Jedro

Obdolžencu očitano kaznivo dejanje je kolektivno kaznivo dejanje, z očitki več izvršitvenih ravnanj, v daljšem časovnem obdobju, zato posameznih delov opisa ni mogoče ločiti, kot izhaja iz pritožbenih navedb zagovornika, temveč je treba opis dejanja obravnavati kot celoto oziroma kontinuirano ravnanje obdolženca, s sicer več izvršitvenimi ravnanji, a še (vedno) kot eno kolektivno kaznivo dejanje. Vsa očitana izvršitvena ravnanja v časovnem obdobju vsaj od leta 2014 pa do 10. 4. 2017, nedvomno pomenijo določeno kontinuiteto ravnanja oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki pomenijo konkretizacijo kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Že izrek obsodilne sodbe namreč implicitno vsebuje (tudi) odločitev sodišča, da ima opis dejanja vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, saj bi sodišče v nasprotnem primeru, če bi ocenilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, obdolžencu izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Obrazložitev, ki jo torej neutemeljeno pogreša zagovornik, bi bila zato povsem odveč. Življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev, kot ena od oblik družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, je pravni standard, katerega vsebine KZ-1 ne določa. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti, je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega D.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter mu po prvem in drugem odstavku 57. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter sodno takso v skupni višini 112,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločitve o kazenski sankciji in stroških postopka. Višjemu sodišču primarno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje in razsojanje.

3. Glede na pritožbeni predlog je višje sodišče, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP, o seji obvestilo obe stranki in zagovornika. Vsi obveščeni so se seje tudi udeležili, zato je bila opravljena v njihovi navzočnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po mnenju zagovornika dejanja, ki se očitajo obdolžencu in so povzeta v drugem odstavku opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, niso konkretizirana v smislu ustaljene sodne prakse tako, da bi obdolžencu omogočala učinkovito obrambo, medtem ko dejanja, ki so v opisu kaznivega dejanja opredeljena po alinejah, ne predstavljajo kontinuiranega ravnanja, da bi lahko le-ta opredelili kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Očitki v drugem odstavku opisa dejanja so v tolikšni meri pavšalni, nekonkretizirani in vsebinsko nedorečeni, da že na ravni opisa ne zadostijo zakonskim znakom kaznivega dejanja nasilja v družini, zaradi česar je izrek sodbe nerazumljiv. Med dogodki, navedenimi v alinejah opisa kaznivega dejanja, pa ni časovne kontinuitete in zato tudi slednji sami ne morejo predstavljati konkretizacije kaznivega dejanja nasilja v družini. S temi pritožbenimi navedbami zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

6. Očitana kršitev ni podana. Zagovornik v splošnem sicer pravilno povzema stališče ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo, torej je potrebno konkretizirati in izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Nadalje ima zagovornik prav tudi v navedbah, da je pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma podana določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma gre za ponavljajoča se ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini. Nima pa prav, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, tem zakonskim zahtevam in stališču sodne prakse ne ustreza oziroma ne zadosti. Nasprotno, po presoji višjega sodišča vsebuje opis očitanega kaznivega dejanja obdolžencu v izreku izpodbijane sodbe vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, z določno in konkretno opisanimi pravno relevantnimi dejstvi, skozi daljše časovno obdobje (torej kontinuirano ravnanje), ki v prvi vrsti obdolžencu omogoča učinkovito obrambo, hkrati pa daje sodišču jasen in konkreten okvir predmeta obravnavanja.

7. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje je kolektivno kaznivo dejanje, z očitki več izvršitvenih ravnanj, v daljšem časovnem obdobju, zato posameznih delov opisa ni mogoče ločiti, kot izhaja iz pritožbenih navedb zagovornika, temveč je treba opis dejanja obravnavati kot celoto oziroma kontinuirano ravnanje obdolženca, s sicer več izvršitvenimi ravnanji, a še (vedno) kot eno kolektivno kaznivo dejanje. Prvi odstavek opisa dejanja zajema abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, drugi odstavek pa poleg (splošnih) ravnanj v celotnem očitanem obdobju („s tem, da jo je večkrat poniževal in zmerjal …, ji očital druge moške“), zajema tudi (splošni) opis ravnanj obdolženca, ki so nato še določneje in povsem konkretno opisana v posameznih alinejah, in sicer: „jo podil iz skupnega prebivališča“ - četrta alineja opisa dejanja, kot enkratno dejanje obdolženca; „preprečeval druženje s prijateljicami“ - druga alineja opisa dejanja, kot enkratno ravnanje obdolženca; „jo večkrat udaril“ - druga in tretja alineja opisa dejanja. Tudi opis v drugem odstavku, da je oškodovanko večkrat brcnil ter potiskal iz postelje, če z njim ni želela imeti spolnih odnosov in ji očital druge moške, je povsem jasen in določen, ter pomeni dejansko konkretizacijo obdolženčevega ravnanja, ki ga bolj jasno niti ni mogoče opisati. Vsa očitana izvršitvena ravnanja v časovnem obdobju vsaj od leta 2014 pa do 10. 4. 2017, nedvomno pomenijo določeno kontinuiteto ravnanja oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki pomenijo konkretizacijo kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Poleg konkretnih izvršitvenih ravnanj obdolženca je v opisu dejanja navedeno, da je v posledici tako izvrševanega nasilja oškodovanko spravljal v položaj podrejenosti, saj se je počutila ponižano in prestrašeno, kar pomeni tudi konkretizacijo posledice, kot znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis dejanja torej vsebuje konkretizacijo vseh kazensko pravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 8. Zagovornik trdi, da obstaja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj ni jasno, iz katerega razloga je sodišče ob tem, ko je iz opisa izreka izpustilo očitano dejanje, do katerega naj bi prišlo v februarju 2017, kot je to obrazložilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, štelo, da pa drugi odstavek opisa kaznivega dejanja v izreku in štiri povsem časovno dislocirane alineje pa ustrezajo zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja. S tem, ko sodišče slednjega ni obrazložilo, torej zakaj ocenjuje, da so s pavšalnimi navedbami, kot so povzete v drugem odstavku opisa in s časovno nekontinuiranimi alinejami, izpolnjeni zakonski znaki dejanja, ki se očita, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9. Višje sodišče se z zagovornikom ne strinja. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka samo, če se nanaša na neko pravno relevantno dejstvo. V čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje, zagovornik niti ne pojasni, pri čemer je ravnanje sodišča, ko je iz opisa izreka izpustilo določen očitek, slednje pa tudi pojasnilo v razlogih sodbe, dejansko v korist obdolžencu. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih glede izpolnjenih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Že izrek obsodilne sodbe namreč implicitno vsebuje (tudi) odločitev sodišča, da ima opis dejanja vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, saj bi sodišče v nasprotnem primeru, če bi ocenilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, obdolžencu izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Obrazložitev, ki jo torej neutemeljeno pogreša zagovornik, bi bila zato povsem odveč. Sodišče prve stopnje pa je sicer v točki 16 obrazložitve sodbe, s povsem konkretnimi razlogi utemeljilo svojo oceno, da je obdolženec z opisanim dejanjem izvršil vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Očitana kršitev torej ni podana, sodišče pa posledično tudi ni prekršilo pravice obrambe do obrazložene sodne odločbe, zato je v tej zvezi neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve 25. člena Ustave Republike Slovenije.

10. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika o obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju zagovornika gre za odločilna dejstva, navedena v pavšalnem drugem odstavku opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče po njegovem mnenju ni podalo nobene obrazložitve glede pavšalnih trditev, da naj bi obdolženi oškodovanko podil iz skupnega prebivališča, da naj bi ji preprečeval druženje s prijateljicami, da naj bi jo večkrat udaril ter da naj bi ji očital druge moške. Pomanjkanje tovrstne obrazložitve sodbe pomeni tudi kršitev pravice obrambe do obrazložene sodne odločbe.

11. Tudi tem pritožbenim navedbam zagovornika višje sodišče ne pritrjuje. Kot je že pojasnilo v gornjih razlogih svoje odločbe, je obdolžencu očitana ravnanja treba obravnavati kot celoto, kot eno kolektivno kaznivo dejanje, z očitki več izvršitvenih ravnanj. Kot že pojasnjeno, drugi odstavek opisa dejanja, poleg (splošnih) ravnanj v celotnem očitanem obdobju, zajema tudi (splošni) opis ravnanj obdolženca, ki pa so nato še določneje in povsem konkretno opisana v posameznih alinejah. Do teh očitkov se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zelo jasno, natančno, izčrpno in konkretno opredelilo v točkah 9 do vključno 13 obrazložitve. Očitek, da je oškodovanki preprečeval druženje s prijateljicami, konkretiziran v drugi alineji opisa dejanja, je sodišče z izčrpnimi razlogi utemeljilo v točki 10 obrazložitve sodbe, pri čemer je tako iz konkretizacije opisa, kot tudi iz obrazložitve sodbe povsem jasno razvidno, da je šlo za enkratno ravnanje oziroma „prepoved“ obdolženca oškodovanki. Zato je pritožbena trditev, da gre za očitek večkratnega preprečevanja druženja s prijateljicami, obdolžencu v škodo. Da je oškodovanko podil iz skupnega prebivališča, kar je konkretneje opisano v četrti alineji opisa dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljilo v točki 12 obrazložitve sodbe, zelo natančno, jasno in povsem zadostno. Splošni očitek, da je obdolženec oškodovanko večkrat udaril, je natančneje konkretiziran v drugi in tretji alineji opisa dejanja (jo s pestjo udaril v trebuh, jo z roko udaril po obrazu), ocena sodišča o teh izvršitvenih ravnanjih obdolženca pa konkretno argumentirana v točkah 10 in 11 obrazložitve sodbe. In še, v točkah 7 in 9 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje poudarilo, da je oškodovanka že v kazenski ovadbi, katere vsebino je potrdila ob zaslišanju na sodišču, navedla, da ji je obdolženec očital druge moške. V povzetih točkah obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje povsem jasno opredelilo do verodostojnosti izpovedbe oškodovanke, kot tudi vseh ostalih izvedenih dokazov, svojo oceno pa izčrpno, povsem konkretno in prepričljivo utemeljilo. Zato očitek zagovornika o pomanjkanju razlogov sodbe o odločilnih dejstvih, ni utemeljen.

12. Ponovno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja zagovornik z navedbami, da so razlogi sodbe nejasni in je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med zapisniki o izpovedbah v postopku. Izpostavlja navedbe oškodovanke, povzete v točki 11 obrazložitve sodbe, da se je v mesecu marcu 2017 odločila prekiniti zvezo z obdolžencem in sta se tako začela pogovarjati o delitvi premoženja, nakar se je sama odselila v zgornje nadstropje in med njima več ni bilo razmerja. O razhodu med njima že kakšna dva meseca pred 10. 4. 2017, je izpovedoval tudi oškodovankin brat M.K.. To pa pomeni, da na dan 4. 4. 2017 in 10. 4. 2017, izvenzakonska skupnost, kot ena izmed oblik družinske skupnosti, ki je znak očitanega kaznivega dejanja, sploh ni več obstajala. Sodišče pa je v nasprotju s tem, v točki 8 na strani 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, zapisalo, da je izvenzakonska skupnost trajala do 10. 4. 2017. 13. Zagovornik nima prav. Primarno, v nasprotju s podatki spisa povzema izpovedbo oškodovanke, da se je „odselila“ v zgornje prostore, saj je sama povedala, da se je „odstranila“ in je šla v zgornje prostore, kot je tudi povzeto v razlogih sodbe. Vendar to dejstvo tudi po presoji višjega sodišča nikakor ne pomeni, da je družinska skupnost, kot pojem v kazenskopravnem smislu, med obdolžencem in oškodovanko že takrat prenehala in da v času očitanih ravnanj obdolžencu v dneh 4. 4. 2017 in 10. 4. 2017 ni več obstajala.

14. Življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev, kot ena od oblik družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, je pravni standard, katerega vsebine KZ-1 ne določa. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti, je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera1. 15. Sodna praksa2 je že zavzela stališče, da je pojem družinske skupnosti v kazenskopravnem smislu (kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini) širši, kot pojem družine po družinskem pravu oziroma širši, kot ureditev po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), katere prvenstveni namen je varstvo koristi otrok. Kaznivo dejanje nasilja v družini se nanaša na vse oblike nasilništva v družini ali drugi trajnejši življenjski skupnosti. Navedeno kaznivo dejanje prepoveduje nasilno ravnanje doma, med osebami, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, torej je namen kaznivega dejanja, da bi se vsak v stanovanju, ki je ustavno varovana kategorija, počutil varnega in ne bi bil deležen psihičnega in fizičnega nasilja.

16. Iz podatkov kazenskega spisa, tako zagovora obdolženca, kot tudi izpovedb oškodovanke, njene matere in brata, ter tudi razlogov izpodbijane sodbe, skladno izhaja, da sta obdolženec in oškodovanka v celotnem očitanem obdobju, torej tudi ob zadnjih dveh ravnanjih obdolženca, živela na istem naslovu, v stanovanjski hiši, skupaj z mladoletnima hčerkama, vse do 10. 4. 2017, ko se je oškodovanka po zadnjem nasilnem ravnanju obdolženca, po nasvetu staršev umaknila in s hčerkama preselila k njim. Vse do takrat so med obdolžencem in oškodovanko še potekali pogovori o delitvi skupnega premoženja, kar pomeni, da tudi njuna ekonomska skupnost do takrat še ni prenehala, pri čemer sta tudi notarski sporazum o delitvi skupnega premoženja podpisala za tem, dne 10. 5. 2017. Glede na ta dejstva in upoštevaje sodno prakso glede razlage pojma družinske skupnosti, kot zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini, je zato zaključek sodišča prve stopnje o obstoju družinske skupnosti med obdolžencem in oškodovanko vse do 10. 4. 2017, torej nedvomno tudi pri zadnjih dveh izvršitvenih ravnanjih obdolženca, pravilna in utemeljena, in ne pomeni nasprotja z izpovedbo oškodovanke glede te okoliščine. Zapis datuma 14. 10. 2014 v točki 6 obrazložitve sodbe, ki ga kot nerazumljivega v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa po presoji višjega sodišča, glede na vse ostale razloge izpodbijane sodbe, pomeni očitno pisno pomoto, namesto pravilno zapisanega datuma 10. 4. 2017. 17. Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, z navedbami, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke prekršilo pravice obrambe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Dokazni predlog je ustrezal vsem merilom ustaljene ustavno sodne prakse, njegovo pravno relevantnost pa je obramba tudi utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlagani dokaz je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, saj bi izvedenec medicinske stroke lahko ugotovil, ali mehanizem nastanka poškodbe, kot je opisan po oškodovanki v anamnezi poškodbenega lista z dne 11. 4. 2017, ko naj bi jo znana oseba z vso močjo zgrabila za levo nadlaket in jo za njo vlekla, ne pusti nobenih vidnih poškodb, ali pa bi morala biti na nadlakti oškodovanke vidna poškodba.

18. Očitana kršitev ni podana. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Takšna ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pri odločanju o dokaznih predlogih, je tudi v skladu z merili Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

19. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2019 zavrnilo dokazni predlog obrambe za določitev izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovitve okoliščin nastanka in mehanizma poškodb oškodovanke, z utemeljitvijo, da zbrani dokazi zadostujejo za odločitev v zadevi, medicinska dokumentacija v spisu se namreč nanaša na dogodek z dne 10. 4. 2017, o katerem so izpovedovale zaslišane priče. Zato dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni relevanten za odločitev, v preostalem, glede zatrjevanega nasilja pa oškodovanka ni iskala zdravniške pomoči, da bi bila izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke smiselna, okoliščine, relevantne za ugotovitev dejanskega stanja, pa so razjasnjene z drugimi izvedenimi dokazi. Navedene razloge je sodišče povzelo tudi v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, ter jih še dopolnilo v točki 15 obrazložitve, ko je sprva povzelo vsebino 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini in v zvezi s tem pojem nasilja, ter nadalje navedlo, da povzročitev telesnih poškodb ni edina relevantna prepovedana posledica, da bi se obdolženčeva ravnanja iz sodbenega izreka štela kot nasilje po tem členu relevantnega materialnega predpisa. Sodišče je zato zavrnilo dokazni predlog za določitev izvedenca medicinske stroke, saj je dogajanje, povezano z očitkom z dne 10. 4. 2017, podkrepljeno z drugimi dokazi, in zato izvedba dokaza z izvedencem ni odločilnega pomena oziroma je le-ta nepotreben. Poudarilo je, da je po predlogu obdolženca zaslišalo še dežurnega zdravnika dr. A.M., ki se je skliceval na zapis v poškodbenem listu za oškodovanko, glede slednjega pa je zaključilo, da vsebinsko ne ovrže izpovedbe oškodovanke.

20. Višje sodišče navedenim razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje. Tudi zagovornik jim izrecno in konkretno v pritožbi ne nasprotuje, temveč posplošeno ponavlja dokazni predlog, ki ga je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo. Ob tem pa tudi ni mogoče spregledati izpovedbe zaslišanega dr. A.M. v zvezi z mehanizmom nastanka poškodbe, kot je zapisan v anamnezi poškodbenega lista za oškodovanko z dne 11. 4. 2017, ko je povedal, da je intenziteta stiska roke, ali je bil torej stisk res izrazito močan, subjektivna ocena oškodovanke. Ker je sodišče prve stopnje izpovedbi oškodovanke, ki jo potrjujejo tudi ostali izvedeni dokazi, verjelo, je na tej podlagi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za določitev izvedenca medicinske stroke, v skladu s povzetimi merili ustavno sodne prakse. Ravnalo je torej v skladu z zakonom, obdolženčeva obramba pa pri tem ni bila z ničemer kršena.

21. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

22. Po pritožbenih navedbah zagovornika je popolnoma neugotovljeno dejansko stanje glede pavšalnih trditev obtožbe, ki izhajajo iz drugega odstavka opisa očitanega kaznivega dejanja, ki zadevajo večkratno naganjanje iz skupnega prebivališča, večkratno preprečevanje druženja s prijateljicami, povsem nedokazano in s tem nepopolno ugotovljeno pa je ostalo zatrjevano večkratno udarjanje in očitanje drugih moških. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi, pri čemer so po mnenju višjega sodišča nekonkretizirane in pavšalne prav te pritožbene trditve. Že v gornji obrazložitvi je višje sodišče poudarilo, kako je potrebno obravnavati očitano kaznivo dejanje obdolžencu, ob tem pa hkrati tudi, da je sodišče prve stopnje glede splošnih in tudi vsakega posamezno konkretiziranega očitka zavzelo zelo jasna stališča, ki jih je natančno, skrbno in prepričljivo utemeljilo skozi razloge izpodbijane sodbe, predvsem v točkah 9 do 15 obrazložitve. Poudarilo je, da je verjelo določni, skladni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke, ki jo potrjujejo ostali izvedeni dokazi, in sicer izpovedbe zaslišanih prič - njenega brata M.K., matere M.K., prijateljice S.P., sodelavke oziroma oškodovankine nadrejene I.P., vzgojiteljic v vrtcu hčerke obdolženca in oškodovanke - H.R. in A.P., svetovalne delavke na OŠ druge hčerke obdolženca in oškodovanke - D.E., dežurnega zdravnika dr. A.M. in tudi poškodbeni list za oškodovanko z dne 11. 4. 2017. Hkrati je ocenilo tudi izvedene dokaze po predlogu obrambe in zaključilo, da ni sledilo izpovedbam obdolženčevih sorodnikov, mame in očeta in prič D.B. ter M.K., ki so izpovedovali, da jim o fizičnem nasilju obdolženca nad oškodovanko ni ničesar znanega. Katera dejstva in okoliščine, odločilna za sprejem pravilne odločitve, naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in nepopolno, oziroma katere izvedene dokaze naj bi ocenilo zmotno, zagovornik ne pojasni, zato pritožbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti.

23. Tudi glede pravilnih razlogov izpodbijane sodbe o obstoju družinske skupnosti med obdolžencem in oškodovanko, kot zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja obdolžencu, se je višje sodišče že opredelilo, zato posplošene zagovornikove pritožbene navedbe, da je sodišče to dejstvo ugotovilo zmotno in nepopolno, ne terjajo dodatnega odgovora.

24. Glede očitka namestitve aplikacije za prisluškovanje zagovornik navaja, da je ostalo povsem neugotovljeno, za kakšno aplikacijo naj bi šlo, da obdolženec ni imel in nima znanj za namestitev tovrstne aplikacije v letu 2014, postavlja pa se tudi vprašanje obstoja aplikacij, ki bi omogočale celo prisluškovanje telefonskim pogovorom.

25. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve sodbe povzelo izpovedbo oškodovanke glede te okoliščine oziroma njeno opisovanje o tem, kako ji je obdolženec v letu 2014 na telefon namestil aplikacijo za prisluškovanje. Gre za enega od očitkov obdolžencu v okviru več izvršitvenih ravnanj očitanega kolektivnega kaznivega dejanja, pri čemer pa vrsta ali ime aplikacije ni odločilno dejstvo, saj se očitek po vsebini nanaša na obdolženčevo željo po nadzoru oškodovanke in preverjanje njene zvestobe (kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje), ki je skupaj z ostalimi ravnanji obdolženca povzročilo strah in ponižanje oškodovanke ter s tem položaj podrejenosti obdolžencu. Da obdolženec naj ne bi imel znanja za namestitev tovrstne aplikacije, je pritožbena novota, ki ni z ničemer podkrepljena. Obdolženec namreč tega v zagovoru ni zatrjeval, temveč je povedal le, da aplikacije ni namestil. Da tovrstne aplikacije obstajajo in jih je posameznik, ki se vsaj nekoliko spozna na mobilne telefone, sposoben relativno enostavno namestiti na telefon, je bilo že v času očitanega kaznivega dejanja obdolžencu splošno znano dejstvo. Zato je pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede nameščene aplikacije na telefon oškodovanke, neutemeljen.

26. Tudi na pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni pritegnilo izvedenca medicinske stroke, je višje sodišče že odgovorilo v zvezi z po vsebini identičnimi pritožbenimi navedbami o kršitvi obdolženčevih pravic do obrambe in v zvezi s tem bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Dodatni odgovor glede na identične pritožbene navedbe zagovornika, tudi v tem delu zato ni potreben.

27. Odločbo o izrečeni kazenski sankciji izpodbija zagovornik zgolj z navedbami, da je bila obdolžencu glede na vse pritožbene navedbe izrečena neupravičeno. Tudi v tem delu zagovornik nima prav. Preizkus odločbe o izrečeni kazenski sankciji je namreč pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe in v okviru te določene višine zaporne kazni in trajanja preizkusne dobe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, stopnje obdolženčeve krivde ter njegovih osebnih okoliščin, izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave, v okviru te pa ustrezno določilo višino zaporne kazni, kot tudi trajanje preizkusne dobe.

28. V posledici obsodilne sodbe je, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP, pravilna tudi odločitev, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe ter njene utemeljitve v točki 19 obrazložitve. Posplošena pritožbena trditev zagovornika, da so bili stroški kazenskega postopka neupravičeno naloženi v plačilo obdolžencu, je zato neutemeljena.

29. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

30. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in tar. št. 7112, 7122 in 71113 Taksne tarife.

1 VS RS, I Ips 40643/2010 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 16812/2015 z dne 15. 12. 2016. 2 VSL II Kp 16115/2015 z dne 10. 11. 2016.