8. 7. 1998, sklenjeni med tožnikom in prvim tožencem, in da je (realna) vrednost posamezne multiple v času sojenja znašala okoli 1,417.200 SIT (15.000 DEM). Ob takšni dejanski podlagi, je sklenilo prvostopenjsko sodišče, je pravzaprav druga toženka tista, ki bi zaradi ugasnitve spornega pogodbenega razmerja zoper tožnika lahko uveljavljala prikrajšanje, ne obratno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika in prvega toženca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Z argumentacijo odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka zoper drugo toženko se je v bistvenem strinjalo. Dodalo je, da rezultat vrednostnega poračuna izpolnitev tožnika in druge toženke po razdoru poslovnega razmerja ne more biti takšen, da bi tožnik 10 prejetih malih plastik, ki jih drugi toženki ne more več vrniti, lahko obdržal za ceno, ki ni realna, saj bi bil tako sam neupravičeno obogaten.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da je druga toženka na konkludenten način, z izročitvijo desetih malih plastik skulpture ..., postala zavezana z obema pogodbama iz temeljnega razmerja. Obe pogodbi sta bili podpisani, druga toženka je k njima veljavno pristopila, nihče od pogodbenikov, vključno z drugo toženko, določilom pogodbe ni ugovarjal, s plačilom avtorskega honorarja drugi toženki in njenemu možu, kiparju B. P., za deset izročenih malih plastik pa sta bili pogodbi delno celo realizirani. To pomeni, da je bila višina avtorskega honorarja, določena za posamezno malo plastiko v Pogodbi o nakupu skulpture ... z dne 8. 7. 1998, drugi toženki znana in da se je z njo strinjala. Tožnik zato ob razdoru pogodb iz temeljnega razmerja, opirajoč se na določbo 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), upravičeno zahteva vrnitev preplačanega pogodbeno določenega avtorskega honorarja.

4. Druga toženka v odgovoru na revizijo pritrjuje odločitvi pritožbenega sodišča in predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvemu tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da imajo v predmetni zadevi vsi, ki jim je bilo v zvezi s spornim pravnoposlovnim razmerjem karkoli izpolnjeno, dolžnost vrnitve prejetega. Ta dolžnost je objektivna posledica prenehanja obeh pogodb iz tega razmerja (Pogodbe o nakupu skulpture ... z dne 8. 7. 1998 in Pogodbe o nakupu skulpture ... z dne 9. 7. 1998), ki sta zaradi nemožnosti uresničitve temeljnega interesa, zaradi katerega sta bili sklenjeni, ugasnili z učinkom za nazaj.

8. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je druga toženka deset malih plastik izvirnika kipa ... tožniku izročila z namenom, da bi slednji z njihovo prodajo tretjim po kar najvišji ceni sploh lahko prišel do sredstev za financiranje izdelave in postavitve izvirnika kipa. Kavza vstopa druge toženke v sporno pravnoposlovno razmerje z omenjeno delno izpolnitvijo(1) se torej ni izčrpala že z golo izročitvijo multipel za v Pogodbi o nakupu skulpture ... z dne 8. 7. 1998 določeno plačilo, temveč je segala precej dlje. Njen bistveni del je bil usmerjen v uresničitev oziroma omogočenje uresničitve temeljnega interesa vseh udeležencev tega razmerja, to je postavitev izvirnika skulpture ... na predvideno mesto. Brž ko so se možnosti za to izjalovile, je izročitev malih plastik tožniku pod pogoji iz omenjene pogodbe za drugo toženko izgubila smisel. Slednja bi namreč s prodajo posamezne male plastike na trgu v tistem času zaslužila skoraj desetkrat toliko, kot bi ji za isto stvar pripadlo v okviru spornega poslovnega odnosa. Kadar pa (delna) izpolnitev brez uresničitve podlage za izpolnitelja nima pomena, je treba vzpostaviti stanje, kot da pravnega razmerja med izpolniteljem in prejemnikom ter izpolnitev v zvezi z njim nikoli ni bilo.

9. V položaju reparacije vzajemnih izpolnitev, kot je predmetni, kjer si konkurirata nedenarna izpolnitev druge toženke, katere predmeta ni mogoče vrniti v naravi, na eni in denarna izpolnitev tožnika na drugi strani, je zavezanec za vrnitev tisti, čigar izpolnitev vrednostno ne dosega izpolnitve nasprotnika. Pri ugotavljanju, pri katerem od izpolniteljev je presežna vrednost vzajemnih izpolnitev in kolikšna je, pa zneska denarne izpolnitve – v nasprotju s tistim, kar trdi revident – ni mogoče primerjati z vrednostjo predmeta nedenarne izpolnitve, kot je bila opredeljena v Pogodbi o nakupu skulpture ... z dne 8. 7. 1998, ki ne velja več. Premoženje, ki je prešlo z izpolnitvijo, ima lahko v pogodbi določeno vrednost le, kadar in dokler pogodba obstoji. Če ta (zaradi razveze ali kakšnega drugega vzroka) preneha ex tunc, ni razloga, da bi se vrednost izpolnjenega presojala glede na njeno vsebino.

10. Ker je vtoževana reparacijska obveznost po naravi obogatitvena, za razmerje med tožnikom in drugo toženko velja, da bi bil prvi upravičen do zahtevanega zneska le, če bi njegova denarna izpolnitev presegala korist, ki jo je imel sam z izpolnitvijo druge toženke zaradi nemožnosti naturalne restitucije izpolnjenega. Ker pa je vrednost posamezne male plastike skulpture ... po cenah ob izdaji sodne odločbe znašala približno 15.000 DEM (1,415.000 SIT), stroški njene izdelave pa niso presegali 2.500 DEM (235.000 SIT), z zneskom, ki ga je za deset takih plastik tožnik nakazal drugi toženki (35.985 DEM oziroma 3,400.000 SIT), ta ni mogla biti obogatena. Presežna vrednost vzajemnih izpolnitev je namreč ostala v tožnikovi premoženjski sferi, zato druga toženka s tožnikovo izpolnitvijo na njegovo škodo ni pridobila nikakršne koristi. Odločitev nižjih sodišč je tako materialnopravno pravilna.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Prisojeni stroški predstavljajo sodno takso za odgovor na revizijo, nagrado za delo odvetnice, davek na dodano vrednost in 2 % materialne stroške.

Op. št. (1): V Pogodbi o nakupu skulpture ... z dne 8. 7. 1998 je bila določena izročitev skupaj 50 malih plastik kipa ...