Jedro

Zakonski pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu z izdanim sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le še tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnica ugovarja, da je njen dolg do davčnega dolžnika s pobotom ugasnil, kar pomeni, da ugovarja obstoju terjatve. To pa ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v zadevi davčne izvršbe zoper dolžnika A. d.o.o., tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-9083/2013-8 11-3201-02 z dne 22. 2. 2013 in odločbi št. DT-499-29-569/2013-2 z dne 5. 6. 2014 v znesku 6 692,19 EUR na prehodni podračun proračuna.

1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da se je z zgoraj navedenim sklepom z dne 22. 2. 2013 začel postopek davčne izvršbe zoper družbo A. d.o.o. na denarno terjatev dolžnika. S sklepom je bilo tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da zarubljeni znesek terjatve v višini 6 818,40 EUR plača na prehodni podračun MF DURS. Zoper sklep je tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik dala ugovor, ki mu je bilo delno ugodeno ter ji z odločbo druge stopnje z dne 5. 6. 2014 naloženo, da plača 6 692,19 EUR namesto zneska iz sklepa o izvršbi. Če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, se po prvem odstavku 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o tem izda odločba, s katero se naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku neporavnane zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisani račun.

2. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih po pregledu spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in da je izdana v skladu z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje prvostopni davčni organ v obrazložitvi. Ker tožeča stranka ni ravnala po sklepu o izvršbi, ji je bila utemeljeno izdana izpodbijana odločba, s katero se ji nalaga v plačilo znesek v višini terjatve, zarubljene s sklepom o izvršbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ tožeči stranki pojasni, da se v postopku s pritožbo ugotavlja izključno pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, kar pomeni, da se preverja, ali je prvostopni organ upošteval določbe 175. člena ZDavP-2 v zvezi z izdajo odločbe in ali je višina naloženega zneska enaka zarubljeni terjatvi po sklepu o davčni izvršbi. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje obstoja terjatve, zato drugostopni organ ni preizkušal in jih zato kot nepomembne za odločitev zavrača. 3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je davčni dolžnik družba A. d.o.o. svojo terjatev do tožeče stranke kot svojega dolžnika že pobotal in da je zato davčna izvršba zoper tožečo stranko kot dolžnikovega dolžnika nezakonita. Da davčnemu dolžniku ni dolžna ničesar, je tožeča stranka zatrjevala že v pritožbenem postopku, saj je dne 3. 3. 2014 dala pobotno izjavo, s katero je dolg v celoti ugasnil. Skladno s tem je zarubljena terjatev pobotana in ni več izterljiva. Organ druge stopnje je zato napačno odločil, ko je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Zoper sklep o izvršbi pa je tožeča stranka tudi že sprožila upravni spor, ki se pri naslovnem sodišču vodi pod opr. št. I U 1186/2014. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se v celoti strinja z razlogi davčnih organov prve in druge stopnje in se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. Zakonski pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu z izdanim sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun tožene stranke. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bilo tožeči stranki kot dolžniku družbe A. d.o.o. naloženo, da plača zarubljeno terjatev omenjene družbe. Spora tudi ni o tem, da tožeča stranka ni ravnala po sklepu in da zarubljene terjatve ni plačala. To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz 175. člena ZDavP-2, po katerih mora davčni organ v takšnem primeru izdati odločbo. Obenem pa to pomeni, da lahko tožeča stranka v tem postopku uveljavlja le še tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožeča stranka teh ugovorov nima, pač pa ugovarja, da je njen dolg do davčnega dolžnika s pobotom ugasnil, kar pomeni, da ugovarja obstoju terjatve. To pa niso ugovori, ki bi jih lahko uveljavljala v tem postopku, temveč gre za ugovore, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki ga je tožeča stranka po podatkih spisov in po navedbah v tožbi sicer vložila in o katerem je bilo tudi že odločeno (glede na vloženo tožbo je bil ugovor očitno zavrnjen). Zato že drugostopni organ pritožbene ugovore utemeljeno zavrne kot nepomembne za odločitev, iz istih razlogov pa enake tožbene ugovore zavrača tudi sodišče. In ker ugovor zoper sklep o izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (po odločitvi davčnega organa lahko zadrži samo začetek davčne izvršbe na podlagi odločbe!), vloženi ugovor na izdajo odločbe ne vpliva. Zato tožeča stranka tudi s sklicevanjem na ugovor zoper sklep in na sproženi sodni postopek v tej zvezi, ne more uspeti.

8. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, sodišče pa bistvenih kršitev pravil postopka tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. O stroških postopka je odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

10. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so pomembna za odločitev, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).