Jedro

Odstranitev počitniškega objekta, ki stoji na zemljišču v prvem območju kmetijskih zemljišč, se odredi po 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, če po sprejetih prostorskih ureditvenih pogojih gradnja na takem zemljišču ni mogoča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 3.4.1992, s katero je urbanistični inšpektor na podlagi 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. list RS, št. 26/90) tožniku naložil, da mora v roku 14 dni po prejemu odločbe odstraniti pritlični počitniški objekt montažne izvedbe tlorisnih dimenzij 4,00 x 8,05 m z zidanim prizidkom tlorisnih dimenzij 6,05 m x 1,20 m, pritlično garažo montažne izvedbe tlorisnih dimenzij 4,30 m x 2,70 m, tlakovano površino pred objekti v tlorisni površini cca 30,00 m2, zid iz betonskih bloketov višine 1,30 m in dolžine cca 14,50 m, greznico kapacitete cca 1 m3, vse na parc. št. 4500/7 ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje na lastne stroške. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik za gradnjo ni imel lokacijskega dovoljenja in da lokacijskega dovoljenja za obravnavano gradnjo tudi ni mogoče izdati, ker leži zemljišče s parc. št. 4500/7 v prvem območju kmetijskih zemljišč, kar izhaja iz dolgoročnega plana občine Piran za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana št. 25/86 in 10/89), tako iz tekstualnega dela pod 2.9 in pod 4.2. kot iz grafičnih prilog št. 18 c (zasnove namenske rabe prostora in organizacije dejavnosti) in št. 24 c (namenska raba površin). Po odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar - Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan - Vinjole - Krog (13) v občini Piran (Uradne objave št. 34/90) leži obravnavano zemljišče v I. območju kmetijskih površin Z 13/5 v enoti Z13/5 K (po karti št. 2c za izvenmestni prostor prostorskih celot 1, 8, 9, 11 in 13), ki je trajno namenjeno kmetijskim površinam, kjer po 14. členu odloka ni dovoljena novogradnja (ta je po 9. členu odloka dovoljena le za gradnjo objektov in naprav namenjenih kmetijski dejavnosti). Gradnja počitniških objektov je možna samo v okviru zarisanega območja naselij in zaselkov (točka 3.0.4. 22. člena navedenega odloka), za kar pa v tem primeru ne gre. Na tej podlagi zaključuje, da je inšpekcijska odločba prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbene ugovore zavrača in navaja, da ni pomembno, kakšno je bilo zemljišče pred gradnjo in koliko truda je tožnik vložil v nedovoljeno gradnjo in ne, če je bil za odkup zemljišča večkratno obdavčen in če je plačal prispevek za adaptacijo ceste.

V tožbi tožnik navaja, da objekt stoji že petnajst let. Meni, da za tak pomožni montažni objekt lokacijsko dovoljenje ni potrebno, na kar kaže tudi ravnanje inšpekcijskega organa, ki je v preteklosti sicer opravil ogled, ukrepal pa ni. Meni, da bi ga moral inšpekcijski organ predhodno vsaj pozvati k pridobitvi lokacijskega dovoljenja po določbi 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ker ga ni, je s tem kršil materialni predpis. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), na katerem temelji ukrep urbanističnega inšpektorja, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta - ne glede na gradbeno fazo - odstrani, če se brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del gradi ali drugače posega v prostor na zemljišču, kjer po tem zakonu ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Ker v tem primeru ni sporno, da je tožnik zgradil svoj počitniški objekt brez lokacijskega dovoljenja in da lokacijskega dovoljenja za legalizacijo zgrajenega objekta tudi pozneje ni dobil, zemljišče pa se nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč, je urbanistični inšpektor, upoštevajoč še določbe prostorskih ureditvenih pogojev, pravilno uporabil določbo 73. člena navedenega zakona. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral inšpekcijski organ prve stopnje uporabiti najprej določbo 2. odstavka 74. člena navedenega zakona in mu naložiti, da zaprosi za lokacijsko dovoljenje. Določbe navedenega 74. člena bi moral urbanistični inšpektor uporabiti, če bi se tožnikovo zemljišče nahajalo v območju, kjer je sicer graditev dovoljna. Da ne gre za tako območje, je v tem primeru jasno razvidno iz grafičnih prilog družbenega plana in prostorskih ureditvenih pogojev, katerih kopije se nahajajo med predloženimi upravnimi spisi, pa tudi sporno ni. Tudi z ugovorom, da za graditev tožnikovega montažnega objekta v času graditve ni bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, ker naj bi šlo za pomožni objekt, tožnik ne more vplivati na odločitev v tem upavnem sporu, o katerem sodišče praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin,ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnem sporu). Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, da gre za počitniški objekt z dimenzijami, navedenimi v inšpekcijski odločbi prve stopnje, je navedba o pomožnem objektu ne samo nova, ampak tudi sicer sama zase v popolnem nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, na katerem sporni inšpekcijski ukrep temelji.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).