Jedro

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zavarovanec za PSV kot poslovodja in družbenik za polovični delovni čas od 14. 6. 2012 do 9. 11. 2016, kar predstavlja temelj za naložitev PSV tudi za mesece april, junij, julij, avgust in september 2016, kot je bilo to storjeno z izpodbijanimi odločbami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi odločbami je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost (v nadaljevanju PSV) za mesece april, junij, julij, avgust in september 2016 v skupnem znesku 206,92 EUR za vsak mesec. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je organ opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja PSV in ugotovil, da jih tožnik za predmetne mesece ni obračunal niti plačal, pri čemer bi skladno s 353. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) to moral storiti najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Pripadajoče obresti znašajo 0 EUR, po poteku roka za plačilo pa bodo tožniku zaračunane tudi zamudne obresti. Posebni stroški postopka niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitve.

2. Drugostopenjski davčni organ je postopke s tožnikovimi pritožbami zoper izpodbijane odločbe združil ter pritožbe zavrnil kot neutemeljene. V obrazložitvi je navedel, da je davčni organ pristojen za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem PSV. To pomeni, da se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih določa pristojni zavod, pač pa na podlagi podatkov, ki mu jih po uradni dolžnosti pošlje ZZZS, le kontrolira, ali zavezanci pravilno obračunavajo in pravočasno plačujejo PSV, sicer davčni organ izda odločbo, s katero ugotovi vrsto in višino PSV ter jih naloži zavezancu v plačilo. Za bremenitev zavezanca je namreč potreben izvršilni naslov, to je v primeru PSV samozaposlenih obračun, ki ga sami predložijo v predpisanih rokih, oz., če tega ne storijo oz. je obračun napačen, odmerna odločba, ki jo po uradni dolžnosti izda davčni organ. Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v zakonih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, trg dela ter starševsko varstvo in družinske prejemke. Tožnik je bil v obravnavanem obdobju družbenik in poslovodja gospodarske družbe, po podatkih ZZZS pa je bil od 14. 6. 2012 dalje zavarovan po podlagi 040 (družbeniki, ki so poslovodne osebe) za polovični delovni čas, za preostanek pa po podlagi 001 (osebe v delovnem razmerju). Po odločbi ZPIZ z dne 17. 10. 2012, iz katere izhaja, da je bil po uradni dolžnosti izveden postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca, pa je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva v družbi A.A. d.o.o., v kateri je poslovodna oseba, od 3. 3. 2012 do 13. 6. 2012 za polni delovni čas, odtlej dalje pa za polovični delovni čas. Nadalje iz te odločbe izhaja, da je bil tožnik obveščen o ugotovitvah glede vzpostavljenega razmerja in pozvan k vložitvi ustreznih prijav v zavarovanje, na kar se je tožnik odzval, vendar prijave ni vložil. S predmetno odločbo ugotovljeni status zavarovanca in zavarovalna podlaga za davčni organ predstavljata pravnomočno pri pristojnem organu rešeno predhodno vprašanje, na kar je davčni organ vezan. Tožnikovega ugovora, da je bil v obravnavanem obdobju zavarovan iz naslova delovnega razmerja za polni delovni čas, ni mogoče upoštevati, saj uradne evidence kažejo drugačno dejansko stanje, tožnik pa te trditve niti ne dokaže. Predložena pogodba o zaposlitvi z dne 12. 7. 2012 ne dokazuje, da bi bil tožnik odtlej zavarovan kot zaposlenec za polni delovni čas. Tudi cit. odločba ZPIZ, ki je bila izdana po sklenitvi te pogodbe, tega ne ugotavlja, saj tožnik ni vložil prijave v zavarovanje. Tožnik bo moral svoj status urediti pri pristojnem zavodu, saj davčni organ ni pristojen posegati v zavarovalna razmerja in spreminjati zavarovalne podlage; če bo pristojni zavod odločil drugače glede zavarovanja tožnika, bo to zavezujoča podlaga tudi za davčni organ.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijane odločbe, predlaga njihov preklic in razveljavitev ter odobritev zahteve, da tožniku pripada plača za opravljena dela in delo 40 ur tedensko od 12. 7. 2012 dalje. Navaja, da je 12. 7. 2012 z aneksom k pogodbi o zaposlitvi (priloženo pod A2) sklenil delovno razmerje za polni delovni čas od tega dne dalje, vendar takratno zunanje računovodstvo o tej spremembi ni obvestilo ZZZS in ZPIZ. Kasneje je bil podan zahtevek za ureditev delovnega razmerja za tožnika in je ZZZS kasneje tudi potrdil, da je tožnikov delodajalec podal prijavo, s tem, da je bila prijava uveljavljena že 30. 6. 2016 s pričetkom od 12. 7. 2012. Kopijo potrdila o prijavi ZZZS tožnik prilaga (pod A1).

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je potrdilo o prijavi, ki ga je tožnik priložil tožbi, šele prvič predloženo kot dokazilo. Poleg tega je ta prijava bila vložena šele 23. 11. 2016, torej po izdaji izpodbijanih odločb. Toženka je v tej zvezi prosila ZZZS za pojasnilo, ki ga prilaga (pod B1), iz njega pa jasno izhaja, da tožnikove trditve ne držijo. Iz potrdila o prijavi jasno izhaja začetek zavarovanja z dne 9. 11. 2019. Tudi iz evidence FURS, ki temelji na podatkih ZZZS, je razvidno, da je bil tožnik od 14. 6. 2012 do 8. 11. 2016 zavarovan po podlagah 001 in 040 (pol:pol), od 9. 11. 2016 pa je za polni delovni čas zavarovan po podlagi 001. To je skladno s predloženo prijavo v zavarovanje. Dejstvo, da je določena oseba pridobila lastnost zavarovane osebe, ugotavlja ZZZS na podlagi prijave v zavarovanje, nato pa to evidentira v evidenci in podatke posreduje davčnemu organu.

5. V zadevi je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokaznem postopku vpogledalo v listine upravnega spisa, zlasti vseh pet izpodbijanih odločb (ki so v sodni spis prevzete pod C2-C6, saj tožnik kljub pozivu sodišča ni predložil vseh izpodbijanih aktov, temveč je predložil le drugostopenjski sklep in odločbo ter prvostopenjski odločbi za april in julij 2016 – A3-A5), pojasnilo ZZZS z dne 31. 7. 2018 (B1), potrdilo ZZZS o prijavi z dne 23. 11. 2016 (A1) in aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 7. 2012 (A2). Sodišče je na podlagi drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izvedlo tudi dokaz z odločbo ZPIZ z dne 17. 10. 2012 (C1), ki jo je tekom pritožbenega postopka v obravnavanem primeru s strani ZPIZ pridobilo Vrhovno sodišče RS.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Z izpodbijanimi odločbami so bili tožniku obračunani in v plačilo naloženi PSV, in sicer kot družbeniku in poslovodji gospodarske družbe. Tožnik s tožbo trdi, da je bil v relevantnem obdobju za polni delovni čas zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, a to s strani računovodstva ni bilo sprovedeno, v tej zvezi pa predloži aneks k pogodbi o zaposlitvi (A2) ter naknadno potrdilo o prijavi pri ZZZS (A1). S tem oporeka dolgovanemu znesku po temelju.

8. Vendar pa po presoji sodišča predloženi listini ne dokazujeta tožnikovih trditev. Namreč iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi o socialnem zavarovanju ne izhaja nič v zvezi s spornimi PSV (piše le o opravljanju dela s polnim delovnim časom), iz potrdila o prijavi pri ZZZS pa izrecno izhaja 9. 11. 2016 kot datum pričetka zavarovanja po podlagi 001 za polni delovni čas, kot to v odgovoru na tožbo poudarja tudi toženka. Iz pojasnila ZZZS z dne 31. 7. 2018, ki ga je predložila toženka (B1), pa v zvezi s predmetnim potrdilom nadalje izhaja tudi, kakšna je narava zapisanega v rubriki „opomba“ (kjer je navedeno med drugim, da je bila prijava „uveljavljena 30. 6. 2016 z datumom prič. 12. 7. 2012 za 40“), tj. da gre za zapis zavezanca za prijavo. Pole tega pa iz predmetnega pojasnila izhaja tudi, da je tožnik bil v postopku prijave v zavarovanje seznanjen, da ne more vložiti prijave z datumom pričetka 12. 7. 2012, zato je vložil novo prijavo s pričetkom 9. 11. 2016, ta datum pa je tudi navedel v rubriki št. 14. 9. Tožnik vsega tega, kar izhaja iz zgoraj povzetega pojasnila ZZZS, tekom postopka ni zanikal, temveč je to storil šele prvič na naroku za glavno obravnavo, ko je dejal, da zapisa v rubriki „opombe“ ni napravil sam in da je to navedba uradne osebe, ki velja kljub morebitni naknadnim nezakonitim spremembam tega stališča. V zvezi s temi tožnikovimi, na naroku podanimi navedbami sodišče tožniku ne sledi, saj gre za gole trditve, brez dokazov, poleg tega pa iz dokumenta B1 tudi jasno izhaja pojasnilo, da je polje „opombe“ namenjeno zapisom zavezanca za prijavo in ZZZS v te zapise ne more posegati.

10. Nadalje pa tudi iz odločbe ZPIZ z dne 17. 10. 2012 (C1) izhaja, da je tožnik polovično zavarovanec kot družbenik in poslovodja od 14. 6. 2012 dalje (pred tem pa za polni delovni čas). To je bilo tožniku predočeno tudi že v davčnem postopku, a temu s tožbo ni oporekal. 11. Tožnik je na naroku uveljavljal še novo dejstvo, da je od 11. 9. 2019 upokojen in da državni organi pri njegovem upokojevanju niso ugotovili ničesar spornega glede njegovih obveznosti. Vendar pa sodišče te navedbe zavrača kot nerelevantne, saj gre za dejstvo, ki časovno datira v čas po izdaji izpodbijanih odločb (več let kasneje), poleg tega pa, kot je to na naroku izpostavila tudi toženka, v tem upravnem sporu ni predmet presoje izterjava PSV, temveč njihova odmera.

12. Iz izvedenih dokazov tako izhaja, da je bil tožnik zavarovanec za PSV kot poslovodja in družbenik za polovični delovni čas od 14. 6. 2012 do 9. 11. 2016, kar predstavlja temelj za naložitev PSV tudi za mesece april, junij, julij, avgust in september 2016, kot je bilo to storjeno z izpodbijanimi odločbami. Tožnik je s tožbo temu ugovarjal po temelju (a svojih navedb po presoji sodišča, kot rečeno, ni dokazal), po višini pa ni ugovarjal. Tožnik tako prvostopenjskih odločb, zoper katere naperja tožbo, ni uspel izpodbiti.

13. Ker so torej po povedanem izpodbijane odločbe pravilne in zakonite, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Tožnik stroškov postopka ni priglasil. 15. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 3. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, skladno s sklepom z dne 2. 4. 2019, ki je bil izdan v predmetni zadevi.