Jedro

Ne gre za kršitev pravice do obrambe, ker obsojencu ni bila dana možnost, da je navzoč pri policijskem postopku izdelave oziroma dopolnitve strokovnega mnenja, saj je sodišče v zvezi s tem mnenjem odredilo izvedenstvo in dokaze tudi izvedlo na glavni obravnavi, torej je obsojenec imel možnost, da se z njimi seznani in jih preizkusi.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

II. Obsojena I.Z. in S.Z. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. V kazenski zadevi zoper obsojena I.Z. in S.Z. ter soobsojence sta bila I.Z. in S.Z. s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 13.12.2007 spoznana za kriva: obsojeni I.Z. za dejanja pod točkami 1.a), 3.a) in 4.a), treh kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za dejanja pod točkami: 1.b), 3.b) in 4.b) treh kaznivih dejanj napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena v zvezi s 26. členom KZ in za dejanje pod točko 3.d) kaznivega dejanja napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ ter S.Z. za dejanja pod točkami 2.a), 5.a) in 6.a) treh kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, za dejanja pod točkami 1.c), 2.b), 3.c), 4.c), 5.b) in 6.b) šestih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in za dejanja pod točkami 2.c), 5.c) in 6.c) treh kaznivih dejanj napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. Sodišče prve stopnje je obsojenemu I.Z. za vsako od dejanj določilo kazen štiri mesece zapora. Nato pa mu je na podlagi določbe prvega odstavka 48. člena KZ po določbah o steku, ob upoštevanju kazni dve leti in štiri mesece zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru Ks 718/2007 z dne 6.9.2007, izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojencu vštelo čas prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici K 19/2000 z dne 14.5.2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 839/2001 z dne 5.3.2003 in po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru K 254/2000 z dne 24.4.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 1023/2002 z dne 10.11.2004 ter kazen, ki jo prestaja po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru Ks 718/2007 z dne 6.9.2007. V izrečeno enotno kazen mu je na podlagi določbe prvega odstavka 49. člena KZ vštelo še čas, prebit v priporu. Obsojenemu S.Z. pa je sodišče prve stopnje za vsako od dejanj določilo kazen tri mesece zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu. Na podlagi določbe prvega odstavka 69. člena KZ je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Odločilo je o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 9.12.2008 zavrnilo pritožbe obsojenega I.Z., njegovih zagovornikov, obsojenega S.Z. in njegove zagovornice ter soobsojencev in njihovih zagovornikov kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da so obsojenci dolžni plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: obsojeni I.Z. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, zagovorniki obsojenega I.Z. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (kršitev 340. člena ZKP in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe), zagovornica obsojenega S.Z., odvetnica B.M., zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zagovornica obsojenega S.Z., odvetnica S.F., zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

3. Vložniki zahtev predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevam ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovorih na zahteve za varstvo zakonitosti, podanih na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP dne 11.3.2009 in dne 7.4.2009, meni, da zahteve obsojenega I.Z. ter zagovornic obsojenega S.Z. niso utemeljene. Kršitve zakona, ki jih uveljavljata zahtevi obeh zagovornic, niso podane, obsojenec I.Z. pa uveljavlja predvsem razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Ostali očitki v njegovi zahtevi so bili večinoma uveljavljani že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je nanje pritožbeno sodišče ustrezno odgovorilo. Zahteva zagovornikov obsojenega I.Z. delno ponavlja očitke, ki so bili predstavljeni že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in v tem delu ni utemeljena, odpira pa tehtna vprašanja pridobivanja dokazov s strani policije v predkazenskem postopku s tako imenovanimi strokovnimi mnenji, ne da bi bile pri tem ustrezno zagotovljene pravice obrambe. Glede vprašanja, ali se je to zgodilo v konkretnem primeru, pa je mogoče imeti različna mnenja.

5. Obsojenca in njuni zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

6. Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

K zahtevi zagovornikov obsojenega I.Z. 8. Zagovorniki obsojenca zatrjujejo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V opisih kaznivih dejanj prikrivanja pod točkami 1.a), 3.a) in 4.a) je ravnanje obsojenca kot storilca kaznivega dejanja prikazano le v glagolu „pridobil“. S takšnim opisom pa ni konkretno in določeno označena oblika izvršitvenega dejanja in elementi tega kaznivega dejanja. Navedeno ni niti, kdaj, od koga in v čem naj bi bila izvršena pridobitev, o kateri je govora v obrazložitvi sodbe. Zagovorniki sicer zatrjujejo, da naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker opisi kaznivega dejanja prikrivanja niso dovolj konkretizirani in ni konkretno in določno opisana izvršitvena oblika kaznivega dejanja, s čimer pa po vsebini dejansko uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Načeloma velja, da mora opis kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja, kamor sodijo predvsem odločilna dejstva, ki opisujejo zakonske znake kaznivega dejanja. Zakonski znaki kaznivega dejanja so praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je to seveda mogoče in smiselno. Že višje sodišče je v sodbi pojasnilo, da opis dejanja zajema vse znake, ki jih zahteva zakon. Zakonski znak, da je bil osebni avto pridobljen s kaznivim dejanjem, je v opisih dejanj konkretiziran z navedbo v opisu abstraktnega dejanskega stanu, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem in z nadaljnjo navedbo, da je bil avtomobil ukraden, ki je določno konkretizirana v opisu za vsako dejanje posebej ter še z navedbo, da je obsojenec tako ukradeno vozilo pridobil. Navedbe „od koga in v čem naj bi bila izvršena pridobitev“ ne sodijo v opis dejanja (sodba Vrhovnega sodišča Ips 228/2007, na katero se sklicuje tudi Višje sodišče v Celju v obrazložitvi sodbe).

9. Tudi čas kaznivega dejanja, ki je ena od sestavin opisa kaznivega dejanja, je v opisih dejanj označen in konkretiziran z navedbo neugotovljenega dne v točno datumsko označenem obdobju pri vsakem dejanju posebej. Zato sodbeni izrek tudi ni nerazumljiv, kar z navedbami, da v opisih dejanj ni niti navedbe, kdaj naj bi bila izvršena pridobitev, nakazujejo zagovorniki. S tem pa tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ostalih navedb, v katerih zagovorniki zatrjujejo isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka, da so v opisih kaznivih dejanj prikrivanja v obrazložitvi izreka sodbe same neznanke in nejasnosti, ki so za obsodbo nezadostne, da obrazložitev sodbe in s tem domnevne kazenske odgovornosti obsojenca ni v ničemer objektivno ne subjektivno utemeljena, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče spoznati kdo, kaj in kje je storil domnevne kršitve kazenskega zakonika v skladu z zakonskim dejanskim stanu 221. člena KZ in da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom sodbe ter nejasni in sami s seboj v nasprotju, pa Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Vložniki zahteve namreč ne pojasnijo, v čem je sodbeni izrek v nasprotju z razlogi sodbe in v čem so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj ni pojasnjeno, katero nasprotje se nanaša na pravno relevantno, to je odločilno dejstvo. Le zatrjevanje, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to je o subjektivnih ter objektivnih oziroma zakonskih znakih kaznivega dejanja, ne predstavlja konkretizacije zatrjevane kršitve in tako nedoločenih trditev niti ni mogoče preizkusiti. Z zatrjevanjem, da je v primeru nedokazanosti tako subjektivne kot objektivne identitete obtožbe potrebno uveljaviti načelo in dubio pro reo in obsojenca oprostiti obtožbe ter da ni z ničemer dokazano in utemeljeno vedenje obsojenca, da je šlo za pridobitev ukradenega vozila, pa zagovorniki uveljavljajo le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila pravilno ugotovljena in podajajo drugačno presojo izvedenih dokazov. Uveljavljajo razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo uveljaviti.

10. Zmotno je stališče zagovornikov, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na strokovna mnenja in njihove dopolnitve, ki jih je izdelala Policijska uprava Celje, ker mnenja predstavljajo nedovoljene dokaze, saj so bila izdelana brez ustrezne odredbe sodišča po prvem odstavku 249. člena ZKP. Zatrjujejo tudi, da Policijska uprava Celje po določbi 255. člena ZKP ni organ za izdelavo tovrstnih mnenj. Zagovorniki ponavljajo pritožbene navedbe, na katere je že obširno odgovorilo drugostopenjsko sodišče in določno pojasnilo, da v skladu z že ustaljeno sodno prakso strokovna mnenja, ki jih izdelajo organi za notranje zadeve oziroma v konkretnem primeru Policijska uprava Celje, ne predstavljajo nedovoljenega dokaza (str. 5 in 6 sodbe sodišča druge stopnje). Takšno strokovno mnenje je po ustaljeni sodni praksi dokaz kot vsak drug dokaz, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) in ni nedovoljen in sam po sebi neverodostojen dokaz (n. pr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 165/99). Že drugostopenjsko sodišče je pojasnilo, da mnenja niso bila izdelana na podlagi odredbe sodišča, saj ne gre za izdelavo izvedenskih mnenj. Izdelava mnenj tako ni bila odrejena z odredbo sodišča po prvem odstavku 249. člena ZKP in tako tudi ne zaupana z odredbo sodišča Policijski upravi Celje kot strokovnemu zavodu (255. člen ZKP). Zato zagovorniki tudi neuspešno uveljavljajo, da je bila z ravnanjem sodišča, ki se je oprlo tudi na strokovna mnenja in njihove dopolnitve, storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je bilo že poudarjeno, gre za dokaze, ki jih sodišče lahko izvede v postopku in oceni kot vse druge dokaze ter nanje opre sodbo.

11. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe, da je bilo, ker policija obsojenca ni obvestila o vseh svojih posegih in obsojenec ni bil prisoten pri postopku jedkanja, ki ga je izvajala Policijska uprava Celje (strokovni mnenji z dne 5. in 6.8.2002) nedopustno poseženo v obsojenčeve pravice. Gre za postopek, ki je enkraten in neponovljiv, način izvedbe tega procesa pa je bil zaradi nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika nezakonit, saj postopek ni bil kontroliran s strani obrambe in ga ni mogoče preizkusiti. Zagovorniki ocenjujejo, da je tudi iz razloga, ker obsojenec ni bil navzoč pri postopku jedkanja v zvezi s katerim so bile izdelane dopolnitve strokovnih mnenj, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Da strokovna mnenja niso nezakonit dokaz je bilo v tej odločbi že pojasnjeno. Z navedbami v tem delu zahtev zagovorniki po vsebini uveljavljajo, da naj bi bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Res je, da je bila dopolnitev strokovnih mnenj izdelana v času, ko je zoper obsojenca že tekel kazenski postopek kot navajajo zagovorniki. Poudarjeno je že bilo, da strokovna mnenja nimajo narave izvedenskih mnenj, saj niso bila izdelana po odredbi sodišča. Zakon ne predvideva navzočnosti obsojenca pri postopkih policije in izdelavi strokovnih mnenj. Ne gre za preiskovalno dejanje, pri katerem bi po določbi petega odstavka 178. člena ZKP moral preiskovalni sodnik obvestiti stranke, saj kot je bilo že poudarjeno, dopolnitve strokovnih mnenj ni odredilo sodišče. Dopolnjena strokovna mnenja je na glavni obravnavi dne 8.11.2007 v spis predložil državni tožilec. Sodišče je v zvezi z dopolnitvami strokovnih mnenj odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke I.Š. Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja so bila strokovna mnenja preizkušena, kar je v svoji odločbi na strani 5 že podrobno pojasnilo Višje sodišče v Celju. Obsojenec se je imel možnost seznaniti se z dopolnitvami strokovnih mnenj ter se o njih tudi izjaviti, saj je bil dokaz izveden na glavni obravnavi. Iz dopolnitev strokovnih mnenj tudi jasno izhaja na podlagi katerih metod in postopkov so bila izdelana. V zvezi s strokovnimi mnenji je bilo odrejeno izvedenstvo in izvedenec je bil na glavni obravnavi zaslišan. Obsojencu je bilo tako omogočeno, da se seznani z dokazom in ga preizkusi. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe in s tem procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP po navedenem tako ni podana.

12. Neutemeljen je tudi očitek višjemu sodišču, da je prišlo v sodbi samo s seboj v nasprotje, ko je odgovorilo na smiselno enake navedbe v pritožbi, kot jih ponavlja zagovornik sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca avtomobilske stroke in strokovnimi mnenji ter njihovimi dopolnitvami. Sodišče druge stopnje je v sodbi pri presoji pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazne zaključke oprlo na izvedenca avtomobilske stroke in tudi odgovorilo na očitek v pritožbi, da izvedenec ni znal pojasniti ugotovitev v zvezi z vtisnjenimi številkami v šasijo (postopek jedkanja). Izvedenec je na glavni obravnavi dne 13.12.2008 na vprašanje zagovornice odgovoril, da postopka jedkanja do potankosti ne pozna. Opisal pa je dovolj določno kar je v odločbi pojasnilo tudi višje sodišče, kaj je mogoče doseči s postopkom rekonstrukcije izbrisanih številk na kovini. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je izvedenec obrazložil, kaj je mogoče za tem postopkom doseči in zato le s pojasnilom in presojo ocene prvostopenjskega sodišča o logičnosti, prepričljivosti ter strokovni argumentaciji v mnenju izvedenca ni prišlo v ničemer samo s seboj v nasprotje.

K zahtevi obsojenega I.Z. 13. Obsojenec se ne strinja z vštetjem že prestane kazni po citiranih sodbah v sodbi sodišča prve stopnje in poudarja, da je še pred pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Celju K 302/2002 kazni po vseh navedenih sodbah Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici in Okrožnega sodišča v Mariboru prestal dne 23.5.2008. Navaja, da zahteva razveljavitev ali spremembo sodbe iz razloga, ker so bile v izreku enotne kazni po določbah o steku upoštevane kot določene tudi kazni, ki so bile zajete v kaznih izrečenih v citiranih sodbah. Z navedbami, ki jih je mogoče razumeti kot zatrjevane kršitve kazenskega zakona, sicer nepravilno uporabo določb o steku (47. člen KZ) in o odmeri kazni obsojencu z vštetjem kazni (prvi odstavek 48. člena KZ), obsojenec nakazuje na kršitvi iz 5. in 6. točke 372. člena ZKP, vendar pa tega, v čem naj bi sodišče z uporabo določb o steku in z uporabo določb o odmeri kazni ter vštetjem že prestane kazni zapora v izrečeno enotno zaporno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, prekršilo kazenski zakon, obsojenec ne pojasni, zato se njegovih navedb ne da preizkusiti. Nepravilno pa obsojenec zatrjuje, da odločba o vštetju že prestanih kazni v enotno zaporno kazen pomeni, ker je kazen po prejšnjih sodbah že prestal, da „mora še enkrat iti za isto kazen v zapor“. Ravno določba o vštetju že prestane zaporne kazni po prvem odstavku 48. člena KZ pomeni, da se v izrečeno enotno kazen tako všteje kazen, ki jo je obsojenec že prestal in da mu že prestane kazni ni potrebno še enkrat prestajati. Prvi odstavek 48. člena KZ namreč določa, da sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po določbah o steku; kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal pa se mu všteje v izrečeno kazen zapora.

14. Nedorečena in nekonkretizirana je nadaljnja trditev, s katero obsojenec nakazuje na kršitev kazenskega zakona, da v pravnomočni sodbi ni bila uporabljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja. Ker te trditve vložnik zahteve podrobneje ne pojasni, je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

15. Z navedbami, v katerih zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, obsojenec nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na navedbe, da so bile kršene določbe o izločitvi postopka (prvi odstavek 33. člena ZKP) in da naj bi prišlo do ponareditve zapisnika o glavni obravnavi pri popravi očitne pisne pomote (zapisnik o glavni obravnavi je bil popravljen, popravo zapisnika o glavni obravnavi zaradi očitne pisne pomote predvideva določba 89. člena ZKP), da je bila kršena določba o združitvi postopka (32. člen ZKP), da obsojenec ni dal soglasja za branje izpovedb prič in priče B. (kršitev drugega odstavka 340. člena ZKP), da je bila na glavni obravnavi dne 29.5.2007, ker je takratni zagovornik, odvetnik P.G., odpovedal pooblastilo, kršena njegova pravica do obrambe in da je bila kršena tudi njegova pravica do obrambe s pregledom izvedenke v zvezi z ugotavljanjem, ali je sposoben sodelovati na glavni obravnavi in izvedbo tega pregleda, je obširno in podrobno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da zatrjevana kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP mora obsojenec ne le konkretizirati ampak tudi konkretno navesti, v čem je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Obsojenec zatrjuje, da višje sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe in da je zato odločba višjega sodišča nepopolna in nejasna ter glede na vloženo pritožbo nerazumljiva. Ker obsojenec, ki nakazuje kršitev določbe prve prvega odstavka 395. člena ZKP, kršitve ni pojasnil in tudi ni pojasnil vpliva kršitve na zakonitost sodne odločbe, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti njegovih navedb.

16. Smiselno enake pomisleke kot zagovorniki uveljavlja obsojenec še v zvezi z dopolnitvijo strokovnih mnenj Policijske uprave Celje in izvedenskim mnenjem izvedenca avtomobilske stroke. Da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev postopka, ker je sodbo oprlo tudi na te dokaze je bilo pojasnjeno že pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili obsojenčevi zagovorniki.

17. Kršitev prvega odstavka 442. člena ZKP obsojenec uveljavlja z navedbo, da ni bilo pogojev za sojenje v nenavzočnosti za soobsojenega Z.K. Ker se ta navedba ne nanaša na vložnika zahteve ampak na drugega obsojenca, je Vrhovno sodišče ni presojalo.

18. Z ostalimi obširnimi navedbami v zahtevi pa obsojenec polemizira z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, izraža nestrinjanje z zaključki v prvostopenjski sodbi, obširno utemeljuje, da dejanj, za katera je bil spoznan za krivega ni storil, se ne strinja s presojo posameznih dokazov in podaja lastno presojo izvedenih dokazov, predlaga postavitev novega izvedenca in ponovno zaslišanje prič. Izraža le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji sodba, niso v celoti in popolnoma ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

K zahtevama zagovornic obsojenega S.Z. 19. Obe zagovornici uveljavljata kršitev kazenskega zakona, ker v pravnomočni sodbi ni uporabljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja. Zagovornica, odvetnica S.F., navaja, da je pritožbeno sodišče, ki je odločalo dne 9.12.2008, to je v času, ko je veljal že novi Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1), ki je stopil v veljavo dne 1.11.2008, ni uporabilo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja za kazniva dejanja prikrivanja in ponarejanja listin, ravnalo v nasprotju s 4. točko 372. člena ZKP, saj je uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti in sicer prejšnji Kazenski zakonik, ki ni določal pojma nadaljevanega kaznivega dejanja. Navaja, da so bili podani vsi stalni in sprejemljivi kriteriji za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, kar je uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornica, odvetnica B.M., prav tako uveljavlja, da bi sodišče moralo uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ter tudi poudarja, da so bili podani vsi kriteriji, ki se zahtevajo za uporabo tega instituta. Navaja stalne kriterije nadaljevanega kaznivega dejanja, in sicer istovrstnost vseh dejanj, enoten psihični odnos storilca do kontinuirane dejavnosti ter časovno kontinuiteto ter da so podani tudi spremenljivi kriteriji kot izrabljanje enakih priložnosti in enotnost predmeta napada. Ocenjuje, da so dejanja tako med seboj povezana, da se pokažejo kot celota in so tako tudi izpolnjeni vsi pogoji za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja.

20. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1, ki ga citira odvetnica S.F. v zahtevi, stori nadaljevano kaznivo dejanje tisti, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Zagovornica navaja, da je nov KZ za obsojenca tudi milejši in bi bila uporaba določb KZ-1 pri odločanju pritožbenega sodišča tudi v skladu z določili 7. člena KZ-1, ki določa uporabo poznejšega, za storilca milejšega zakona. Po splošnem pravilu iz 7. člena KZ-1 in 3. člena KZ se za storilce uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek obeh citiranih členov). Izjema od tega pravila je predpisana v drugem odstavku 7. člena KZ-1 oziroma 3. člena KZ, da se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Zagovornica se sklicuje na določbo prvega odstavka 54. člena KZ-1. Prezre pa določbo drugega odstavka istega člena, ki jo je prav tako po sedaj veljavnem kazenskem zakoniku potrebno uporabiti pri uporabi nadaljevanega kaznivega dejanja, ki določa med drugim, da se storilcu za vsa dejanja skupaj določi ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje, pri čemer se poleg glavne kazni zapora obvezno določi tudi stranska denarna kazen. Do uveljavitve KZ-1 institut nadaljevanega kaznivega dejanja v zakonu ni bil urejen. V kazenskopravni praksi se je institut nadaljevanega kaznivega dejanja uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se uporabi takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezno dejanje pa sestavni del te celote. Kazenska sankcija za dejanje, ki je predstavljalo nadaljevano kaznivo dejanje, je bila izrečena v okviru predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje in določitev stranske denarne kazni ni bila obvezna. Zato je tudi stališče zagovornice, da je določba 54. člena KZ-1 za storilce milejša, zmotno. Obe zagovornici tudi na splošno zatrjujeta, da bi bilo potrebno uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja in poudarjata tako konstantne kot variabilne kriterije nadaljevanega kaznivega dejanja. Zagovornica B.M. v zahtevi tudi določno ne pove, v čem je kršen kazenski zakon in tudi določno ne pojasni, katera kršitev kazenskega zakona je podana. Le zatrjevanje, da so podani vsi konstantni in variabilni elementi, pomembni za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, pri čemer zagovornici podrobneje ne obrazložita in ne konkretizirata svojih navedb, je na tako splošni ravni, da Vrhovno sodišče teh navedb v zvezi s kršitvijo zakona ni moglo preizkusiti, ker niso konkretizirane.

21. Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona zagovornica, odvetnica B.M., uveljavlja z navedbo, da opisi kaznivih dejanj prikrivanja za obsojenca ne vsebujejo vseh znakov tega kaznivega dejanja. Navaja, da sta splošna znaka vseh kaznivih dejanj, tudi kraj in čas izvršitve. Pavšalno navajanje v sodbah, da sta čas in kraj izvršitve kaznivih dejanj prikrivanja „neugotovljenega dne nekje v Sloveniji“, je po mnenju zagovornice tako nedoločno, da se ga ne da preizkusiti.

22. Opisi kaznivih dejanj tako za obsojenega I.Z. kot za obsojenega S.Z. so v zvezi z opisom časa storitve kaznivega dejanja opisani na enak način. Že pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega I.Z. je bilo pojasnjeno, da je čas storitve kaznivega dejanja v opisih dejanj dovolj določno označen. Po določbi prvega odstavka 434. člena ZKP mora obtožni predlog obsegati dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem in sredstva, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje najbolj natančno označi. Zagovornici ni mogoče pritrditi, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker opis dejanja ne vsebuje znakov kaznivega dejanja, ker kraj storitve kaznivega dejanja ni določno naveden. Kraj kaznivega dejanja je pomemben za krajevno omejitev uporabljanja kazenskega zakona. Če kazenski zakon ne določa izjem od pravila, predpisanega v 10. členu KZ, kraj izvršitve kot modaliteta nima nobenega konstitutivnega pomena. Zato ne drži, da pri kaznivem dejanju prikrivanja kraj storitve kaznivega dejanja, sodi med zakonske znake tega kaznivega dejanja, saj zakon na kraj storitve kaznivega dejanja ne navezuje nobene posebne posledice (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 201/2005). Tako ni mogoče pritrditi zagovornici, da opisi dejanj ne vsebujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja, ker kraj dejanja ni natančno označen ampak je naveden „kot nekje v Sloveniji“, in da je, kot je povzeti iz navedb, podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Po drugi strani pa zagovornica v nasprotju z trditvami, da opis dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja zatrjuje, da je opis dejanja nedoločen, da se ga ne da preizkusiti, s čimer nakazuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP. Po navedenem je opis dejanja popoln in sklepčen ter ne vsebuje pomanjkljivosti, tako da tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

23. Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja tudi z navedbo, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na straneh 18 in 55 ter 56 navedlo, da je šlo za dobro organizirano in skrbno načrtovano kriminalno dejavnost, pri čemer sta bila glavna akterja oba brata Z. (I. in S.Z.), ki sta bila glavna organizatorja kriminalne dejavnosti, povezane z organizacijo ukradenih avtomobilov. Da gre za dobro organizirano in skrbno načrtovano kriminalno dejavnost bratov Z. pa je navedeno tudi v sodbi višjega sodišča na strani 6. Nasprotje je po oceni vložnice podano, ker v sodbenem izreku ni navedb o hudodelski oziroma kriminalni združbi, katero naj bi kot organizatorja vodila brata Z. Nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo je podano takrat, kadar obstajajo nasprotja o nekem pravno relevantnem, to je odločilnem dejstvu. Zagovornica napačno tolmači, da sta sodišči ugotovili, da sta obsojenca delovala v združbi. V pravnomočni sodbi v dejanskih sklepih ni sklepa o tem, da naj bi šlo za združbo oziroma hudodelsko združevanje, zato zagovornica neutemeljeno uveljavlja citirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

24. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe v zvezi z uveljavljanjem iste bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da v sodbi niso navedeni razlogi o presoji izpovedb prič B.P. in B.F., ampak, da je v sodbi zgolj večkrat navedeno, da sta izpovedbi povsem neverodostojni. Izpovedbi obeh prič B.P. (dejanja pod točkami 1., 3. in 4.) in B.F. (dejanje pod točko 6.) sta v pravnomočni sodbi presojeni in ocenjeni in je sodišče prve stopnje pri vsakem od dejanj navedlo jasne in določne razloge o presoji neverodostojnosti obeh prič (strani 22, 35, 36, 40 in 50 sodbe sodišča prve stopnje). Ker zagovornica v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in zagovorom obsojenega S.Z. zatrjuje, da je navajal v zagovoru, da je pridobil le posamezne dele vozil ne pa celotnih vozil, tudi ne more uspešno uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP o presoji obsojenčevega zagovora. V zvezi z zakonskim znakom kaznivega dejanja, to je odločilnim dejstvom, da je obsojeni vedel, da gre za ukradene stvari, o čemer zagovornica tudi zatrjuje, da sodba razlogov nima, pa je, na smiselno enake navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, odgovorilo že sodišče druge stopnje na strani 9 sodbe.

25. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

26. Odločba o stroških postopka, ki jih morata plačati obsojenca, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, skladno z določbami Zakona o sodnih taksah.