Jedro

Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Z utemeljenimi razlogi lahko njihovo izvedbo zavrne. Eden od takšnih utemeljenih razlogov je, da stranka, ki dokaz predlaga, sploh ne poda (dovolj konkretnih) trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 9345/2016 z dne 2. 2. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 859,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče M. B., s katerim naj bi tožena stranka dokazovala, da vtoževana terjatev še ni zapadla, saj je bil med strankama sklenjen ustni dogovor o plačilu po 1. 4. 2016. S tem je tožena stranka uveljavljala bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

6. Pravica do izjave ne pomeni zgolj možnosti stranke, da izvedbo dokazov predlaga, ampak tudi dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede. Kljub temu pa sodišču ni treba vedno izvesti prav vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Z utemeljenimi razlogi lahko njihovo izvedbo zavrne. Eden od takšnih utemeljenih razlogov je, da stranka, ki dokaz predlaga, sploh ne poda (dovolj konkretnih) trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale. Prav takšna je situacija v obravnavanem primeru. Tožena stranka je (kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje; glej 11. točko obrazložitve) podala povsem pavšalen ugovor, da sta pravdni stranki sklenili ustni dogovor o odlogu plačila. Ob tem ni z ničemer pojasnila s kom na strani tožeče stranke in kdaj je tak dogovor sklenila, o tem, kakšna je bila konkretna vsebina tega dogovora in zakaj naj bi tožeča stranka pristala na takšen odlog plačila. Kljub ugovoru tožeče stranke, da takšen dogovor ni bil sklenjen in da naj tožena stranka svoje navedbe konkretizira ter pozivu sodišča, da mora na navedbe tožeče stranke obrazloženo odgovoriti, tožena stranka ni pojasnila kdo, kdaj, kje in na kakšen način naj bi bil dogovor sklenjen. Brez takšnih trditev ugoditev ugovoru tožene stranke ni bila mogoča. Izostalih trditev pa zaslišanje priče M. B. ne bi moglo nadomestiti. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da mora stranka najprej podati trditve o določenem dejstvu, šele po tem se njihova resničnost lahko potrjuje z dokazi. Zaradi pomanjkanja trditev v predmetnem sporu tako izvedba predlaganega zaslišanja priče ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje jo je pravilno (brez kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zavrnilo.

7. V pritožbi podane navedbe, da je tožena stranka preko M. B. kontaktirala tožečo stranko in jo seznanjala o vseh problemih, so trditve, ki so podane prepozno in jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (451., 452., 453. člen ZPP).

8. Drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ne uveljavlja. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).