Jedro

Ravnanje tožilstva, ki je ob vložitvi obtožnega predloga spregledalo, da je zoper zakonca storjeno kaznivo dejanje goljufije pregonljivo na zasebno tožbo in vložilo obtožni predlog (tudi) zaradi kaznivega dejanja goljufije, je strokovno napačno, ni pa podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 7.511,17 € odškodnine za nepremoženjsko škodo in za plačilo stroškov postopka. Stroški tožene stranke v višini 407,32 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ponavlja trditve o ravnanju tožilstva v predkazenskem in kazenskem postopku. Ves ta čas ni bila izpolnjena bistvena predpostavka za uvedbo kazenskega postopka za kaznivo dejanje goljufije po 217. čl. Kazenskega zakonika. 230 čl. Kazenskega zakonika določa, da se pregon za kaznivo dejanje goljufije, storjeno proti zakoncu, začne na zasebno tožbo. Tožilstvo je v nasprotju s tem določilom dne 13.3.2002 vložilo obtožni predlog za kaznivo dejanje goljufije. Gre za evidentno kršitev kazenskega zakonika. Postopek zaradi tega kaznivega dejanja je trajal pet let – vse do 9.2.2004, ko je tožilec obtožni predlog umaknil. Ves ta čas je bil tožnik obravnavan kot goljuf. Goljufivost je huda človeška napaka in nečastno ravnanje. Zaradi preteklih funkcij je tožnik javna osebnost in mediji so obtožbo izkoristili za njegove negativne ocene. Protipravno je tisto ravnanje, ki predstavlja kršitev zakona. Državni organi morajo zakon poznati. Postopek je tožniku povzročil nepremoženjsko škodo na njegovi osebnostni pravici do njegove časi in dobrega imena. Vse to se ne bi zgodilo, če bi državno tožilstvo ukrepalo tako, kot mu nalaga kazensko pravna zakonodaja. Nikakor ne bi smelo voditi kazenskega postopka in po več letih ugotoviti, da ni pristojno, čeprav je bilo od prvega dne jasno, v kakšnem sorodstvenem razmerju sta bila prijaviteljica in tožnik. Obstoj zakonske zveze in kdo je zakonec, se ne ocenjuje po neki prosti presoji ali nekem glasu javnosti, ampak mora biti to tožilstvu znano od prvega dne, ko prejme primer, ki se nanaša na zakonce.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja, da manjkata dve predpostavki odškodninske odgovornosti – protipravnost in vzročna zveza.

Pritožba ni utemeljena.

V dokaznem postopku ugotovljenih odločilnih dejstev pritožba ne graja. Tožilstvo, katerega ravnanje tožnik označuje za protipravno in povzročitelja nepremoženjske škode, je dne 5.3.2001 na Okrajno sodišče v Novem mestu vložilo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, dne 13.3.2002 pa obtožni predlog opr. št. Kt 248/00 zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. čl. Kazenskega zakonika in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. čl. kazenskega zakonika. Na naroku za glavno obravnavo dne 9.2.2004 je tožilec obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije umaknil z obrazložitvijo, da gre za kaznivo dejanje, pregonljivo na zasebno tožbo, ker sta bila tožnik in oškodovanka v času storitve dejanja zakonca.

Temeljna naloga državnega tožilstva je pregon storilcev kaznivih dejanj – vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe. Državni tožilec opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona (1. in 2. čl. Zakona o državnem tožilstvu - Ur. list RS 63/1994 s spremembami). Tožnik zatrjuje svoje oškodovanje pri izvajanju te temeljne naloge tožilstva. Edini očitek, ki ga na delo tožilstva naslavlja, je ta, da tožilec ni upošteval okoliščine, da je bilo očitano mu kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil preganjan, storjeno proti osebi, ki je bila v času storitve dejanja (dne 26.2.1999) z njim v zakonski zvezi. Ne zatrjuje, da bi tožilec to, za pregon po uradni dolžnosti odločilno okoliščino, spregledal namenoma ali kakšnega drugega, namerno v njegovo škodo storjenega dejanja. Iz trditev tožnika torej sledi zgolj to, da tožilec, ki je vložil obtožni predlog, ni spoštoval 230. čl. Kazenskega zakonika, ki v primeru, ko je kaznivo dejanje goljufije storjeno proti zakoncu, izključuje kazenski pregon po uradni dolžnosti.

Pritožbi je mogoče pritrditi, da je bil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije vložen v nasprotju s pogoji, ki jih Kazenski zakonik predpisuje za pregon kaznivega dejanja goljufije, storjenega v škodo zakonca. Ne pa tudi, da je vsako ravnanje, ki nima opore v zakonu, protipravno in posledično podvrženo odškodninski sankciji. Ravnanje pravosodnih in drugih državnih organov je protipravno, če postopajo v nasprotju s svojimi pooblastili, če določen predpis namenoma razlagajo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali ne uporabijo povsem jasne določbe zakona. Prekoračitve tožilske pristojnosti in namernega oškodovanja tožnik ni zatrjeval. Vprašanju krivde ni posvetil pozornosti. V pritožbi na malomaren odnos tožilstva pri vlaganju obtožnega predloga in pri opravljanju procesnih dejanj opozarja s trditvijo, da se status, kakršen je v času storitve med storilcem in oškodovanko obstajal (zakonska zveza), v več let trajajočem postopku ni spreminjal. To dejstvo ni pomembno, saj so pomembne samo okoliščine v času storitve kaznivega dejanja. Lahko pa bi bilo pomembno, zakaj eni od okoliščin – da je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - tožilec ni posvetil potrebne pozornosti, ali pa spregledal zakonsko določilo, ki določa drugačne pogoje za pregon v takem primeru. V dokaznem postopku se je izkazalo, da gre za strokovno napako pri uporabi kazenskega materialnega prava, česa drugega tožnik tudi zatrjeval ni.

Res je, da mora tožilec kot državni organ, ki nastopa proti posamezniku - šibkejši stranki, pri svojem delu nastopati strokovno in odgovorno, vendar zahtevane skrbnosti in odgovornosti ni mogoče zaostriti do te mere, kot želi doseči tožnik. Treba je namreč upoštevati, da je obtožba predmet presoje v kazenskem postopku in tožilec stranka v postopku - povsem enakopraven z obdolžencem. Računa lahko na korektivno vlogo obdolženca, ki ima tudi aktivno vlogo v postopku (končna odločitev je rezultat kontradiktornega postopka) in sodišča. Ob dejstvu, da je obstajal utemeljen sum, da je tožnik uresničil znake dveh kaznivih dejanj in da je naloga tožilstva pregon kaznivih dejanj, obtožba pa v kontradiktornem postopku podvržena sodni kontroli, tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožilstvu ni mogoče očitati hude malomarnosti, ki bi bila, če bi obstajala, eventuelno lahko podlaga za zaključek o protipravnosti ravnanja. Sicer pa tožnik niti ne trdi, mu je škoda nastala zaradi neupravičenega vodenja postopka za eno od kaznivih dejanj. Škoda naj bi mu nastala zaradi pravne kvalifikacije njegovega ravnanja in ravnanja medijev. Ker mora vsakdo, ki izvršuje dejanja, ki imajo znake kaznivega dejanja, računati, da bodo njegova dejanja predmet kazenskopravne obravnave in tudi pravno okvalificirana, je tudi to razlog, da o protipravnosti ravnanja organov pregona ne more biti govora.

Ker morajo biti za odškodninsko odgovornost vsi elementi, ki jih citira že prvostopno sodišče (nedopustno oz. protipravno ravnanje, odgovornost, škoda in vzročna zveza), podani kumulativno, je zahtevek za odškodnino neutemeljen že, če manjka eden od njih.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).