Jedro

ZIZ formalno ne omejuje možnosti izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v primeru, ko se lahko predlaga izvršba na podlagi izvršilnega naslova. Takšne možnosti v obravnavanem primeru ne omejuje niti materialno (vsebinsko).

Ni razvidno, da bi tožeča stranka (nova upnica) izkazala prehod terjatve z javno ali po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Zato je (kljub razlagi o raztezanju subjektivnih meja pravnomočnosti sklenjenega sporazuma iz prvega odstavka 251. c člena ZIP na tožečo stranko) preuranjen zaključek sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru šlo za odločanje o zahtevku, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava; posledično pa njegov zaključek, da gre za absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri raztezanju subjektivnih meja pravnomočnosti sklenjenega sporazuma gre za omejen (zgolj prejudicialen) razširjen učinek pravnomočnosti. V pravdnem postopku ima namreč sporazum, sklenjen med cedentko in dolžnico (toženo stranko), ki ima moč sodne poravnave, prejudicialen pomen za cesionarko (in dolžnico), ki ji zato ni treba dokazovati obstoja terjatve in času njene dospelosti. Dokazati mora le (še) prehod terjatve od stare na novo upnico. Dolžnica pa lahko (glede na časovne meje pravnomočnosti, ki veljajo tudi za sodno poravnavo), dokaže le morebitne dejanske spremembe glede terjatve in njene dospelosti, nastale po pravnomočnosti sporazuma strank iz 251.c člena ZIP.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2002/00787 z dne 26. 11. 2002 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za 322,790.098,05 SIT glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2002 do plačila in v 3. točki izreka za 360.000,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2002 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo povrnitev 2,936.749,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2006 do plačila (2. točka izreka).

2. Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in naložitveni del sklepa o izvršbi ter tožbo zavrglo (prvi odstavek izreka). Tožeči stranki pa je naložilo povrnitev 7.445,97 EUR pravdnih in 2.102,40 EUR pritožbenih stroškov tožene stranke (drugi odstavek izreka). Utemeljilo je, da sklenjena sodna poravnava učinkuje tudi za tožečo stranko, ki je pridobila terjatev. Zato (ker je bilo o pridobljeni terjatvi že pravnomočno odločeno) ne more začeti novega postopka za pridobitev izvršilnega naslova oziroma nove pravde.

3. Tožeča stranka je proti sklepu sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Njena osnovna misel je bila, da dejstvo, da je sodišče v postopku zavarovanja terjatve z zastavno pravico ugotovilo obveznost tožene stranke v listini, ki predstavlja izvršilni naslov, ne pomeni, da pogodbena stranka ne more uveljavljati plačila terjatve na podlagi temeljnega pravnega posla in kasneje sklenjenih aneksov (ki so določali odlog plačila), z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

4. Tožeča stranka je revizijo dopolnila tako, da je dodatno uveljavljala bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi bila v tem, da ima upnica v izvršilnem postopku pravico uveljavljati terjatev tudi z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ne le na podlagi sodne poravnave, ter iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je zaradi napačne razlage 23. člena ZIZ izpodbijana odločba v nasprotju z listinami spisa in da sodišče zaradi napačne razlage 23. člena ZIZ o odločilnih dejstvih sploh ni odločalo.

5. Tožeča stranka je predlagala spremembo sklepa sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem ni zahtevala povrnitve stroškov revizijskega postopka.

6. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom St 140/2007 z dne 16. 10. 2007 začelo stečajni postopek nad toženo stranko. Zato je sodišče prve stopnje v skladu s 4. točko prvega odstavka 205. člena ZPP izdalo sklep o prekinitvi postopka (II Pg 421/2003-50 z dne 18. 3. 2008). Sodišče prve stopnje sicer ni v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP izdalo tudi sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka, vendar pa to ni ovira za odločitev o reviziji, saj je ta sklep deklaratornega značaja. Prekinjeni postopek se je namreč po zakonu nadaljeval, ko je sodišče prve stopnje pozvalo stečajnega upravitelja, da ga prevzame.

7. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano.

8. Upnica P. d. d. M. in dolžnica (tožena stranka) sta 20. 8. 1998 pred Okrajnim sodiščem v Kočevju sklenili sporazum v skladu z 251. c členom Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP). Predmet sporazuma oziroma sodne poravnave sta bili terjatev po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 3 z dne 20. 8. 1998 za 160,000.000,00 SIT in terjatev po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 7 z dne 20. 8. 1998 za 48,300.000,00 SIT.

9. Upnica P. d. d. M. (kot odstopnica) in tožeča stranka (kot prevzemnica) sta 10. 4. 2002 sklenili pogodbo o odkupu terjatev po navedenih kreditnih pogodbah.

10. Tožeča stranka je 15. 7. 2002 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (kartice kupcev z dne 12. 7. 2002). Okrajno sodišče v Ljubljani je 26. 11. 2002 izdalo sklep o izvršbi, katerega pa je na ugovor dolžnice (tožene stranke) 14. 3. 2003 razveljavilo v dovolitvenem delu (ta sklep je postal pravnomočen 19. 4. 2003). V pravdi, ki je sledila, pa je tožeča stranka navedla, da vtoževana terjatev temelji na kreditnih pogodbah št. 7 z dne 20. 8. 1998 in št. 372/98, prav tako z dne 20. 8. 1998. Pravo, ki ga je treba uporabiti.

11. Sporazum strank iz prvega odstavka 251. c člena ZIP je bil zapisan 20. 8. 1998, medtem ko je tožeča stranka (v izvršilnem postopku upnica) predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila (priporočeno po pošti) 12. 7. 2002, ko je že (od 15. 10. 1998 dalje) veljal ZIZ. Zato se dovoljenost izvršbe na podlagi verodostojne listine presoja po pravnih pravilih sedaj veljavnega ZIZ.

12. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, uveljavljene 1. 10. 2008 (v nadaljevanju ZPP-D), na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008). Sicer pa so se v postopku z revizijo zoper sklep smiselno uporabile določbe ZPP o reviziji zoper sodbo (četrti odstavek njegovega 384. člena).

Revizija je utemeljena.

13. Tožeča stranka je preko domnevno zmotne uporabe (»razlage«) 23. člena ZIZ skušala prikazati bistveno kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje, če že ne 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa vsaj 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar neuspešno (gre za neutemeljen očitek), saj zatrjevano nasprotje izpodbijane odločbe z listinami spisa vsebinsko ni konkretizirano, medtem ko iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih. Vendar pa ti razlogi niso pravilni, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

14. Smisel zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini na podlagi sporazuma strank je v tem, da dobi upnik izvršilni naslov proti zastavitelju. Zaradi pridobitve izvršilnega naslova je ZIP v drugem odstavku 251.c člena določil, da ima podpisani zapisnik o sporazumu strank(1) iz prvega odstavka tega člena(2) moč sodne poravnave (povzeto iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 582/98 z dne 8. 12. 1999). Sodna poravnava pa ima na materialnopravnem področju učinek pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojno razmerje, na procesnem pa učinek pravnomočne in izvršljive sodne odločbe (povzeto iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 409/2004 z dne 7. 4. 2005).

15. ZIZ formalno ne omejuje možnosti izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v primeru, ko se lahko predlaga izvršba na podlagi izvršilnega naslova.(3) Takšne možnosti pa v obravnavanem primeru ne omejuje niti materialno (vsebinsko). Tožena stranka (dolžnica) je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2002/00787 z dne 26. 11. 2002 oporekala prehodu terjatve upnice P. d. d. M. na novo upnico (tožečo stranko). Navedla je namreč, (1) da s tožečo stranko ni bila v poslovnem odnosu glede terjatev, izhajajočih iz verodostojnih listin (kartic kupcev); (2) da je bila v poslovnem odnosu s P. d. d. M., po kreditnih pogodbah, vendar ji na tej podlagi ni dolgovala 337,587.191,60 (330,156.248,00 + 7,430.943,60) SIT, ker se je P. d. d. M. (tudi v postopku prisilne poravnave pri Okrožnem sodišču v Ljubljani) zavezala k reprogramu obstoječih kreditov z novimi obrestnimi merami in novimi plačilnimi pogoji.

16. V zvezi s prvim je sodišče druge stopnje ugotovilo, da gre v pravdi, v katero je prešla izvršba na podlagi verodostojne listine, za identičen zahtevek, kot je bil predmet sodne poravnave oziroma sporazuma, sklenjenega leta 1998. Tega revidentka ni izpodbijala. Zato to ni predmet revizijskega preizkusa.

17. V zvezi z drugim pa zaenkrat ni razvidno, da bi tožeča stranka (nova upnica) izkazala prehod gornje terjatve z javno ali po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Zato je (kljub razlagi o raztezanju subjektivnih meja pravnomočnosti sklenjenega sporazuma iz prvega odstavka 251. c člena ZIP na tožečo stranko(4)) preuranjen zaključek sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru šlo za odločanje o zahtevku, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava; posledično pa njegov zaključek, da gre za absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev o reviziji.

18. Glede na navedeno (predvsem v prejšnji točki obrazložitve) je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena (in v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena) ZPP reviziji ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišča druge stopnje v novo odločanje (I. točka obrazložitve), ko naj izčrpa pritožbo tožene stranke.

19. Glede na vrnitev zadeve v novo odločanje je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 155. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za novo odločitev sodišča druge stopnje (II. točka izreka).

Op. št. (1): Iz zapisnika o sporazumu strank (z dne 20. 8. 1998) izhaja, da sta bili predmet konkretnega zavarovanja denarna terjatev P. d. d. M. po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 7.z dne 20. 8. 1998 (48,300.000,00 SIT z letno pogodbeno obrestno mero TOM + 7% in zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude) in denarna terjatev P. d. d. M. po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 3.z dne 20. 8. 1998 (160,000.000,00 SIT z valutno klavzulo, pogodbeno obrestno mero 4,25% letno na DEM in zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti na dan zapadlosti).

Op. št. (2): Na predlog strank določi sodišče narok, na katerem v zapisnik ugotovi sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika oziroma s popisom zastavne pravice na premičnih stvareh dolžnika zavaruje denarna terjatev.

Op. št. (3): Za razliko od na primer Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 27/90), ki je dopolnil določbo 446. člena ZPP/77 tako, da je omejil možnosti izdaje plačilnega naloga v primeru, ko se je lahko predlagala izvršba na podlagi verodostojne listine. Izjemo je dopustil samo tedaj, če je tožnik izkazal za verjetno, da obstaja pravni interes za izdajo plačilnega naloga (povzeto iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 79/99 z dne 30. 9. 1999).

Op. št. (4): Dejansko gre za omejen (zgolj prejudicialen) razširjen učinek pravnomočnosti. V pravdnem postopku ima namreč sporazum, sklenjen med cedentko in dolžnico (toženo stranko), ki ima moč sodne poravnave, prejudicialen pomen za cesionarko (in dolžnico), ki ji zato ni treba dokazovati obstoja terjatve in času njene dospelosti. Dokazati mora le (še) prehod terjatve od stare na novo upnico. Dolžnica pa lahko (glede na časovne meje pravnomočnosti, ki veljajo tudi za sodno poravnavo) dokaže le morebitne dejanske spremembe glede terjatve in njene dospelosti, nastale po pravnomočnosti sporazuma strank iz 251. c člena ZIP.