Jedro

Če je podan kateri od razlogov iz 1. odstavka 27. člena ZAzil, lahko upravni organ prosilcu za azil začasno omeji gibanje. O tem odloča po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče ne dvomi v obstoj razlogov za omejitev gibanja in meni, da tožena stranka ni prekoračila namena tega ukrepa in je svoj preudarek ustrezno utemeljila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 22.9.2006, in sicer po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika dne 29.9.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. alinee 1. odstavka 27. člena in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) tožniku omejila gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 21.9.2006 od 11.15 ure do 21.12.2006 do 11.15 ure.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi v celoti pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Tožnik je na zaslišanju na prvostopnem sodišču pojasnil, da je brez osebnih dokumentov, ker jih je izročil osebi, ki ji je plačal za organiziranje prihoda v Slovenijo, da pa pričakuje, da mu bodo fotokopijo osebne izkaznice poslali iz kraja prebivanja - Z. Ker je brez osebnih dokumentov, je izpolnjen pogoj za omejitev gibanja zaradi neizkazane istovetnosti (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Namere za vložitev prošnje za azil ni izrazil takoj, ker se je po lastnih navedbah po prihodu v Slovenijo z avtobusom iz Brežic odpeljal do Ljubljano, kjer se je izgubil, nato odšel z drugim avtobusom v Tržič, od tam pa v Koper, kjer je prespal, nato pa naslednji dan z avtobusom v Ljubljano na avtobusno postajo, kjer je najel taksi in se odpeljal v azilni dom. Poleg tega je izjavil, da so ga v Z. preganjali Srbi zaradi njegove muslimanske vere, kar pa je podal na tak način, da je pri toženi stranki utemeljeno nastal sum, da zlorablja in zavaja azilni postopek in da je prošnjo za azil vložil le zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije (3. alinea 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Prvostopno sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - UPB1, Uradni list RS, št. 20/04).

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo. Sklicevanje na odločanje po prostem preudarku ni argument. Odločanje po prostem preudarku ni na pamet, temveč morajo biti za to izpolnjeni predpisani pogoji. Dejstvo, da se tujec brez dokumentov, denarja in pomoči izgubi v Sloveniji, ni zavajanje, temveč povsem mogoče dejstvo. Razlogi za azil, ki jih je navedel, niso nemogoči, zato bo o njih treba odločati v okviru razlogov za azil. Ni povzročil suma zlorabe postopka. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in odpravi ukrep omejitve gibanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v številnih primerih (na primer: I Up 1370/2005, I Up 1388/2005 in I Up 1/2006) odločilo, da je z gotovostjo mogoče ugotoviti istovetnost prosilca za azil le na podlagi uradnega dokumenta s sliko. Res je, da tega ZAzil izrecno ne določa, pač pa to določa 75. člen Zakona o tujcih (ZTuj-UPB1, Uradni list RS, št. 112/2005), ki se uporablja tudi za prosilce za azil. Po določbah 75. člena ZTuj lahko tujec dokazuje istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v tujčevi državi predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca, z maloobmejno izkaznico ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Samo na podlagi teh dokumentov je lahko z gotovostjo ugotovljena istovetnost prosilca. V takem primeru namreč organ ugotavlja le pristnost dokumenta. Če pa se prosilec za azil ob podaji prošnje za azil ne more izkazati z nobenim od prej naštetih dokumentov, svoje istovetnosti ni z ničemer dokazal. Tožena stranka pa ni dolžna zaupati v verodostojnost prosilčevih izjav, ko zatrjuje, kdo je, in tega z ničemer ne dokaže. Zato pritožbeno sodišče meni, da je odločitev in utemeljitev prvostopnega sodišča, ki pritrjuje toženi stranki, da je v tem primeru podan razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti, torej razlog iz 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, podan.

Tožena stranka glede na določbe ZAzil tudi ne more in ne sme preverjati tožnikove istovetnosti v tožnikovi izvorni državi, ker bi bilo to v nasprotju z 18. in 65. členom ZAzil. Takšne dokaze si lahko pridobi le prosilec sam, kar je tožnik po lastnih navedbah na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem že začel. Čeprav za omejitev gibanja zadošča že eden izmed razlogov iz 1. odstavka 27. člena ZAzil, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je v tem primeru podan tudi razlog za omejitev gibanja iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadošča že sum zavajanja oziroma zlorabe postopka, pri čemer se med drugim domneva, da je ta sum podan, če je prosilec zaprosil za azil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. Ta sum pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru podan že s tem, da tožnik ni izrazil namere za vložitev prošnje za azil, ko je ilegalno prestopil hrvaško-slovensko mejo in prišel v Slovenijo, torej takoj, ko je bilo to mogoče, kot to zahteva določba 1. odstavka 8. člena ZAzil, temveč šele po prevažanju z avtobusom od Brežic do Ljubljane, nato naprej do Tržiča in nato do Kopra ter nazaj v Ljubljano, kjer pa je po lastnih navedbah vzel taksi in se odpeljal v azilni dom. Še dodatno pa je sum zavajanja in zlorabe postopka z namenom odložiti odstranitev iz Slovenije tudi po presoji pritožbenega sodišča podan s tem, ko tožnik niti v prošnji za azil niti v zaslišanju pred prvostopnim sodiščem ni navedel prepričljivih razlogov za to, da bi se lahko štelo, da je bil v izvorni državi preganjan v smislu ZAzil. Njegove izjave glede tega so skope in pavšalne, ne spomni se niti enega dogodka zatrjevanega preganjanja, v prošnji za azil pa je navedel med drugim tudi, da je izvorno državo zapustil zato, da bi bolje živel in zaslužil, kar upravičeno še povečuje dvom v verodostojnost njegovih izjav glede preganjanja v izvorni državi. Glede na to torej pritožbeno sodišče meni, da je bilo dejansko stanje glede suma zavajanja in zlorabe postopka, ki je po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil razlog za omejitev gibanja, za sprejem te odločitve popolno ugotovljeno.

Glede na določbo 1. odstavka 27. člena ZAzil o omejitvi gibanja prosilcem za azil odloča tožena stranka po prostem preudarku, torej glede na okoliščine primera od primera do primera presoja, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine in utemeljen razlog, da se prosilcu za azil omeji gibanje zaradi enega izmed v prvem odstavku 27. člena ZAzil naštetih razlogov, med drugim tudi zaradi razlogov, uporabljenih v tem primeru. Po prostem preudarku pa mora organ odločati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano (2. in 3. odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), pri čemer mora obrazložitev akta, izdanega po prostem preudarku, poleg splošnih sestavin, vsebovati tudi razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka (5. odstavek 214. člena ZUP). Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v tem primeru ustrezno utemeljila svojo odločitev, na kar se je s tem, ko je svojo sodbo izdalo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS ustrezno oprlo tudi prvostopno sodišče, in se oprita tudi pritožbeno sodišče v tej sodbi. Tožena stranka torej po presoji pritožbenega sodišča ni prekoračila meje prostega preudarka. Zato v tem primeru ni bila kršena določba 3. odstavka 38. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče tudi ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, saj je njegova sodba ustrezno utemeljena, vsebuje namreč razloge o odločilnih dejstvih in odgovarja na tožbene navedbe, ki so bile skope in pavšalne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.