Jedro

Tožnica je odsvojeno stanovanje pridobila s prodajno pogodbo, sklenjeno po izvedenem financiranju z leasingom, kar pomeni, da vrednost, določena v prodajni pogodbi, ne odraža dejanske tržne cene nepremičnine. Zato je davčni organ uporabil vrednost, kot je bila upoštevana pri odmeri davka na promet nepremičnin in s katero je bila tožnica seznanjena in ji ni oporekala. Zato tožnica (samo) v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine ne more uspeti z dokazovanjem drugačne vrednosti. Tudi po presoji sodišča namreč ni dopustno, da bi zavezanci v različnih davčnih postopkih, glede na interes v zvezi z višino posameznega odmerjenega davka, uveljavljali različne vrednosti nepremičnine, če ni za tako ravnanje izrecne zakonske podlage.

Pogodbe o finančnem najemu v smislu določb ZDoh-2 ni mogoče obravnavati kot pogodbo o pridobitvi kapitala v last, zato v obravnavanem primeru tudi ni mogoče šteti, da je čas pridobitve nepremičnine čas sklenitve pogodbe o finančnem leasingu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Maribor je kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) z odločbo št. DT 42102-771/2007-5 (0904-03) z dne 19. 12. 2008 tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine od davčne osnove 27.119,60 EUR po stopnji 20 % v znesku 5.423,92 EUR (1. točka izreka) in ugotovil, da je bila obveznost poravnana dne 20. 9. 2007 (2. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila tožnici v ponovljenem postopku odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine - stanovanja v A. Dne 30. 5. 2007 je tožnica vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, iz katere izhaja, da je bilo stanovanje pridobljeno dne 24. 5. 2007, odsvojeno pa dne 30. 5. 2007 na podlagi prodajne pogodbe. Kot vrednost ob pridobitvi je v napovedi navedena vrednost 61.355,04 EUR, kot vrednost ob odsvojitvi pa je bila navedena vrednost 120.000,00 EUR. Dne 20. 6. 2007 pa je tožnica predložila popravek napovedi in navedla, da nepremičnine ni pridobila 24. 5. 2007, temveč 20. 6. 2000, ko je bila sklenjena leasing pogodba, s katero je pridobila nepremičnino v uporabo in posest. Na podlagi napovedi, popravka napovedi in dejstva, da je bil davek na promet nepremičnin v postopku pridobitve nepremičnine odmerjen od davčne osnove 86.680,00 EUR ter ob upoštevanju stroškov, ki po zakonu znižujejo davčno osnovo, je bila tožnici z dne 16. 8. 2007 odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine od davčne osnove 27.119,60 EUR v višini 5.423,92 EUR. Po tožničini pritožbi zoper navedeno prvostopno odločbo je drugostopni organ odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek z napotkom, da mora biti pred izdajo odločbe zavezanka seznanjena z ugotovitvami, ki odstopajo od podatkov iz napovedi.

V ponovljenem postopku je prvostopni organ ugotovil, da je bila nepremičnina pridobljena na podlagi prodajne pogodbe dne 24. 5. 2007, datum odsvojitve nepremičnine pa je, glede na datum sklenjene kupoprodajne pogodbe, 21. 5. 2007. Tožnica stanovanja ni imela v lasti zadnja tri leta pred odsvojitvijo, saj je lastninsko pravico pridobila šele ob sklenitvi prodajne pogodbe s prodajalcem B. Leasing d.o.o. (v nadaljevanju B. Leasing) dne 24. 5. 2007. Čas posedovanja nepremičnine je do 3 leta, zaradi česar na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 24/08, v nadaljevanju ZDavP-2) in Zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) pogoji za oprostitev odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin, ki so določeni v 2. odstavku 96. člena ZDoh-2, niso izpolnjeni. Prvostopni organ pojasni, da je glede na 101. člen ZDoh-2 čas pridobitve nepremičnine datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katere je fizična oseba pridobila nepremičnino. Osnova za davek od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin pa je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (97. člen ZDoh-2), za vrednost nepremičnine ob odsvojitvi pa se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 28. 5. 2007 predložila prvostopnemu organu za odmero davka na promet nepremičnin prodajno pogodbo, sklenjeno dne 24. 5. 2007 z B. Leasing. V pogodbi je bila navedena kupnina za predmetno nepremičnino v višini 61.355,04 EUR. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da vrednost navedena v prodajni pogodbi, ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti, je bila, skladno z določbami Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju ZDPN-2, 21. člen) na osnovi primerjave prodajnih cen na podobni lokaciji ter s primerljivostjo cen ugotovljena nova vrednost, in sicer 86.680,00 EUR. Tožnica temu ni oporekala in je bil davek na promet nepremičnin po stopnji 2 % odmerjen od davčne osnove 86.680,00 EUR z odločbo z dne 14. 6. 2007. Prvostopni organ je nato tožnico v postopku seznanil z ugotovitvami glede ponovne odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica že dne 21. 5. 2007 sklenila kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je prodala obravnavano stanovanje za dogovorjeno kupnino 120.000,00 EUR, in da je bila ta pogodba davčnemu organu predložena za odmero davka na promet nepremičnin dne 30. 5. 2007. Tožnica je odmerjeni davek na promet nepremičnin poravnala dne 30. 5. 2007. Po oceni prvostopnega organa je bilo tožnici že ob sklenitvi pogodbe za nakup nepremičnine z B. Leasing znano dejstvo, da je v prodajni pogodbi navedena nerealna vrednost nepremičnine, saj je že pred sklenitvijo prodajne pogodbe, to je dne 24. 5. 2007, sklenila kupoprodajno pogodbo za odsvojitev nepremičnine (dne 21. 5. 2007), v kateri je navedena bistveno višja dogovorjena kupnina. Torej je tudi že ob odmeri davka na promet nepremičnin vedela, da je realna vrednost nepremičnine višja od ugotovljene pri davčnem organu, vendar kljub temu ni podala pripomb na zapisnik, kar je bila dolžna storiti v skladu z načelom dolžnosti dajanja podatkov, ki izhaja iz 10. člena ZDavP-2. V (ponovljenem) postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine so bila tožnici v postopku predstavljena dejstva, razlogi ter pravna podlaga v zvezi z odmero dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin. Ker tožnica ni bila seznanjena s tem, da lahko predloži cenilni zapisnik in tudi ne, da je stopnja davka iz kapitala 20 %, je želela v postopku predložiti cenilni zapisnik za stanovanje. Nato je bilo 27. 10. 2008 predloženo poročilo o ocenitvi vrednosti nepremičnine, v katerem je navedena vrednost nepremičnine na dan 24. 5. 2007 v višini 120.000,00 EUR in na dan 30. 5. 2007 v višini 120.000,00 EUR. V predloženem poročilu o ocenitvi vrednosti nepremičnine niso navedena nova dejstva, ki bi vplivala na vrednost nepremičnine v času pridobitve. Glede na določilo 98. člena ZDoh-2 in v postopku ugotovljena dejstva, predstavlja nabavno vrednost pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin vrednost, od katere je bil v postopku pridobitve nepremičnine obračunan davek na promet nepremičnin, in sicer 86.680,00 EUR. Tožnica je kot stroške uveljavljala ob pridobitvi plačan davek na promet nepremičnin v višini 1.733,60 EUR in ob odsvojitvi plačan davek na promet nepremičnin v vrednosti 2.400,00 EUR, priznajo pa se normirani stroški povezani s pridobitvijo kapitala v višini 1 % nabavne vrednosti kapitala v višini 866,80 EUR in normirani stroški, povezani z odsvojitvijo kapitala v višini 1 % vrednosti kapitala ob odsvojitvi v višini 1.200,00 EUR. Prvostopni organ je na podlagi navedenega tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 27.119,60 EUR po stopnji 20 % v znesku 5.423,92 EUR.

Tožnica se z odločitvijo ni strinjala in je zoper odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopni davčni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. DT-499-05-5/2009-2 z dne 24. 5. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno. Drugostopni organ najprej povzame pravno podlago za odločitev ter poudari, da je davčna osnova od dobička iz kapitala po 97. členu ZDoh-2 razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Za vrednost kapitala ob odsvojitvi se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi (99. člen ZDoh-2). Za čas pridobitve kapitala (101. člen ZDoh-2) in čas odsvojitve kapitala (102. člen ZDoh-2) se šteje datum sklenitve pogodbe oziroma pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katere je fizična oseba pridobila ali odsvojila kapital. V drugih primerih pridobitve ali odsvojitve kapitala se za čas pridobitve ali odsvojitve kapitala šteje datum, ki je razviden iz drugih dokazil. Dohodnina se v skladu s 132. členom ZDoh-2 odmeri od davčne osnove, ugotovljene po določbah tega zakona, in se šteje kot dokončen davek. Drugostopni organ nato ugotavlja, da so bile v ponovnem postopku odpravljene pomanjkljivosti, zaradi katerih je bila odpravljena prvotna odločba, in tudi dejansko stanje glede višine odmerjenega davka je bilo pravilno ugotovljeno. Prvostopni organ je sicer izbral drugo vrednost, kot izhaja iz pogodbe o pridobitvi nepremičnine, kar je odstopanje od ugotavljanja vrednosti ob pridobitvi, kot jo določa ZDoh-2, saj se po 2. odstavku 98. člena ZDoh2 kot nabavna vrednost kapitala v prvi vrsti upošteva v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Ker pa gre v tem primeru za pridobitev nepremičnine s prodajno pogodbo, na podlagi katere je tožnica pridobila nepremičnino v last in posest po izvedenem financiranju z leasingom, kjer v prodajni pogodbi določena vrednost ne odraža dejanske tržne cene nepremičnine, ampak gre za predhodno določeno vrednost, na podlagi katere je bila že v letu 2000 (v pogodbi med leasingodajalcem in tožnico kot leasingojemalko) vsebinsko določena odkupna vrednost nepremičnine, je pravilno, da je bila kot prava, tržna vrednost nepremičnine v času pridobitve upoštevana vrednost, ugotovljena v postopku odmere davka na promet nepremičnin. V konkretnem primeru je bila tako ugotovljena primerljiva tržna cena nepremičnine v času pridobitve v višini 86.680,00 EUR, tožnica pa zoper višino ugotovljene vrednosti nepremičnine ni ugovarjala. Po oceni drugostopnega organa ni dopustno, da bi zavezanci v različnih davčnih postopkih glede na interes v zvezi z višino odmerjenega davka uveljavljali različne vrednosti nepremičnine, razen če je določena izrecna zakonska podlaga. Glede na to, da je tožnica v ponovnem postopku predložila cenitev sodnega cenilca, v kateri slednji ugotavlja višjo vrednost nepremičnine poudari, da je davčni organ v davčnem postopku sicer zavezan ugotoviti vsa dejstva, ki na odmero davka vplivajo, torej tudi tista, ki so v korist zavezanca za davek, kot to določa 5. člen ZDavP-2, vendar je postopek odmere davka od dobička iz kapitala postopek, ki se vodi v skladu z načelom zakonitosti. To pa pomeni, da se ugotavljajo dejstva in upoštevajo dokazi na način, ki ga določa zakon in ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja mimo zakonske podlage. Zavezanci tako v postopku lahko navajajo vsa dejstva in dokaze, s katerimi skušajo uveljaviti svoje pravice in pravni interes, davčni organ pa bo pri odmeri davka v skladu z načelom proste presoje dokazov presodil, katera dejstva in katera dokazila so bistvena v konkretnem postopku odmere davka. Kolikor bi tožnica želela uveljavljati ocenjeno vrednost nepremičnine, bi morala takšen dokaz predložiti že v postopku odmere davka na promet nepremičnin, kjer se je ugotavljala vrednost nepremičnine v času pridobitve. V drugem davčnem postopku pa s cenitvijo ni mogoče uspešno izpodbijati že ugotovljenega pravnega dejstva.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo, v kateri najprej povzema potek postopka. Poudari, da je stanovanje kupila 20. 6. 2000 in je pri tem za način financiranja nakupa izbrala leasing družbe B. Leasing. Glede na izbrani način financiranja je tožnica nepremičnino pridobila v svojo posest in uporabo dne 20. 6. 2000 in v stanovanju tudi dejansko prebivala. Dne 30. 5. 2007 je stanovanje prodala, dne 24. 5. 2007 pa je bila sklenjena še prodajna pogodba med B. Leasing kot prodajalcem in tožnico kot kupcem, s katero je bil opravljen formalni prenos lastninske pravice na tožečo stranko. Ob prodaji stanovanja je morala tožeča stranka oddati napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine. V prodajni pogodbi med B. Leasing in tožnico je bila navedena cena 61.355,04 EUR, ki pa ni ustrezala dejanski vrednosti. Že davčni organ je v postopku ugotavljanja vrednosti nepremičnine za odmero davka od prometa nepremičnin uporabil cenitev z dne 24. 5. 2007, ki jo je sam določil, in sicer je tako ugotovljena vrednost nepremičnine znašala 86.680,00 EUR. Nadalje poudarja, da je bilo v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine predloženo Poročilo o cenitvi vrednosti nepremičnine, ki ga je pripravil sodni izvedenec, iz katerega je razvidno, da je bila vrednost nepremičnine v času pridobitve dne 24. 5. 2007 ter nato v času odsvojitve 6 dni kasneje dne 30. 5. 2007 enaka, in sicer 120.000,00 EUR. Prvostopni organ pa tega dokaza ni upošteval temveč je določil, da je prava vrednost nepremičnine 86.680,00 EUR, kot je bila ugotovljena v postopku odmere davka od prometa nepremičnin. Takšno ravnanje prvostopnega organa pa je v nasprotju s 7. členom Zakona o upravnem postopku, ki v 2. odstavku določa, da uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozori. Dodaja pa še, da je v tem primeru kot datum, ko je tožnica dejansko pridobila nepremičnino, potrebno upoštevati datum 20. 6. 2000. Tožnica je namreč na podlagi posesti nepremičnine v njej bivala vse od datuma pridobitve naprej. Zato je tožnica tudi popravila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine tako, da je datum pridobitve nepremičnine popravila z dne 24. 5. 2007 na dan 20. 6. 2000. Tožnica bi tako morala biti oproščena plačila dohodnine od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanja na podlagi 2. točke 2. odstavka 96. člena ZDoh-2. Bilo bi nepravično, če bi morala tožeča stranka le zaradi načina financiranja nakupa stanovanja z leasingom plačati tako visoko dohodnino iz dobička od kapitala. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnica kot leasingojemalka dne 20. 6. 2000 sklenila pogodbo o finančnem najemu z B. Leasing, da je prodajno pogodbo, s katero je pridobila nepremičnino v last, sklenila dne 24. 5. 2007, pogodbo, s katero je nepremičnino prodala, pa dne 21. 5. 2007. Prav tako ni sporno, da je bil z odločbo z dne 14. 6. 2007 odmerjen davek na promet nepremičnin od prodaje obravnavanega stanovanja po pogodbi z dne 24. 5. 2007 v višini 1.733,60 EUR od davčne osnove 86.680,00 EUR.

V obravnavani zadevi tožnica najprej ugovarja, da bi ji morala biti pri odsvojitvi nepremičnine priznana višja vrednost kapitala ob pridobitvi, zlasti zato, ker je v ponovnem postopku predložila cenitev cenilca, ki je ugotovil drugo vrednost (120.000,00 EUR). Nato pa še poudarja, da je kot datum, ko je dejansko pridobila nepremičnino, potrebno upoštevati 20. 6. 2000 in bi zato morala biti oproščena plačila dohodnine od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanja na podlagi 2. točke 2. odstavka 96. člena ZDoh-2. Po določbi 1. odstavka 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Po določbi 2. odstavka 98. člena ZDoh-2 pa se kot nabavna vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Če je bil kapital pridobljen po 1. točki 95. člena ZDoh-2 ali na podlagi darilne pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala ob pridobitvi šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila. Če davek ni bil odmerjen, pa primerljiva tržna cena kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopni organ v izpodbijani odločbi kot vrednost kapitala (stanovanja) ob pridobitvi upošteval znesek 86.680,00 EUR in pri tem ni izhajal iz vrednosti, kot je razvidna iz pogodbe o pridobitvi nepremičnine, temveč je uporabil vrednost, kot je bila upoštevana pri odmeri davka na promet nepremičnin v odločbi z dne 14. 6. 2007. Kot je navedel že drugostopni organ, je potrebno v tem primeru pri določanju nabavne vrednosti sicer upoštevati, da je tožnica stanovanje pridobila s prodajno pogodbo, sklenjeno po izvedenem financiranju z leasingom, kar pomeni, da vrednost, določena v prodajni pogodbi, ne odraža dejanske tržne cene nepremičnine. Vendar pa se v takšnih primerih tržna vrednost nepremičnine v času pridobitve ugotavlja v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Po ZDPN-2 je namreč osnova za davek prodajna cena nepremičnine (8. člen ZDPN-2). Kot izhaja iz upravnih spisov, je bila tožnica z vrednostjo stanovanja, ki je bila uporabljena v postopku odmere davka na promet nepremičnin, seznanjena in ji ni oporekala. Čim je pa tako, je tudi po presoji sodišča odločitev prvostopnega organa, ki je pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine izhajal iz navedene vrednosti stanovanja, pravilna. Kot je navedel že drugostopni organ, morajo davčni organi, glede na 1. odstavek 5. člena ZDavP-2 ugotoviti vsa dejstva, ki na odmero davka vplivajo, torej tudi tista, ki so v korist zavezanca za davek. Postopek odmere davka od dobička iz kapitala pa se mora voditi tudi skladno z načelom zakonitosti. Po tem načelu pa morajo davčni organi za zakonito in pravilno odločitev ugotoviti tista dejstva, ki jih določa materialni predpis. Zato tudi po presoji sodišča tožnica (samo) v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine ne more uspeti z dokazovanjem drugačne vrednosti. Tudi po presoji sodišča namreč ni dopustno, da zavezanci v različnih davčnih postopkih, glede na interes v zvezi z višino posameznega odmerjenega davka, uveljavljajo različne vrednosti nepremičnine, če ni za tako ravnanje izrecne zakonske podlage.

Glede ugovora, da je kot datum, ko je tožnica dejansko pridobila nepremičnino potrebno upoštevati 20. 6. 2000, sodišče poudarja, da je v 101. členu ZDoh–2 urejen čas pridobitve kapitala, in sicer se za čas pridobitve šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma pravnomočnost sodne odločbe ali dokončnost upravne odločbe, na podlagi katerih je fizična oseba pridobila kapital. Ker se, po navedenih določbah ZDoh-2 dobiček od kapitala, ki je obdavčen, ugotavlja le ob odsvojitvi kapitala, mora fizična oseba, ki kapital odsvaja, le-tega prej pridobiti (v last). Ker pogodbe o finančnem najemu v tem smislu po presoji sodišča ni mogoče obravnavati kot pogodbo o pridobitvi kapitala v last, v obravnavanem primeru tudi ni mogoče šteti, da je čas pridobitve nepremičnine čas sklenitve pogodbe o finančnem leasingu (20. 6. 2000).

Sicer se sodišče strinja z obrazložitvijo, s katero je svojo odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil in zavrnil pritožbene ugovore drugostopni organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/05 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1. Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.