Jedro

Podjemna pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena že tedaj, ko je tožeča stranka prejela elektronsko sporočilo tožene stranke, da njeno ponudbo sprejema. Za presojo, ali je bila pogodba sklenjena, tako ne more biti več pravno odločilno dejstvo, ali je tožena stranka naročilnico dodatno še podpisala in jo poslala po pošti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi z dne 24. 2. 2017 je izvršilno sodišče s sklepom VL 15811/2017 z dne 10. 4. 2017 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi).

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi z dne 24. 2. 2017 obdržalo v veljavi v prvi in tretji točki izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 286,47 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

3. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navedla je, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno štelo, da je tožena stranka sprejela ponudbo tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč toženi stranki posredovala naročilnico s pripisom, da naj jo vrne podpisano po pošti. S tem je določila način, kako naj tožena stranka izrazi svojo voljo za sklenitev pogodbe. Ker tožena stranka tako ni ravnala, njenega elektronskega sporočila, poslanega tožeči stranki preko ponudnika „gmail“, ni mogoče šteti kot sprejema ponudbe. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je v nadaljevanju napačno presodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati vtoževani znesek. V posledici navedenega je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožena stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

6. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) tožeča stranka je toženi stranki z elektronskim sporočilom z dne 3. 5. 2016 (priloga A2) poslala naročilnico za prijavo v sistem Primerjam.si ter jo pozvala, da naj za potrditev naročilnice odgovori s povratnim elektronskim sporočilom s pripisom „potrjujem“, (2) tožeča stranka je toženi stranki dne 4. 5. 2016 ponovno poslala elektronsko sporočilo (priloga A6), v katerem jo je pozvala, naj pošlje potrditev, saj tega še ni storila, (3) tožena stranka je tožeči stranki dne 4. 5. 2016 poslala elektronsko sporočilo (priloga A6), da potrjuje sodelovanje, (4) tožeča stranka je za toženo stranko opravila storitve posredovanja povpraševanj po storitvah tožene stranke, pri čemer ji je posredovala več povpraševanj (priloga A8, 10, 12), (5) tožena stranka višine iztoževanih terjatev ni prerekala in (6) tožena stranka je tožeči stranki plačala že pet računov, ki pa niso predmet tega postopka.

8. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, katere predmet je bilo posredovanje povpraševanj (potencialnih strank) po storitvah tožene stranke. Ker je tožeča stranka naročene storitve opravila, tožena stranka pa jih ni plačala, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo

9. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa (51. člen OZ). Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (1. odstavek 18. člena OZ). Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo (28. člen OZ).

10. Upoštevaje navedena zakonska določila je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z elektronskim sporočilom z dne 3. 5. 2016 podala ponudbo, tožena stranka pa je z elektronskim sporočilom z dne 4. 5. 2016 to ponudbo sprejela. S tem je bila med pravdnima strankama, tožečo stranko kot podjemnikom in toženo stranko kot naročnikom, podjemna pogodba sklenjena (prim. 28. člen OZ). Za sklenitev te pogodbe ni predpisana nobena posebna oblika, kar pomeni, da se lahko tako ponudba kot sprejem ponudbe podata z različnimi komunikacijskimi sredstvi. Med ta spada tudi komunikacija preko elektronske pošte (tudi če elektronsko sporočilo ni podpisano z varnim elektronskim podpisom). Ker je sklepanje pogodb na tak način v poslovnem svetu povsem običajno, pritožbeno sodišče ne vidi razloga za restriktiven pristop k presoji, ali je bila pogodba v konkretnem primeru sklenjena (za kar se v pritožbi zavzema tožena stranka). Kot pa je pravilno ugotovila že tožena stranka v pritožbi, v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določil Zakona o varstvu potrošnikov, ki urejajo pogodbo na daljavo, saj sta pravdni stranki gospodarska subjekta.

11. (Pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, torej da je v obravnavani zadevi prišlo do sklenitve podjemne pogodbe, ne more omajati pritožbena navedba, da pogodba ni bila sklenjena, ker naj ne bi bila sklenjena v obliki, ki jo je določila tožeča stranka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče pa je na to ugotovitev vezano), je tožeča stranka toženi stranki (med drugim) sporočila tudi, da naj za potrditev naročilnice odgovori s povratnim elektronskim sporočilom „potrjujem“. To je tožena stranka storila z elektronskim sporočilom z dne 4. 5. 2016. Zato je bila pogodba sklenjena (že tedaj), ko je tožeča stranka to elektronsko sporočilo tožene stranke prejela. Za presojo, ali je bila pogodba sklenjena, tako ne more biti več pravno odločilno dejstvo, ali je tožena stranka naročilnico dodatno še podpisala in jo poslala po pošti (in sicer tudi v primeru, če je bilo to zaželeno). Tožena stranka zato v tem postopku s sklicevanjem na ta argument ravna v nasprotju s svojim (prejšnjim) ravnanjem (venire contra proprium factum). Tudi sicer pa tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi bila posebna oblika pogodbe dogovorjena kot pogoj za veljavnost njune pogodbe (prim. 54. člen OZ).

12. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).