Jedro

Sodišče pritrjuje tožbenim očitkom tožnika, da toženka izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na utemeljitev oblike krivde tožnika, ni ustrezno obrazložila. Toženka se glede očitanega ravnanja namreč sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti iz 11. člena Disciplinskega pravilnika IZS, ne navaja pa nikakršnih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sprejela zaključek, da je tožnik pri očitanih ravnanjih ravnal iz malomarnosti. Izpodbijanega sklepa v predstavljenem delu posledično ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije, št. 01414-0091-A-G-3237/2021-8 z dne 7. 4. 2022 se odpravi, in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 285,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III. Zahteva tožene stranke po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Disciplinsko sodišče Inženirske zbornice Slovenije sklenilo, da je tožnik kriv, da je kot član Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju IZS oz. toženka) v letu 2020 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja, kar je v nasprotju z določilom 6. in 7. člena Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (v nadaljevanju ZAID), in z določili 2., 3. in 10. člena Splošnega akta o stalnem poklicnem usposabljanju pooblaščenih inženirjev (v nadaljevanju Splošni akt), vse v povezavi s 6. členom Kodeksa poklicne etike članov IZS z dne 15. 6. 2010. Opisano ravnanje, storjeno iz malomarnosti, predstavlja kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika IZS, za kar se je tožniku izrekla disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika toženke za dobo enega leta, ki se ne bo izvršil, pod pogojem, da tožnik kot domnevni kršitelj v preizkusni dobi enega leta ne stori nove disciplinske kršitve (I. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je bilo nadalje odločeno, da je tožnik kot domnevni kršitelj dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa plačati stroške disciplinskega postopka v znesku 150,00 EUR na poslovni račun toženke (II. točka izreka), njegova zahteva za povrnitev stroškov postopka pa se zavrne (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je disciplinski tožilec dne 6. 10. 2021 vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika. V zahtevi mu disciplinski tožilec očita, da v letu 2020 ni zbral predpisanega števila kreditnih točk (4 točke) iz naslova stalnega poklicnega usposabljanja. Pojasnjuje še, da je zaradi epidemije COVID-19 upravni odbor IZS sprejel sklep, da se za leto 2020 zbere najmanj 4 kreditne točke, s sklepom št. 3294 pa je upravni odbor IZS podaljšal zbiranje kreditnih točk za leto 2020 do 30. 6. 2021. Disciplinsko sodišče je po vpogledu v elektronsko evidenco podatkov o zbranih kreditnih točkah ugotovilo, da tožnik kot domnevni kršitelj ni dosegel zahtevanega števila kreditnih točk, tj. najmanj 4 kreditne točke za leto 2020. Za to leto ni zbral nič kreditnih točk. Do 30. 6. 2021 je zbral 2 kreditni točki, za kateri ni podal izjave, da naj se pripišeta v leto 2020, ti 2 točki pa tudi ne bi zadostovali. Tožnik je kršil določbo prve alineje 19. člena Disciplinskega pravilnika IZS in tudi prvi odstavek 6. člena Kodeksa poklicne etike članov IZS. Očitano kršitev je storil iz malomarnosti, kot je določeno v 11. členu Disciplinskega pravilnika IZS, saj bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi oziroma je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala. Disciplinsko sodišče je disciplinsko sankcijo ocenilo kot primerno v skladu z 20., 26. in 27. členom Disciplinskega pravilnika IZS. Stroški postopka so bili odmerjeni na podlagi drugega odstavka 47. člena in drugega odstavka 48. člena Disciplinskega pravilnika IZS. Priglašene stroške zastopanja je disciplinsko sodišče zavrnilo, ker v skladu s tretjim odstavkom 47. člena Disciplinskega pravilnika IZS to niso stroški disciplinskega postopka.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo iz razloga kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi v bistvenem navaja, da je upravni odbor IZS s sklepom, sprejetim konec januarja 2021 (4 kreditne točke namesto 6 in podaljšanje zbiranja do 30. 6. 2021), retroaktivno spremenil pogoje za dosego kreditnih točk za leto 2020. Sprejeti sklep je za tožnika manj ugoden, saj bi se v primeru nezbranih zadostnih kreditnih točk skliceval na epidemijo COVID-19 kot višjo silo. Toženka pa je s tem tudi za 6 mesecev skrajšala rok za pridobivanje kreditnih točk za leto 2021. Tožnik je do 30. 6. 2021 zbral 2 kreditni točki, vendar za njiju ni podal izjave, da se mu pripišeta v leto 2020, saj ni mogel vedeti, koliko točk bo zbral, in bi mu jih lahko zmanjkalo za leto 2021. Toženka v zvezi s krivdo ne navaja dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnik ravnal iz malomarnosti, ampak zgolj citira določbe Disciplinskega pravilnika. Toženka tudi ni izkazala, da bi imeli člani disciplinskega sodišča in disciplinski tožilec opravljen izpit iz upravnega postopka, čeprav bi ga morali imeti, ker je disciplinski postopek toženke upravni postopek, glede na prvi in drugi odstavek 27. člena ZAID, ter 4. točko prvega odstavka 75. in 79. člena Statuta IZS. Izdana je bila popolnoma neustrezna odločba, ki je ni mogoče preizkusiti. Izrečena sankcija je pretirana. Toženka v izpodbijanem sklepu ni obrazložila katere konkretne okoliščine tožnika je upoštevala kot olajševalne in oteževalne iz 27. člena Disciplinskega pravilnika IZS. Tožnik je v odgovoru na zahtevo disciplinskega sodišča in tudi na disciplinskem naroku navedel olajševalne okoliščine, do katerih pa se toženka ni opredelila. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti tudi glede izrečene disciplinske sankcije. Kot olajševalne okoliščine je tožnik navedel preživljanje iz te dejavnosti, družino in dva šoloobvezna otroka, COVID-19 kot višjo silo v letu 2020, ter šolske počitnice. Primerna sankcija bi bila zato zgolj pisni opomin. Ker je izpodbijani sklep nezakonit, se tožnik ne strinja tudi z naloženim mu plačilom stroškov disciplinskega postopka v znesku 150 EUR. V sklepu tudi ni obrazloženo, kako je toženka izračunala višino zahtevanih stroškov postopka, in se ga zato v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik v tožbi še navaja, da je na naroku predložil stroškovnik in predlagal, da mu disciplinsko sodišče povrne stroške zastopanja po odvetniku. V zvezi s tem navaja določbo 2. odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Disciplinski postopek se je pričel na zahtevo toženke, v primeru, da tožnik ne bi bil spoznan za krivega, pa bi mu morala toženka povrniti vse stroške zastopanja v disciplinskem postopku. Izpodbijani sklep ne izpolnjuje meril obrazložene odločbe iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Pomanjkljiva obrazložitev sklepa onemogoča oziroma omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku, kar je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek pred spremenjen senat disciplinskega sodišča toženke. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sklep upravnega odbora IZS, s katerim se je podaljšal rok za zbiranje kreditnih točk do 30. 6. 2021, ni retroaktiven (in tako neustaven), saj velja za naprej. Sprejet je bil izključno v korist članov IZS, saj so s tem pridobili dodaten čas za zbiranje kreditnih točk. Vsebina tega sklepa tožniku odvzema bistveni argument, da kreditnih točk ni mogel zbrati zaradi epidemije COVID-19 kot višje sile. V letu 2020 in 2021 je toženka organizirala veliko predavanj na daljavo, ki so omogočala, da si je vsak pooblaščeni inženir lahko ogledal izobraževanja, ki so mu ustrezala in tako pridobil ustrezne kreditne točke. Zmotna je navedba tožnika, da naj bi podaljšanje roka za zbiranje kreditnih točk do 30. 6. 2021 poseglo v zbiranje kreditnih točk za leto 2021. V letu 2021 zbrane kreditne točke do 30. 6. 2021, so se upoštevale za leto 2021, razen če je pooblaščeni inženir podal izjavo, da naj se upoštevajo za leto 2020. Z izdajo sklepa upravnega odbora IZS o podaljšanju roka za zbiranje kreditnih točk ni šlo za prisiljevanje k zbiranju kreditnih točk. Zahteva po stalnem poklicnem izobraževanju pooblaščenih inženirjev izhaja iz ZAID, toženka je le tista, ki predpiše, na kakšen način se stalno poklicno izobraževanje izvaja in koliko tega izobraževanja se zahteva. Tožnik je očitano kršitev storil iz malomarnosti. Disciplinski postopek ne poteka v skladu z ZUP, in zato člani disciplinskega sodišča ne potrebujejo izpita iz upravnega postopka. Član disciplinskega sodišča pa je vedno tudi pravnik. Tožniku je bila izrečena pogojna obsodba, kar pomeni, da bo tožnik še vedno lahko opravljal poklic in preživljal družino. Odločitev o stroških postopka v II. točki izpodbijanega sklepa je jasno obrazložena. Disciplinsko sodišče je uporabilo določbo četrtega odstavka 47. člena Disciplinskega pravilnika IZS, obveznost posebnega obrazlaganja odmere nižjih stroškov od predpisanih 2.150,00 EUR, pa ni določena. V zvezi z odločitvijo v III. točki izpodbijanega sklepa toženka še navaja, da odločitev o glavni stvari ni nezakonita, iz izpodbijanega sklepa pa izhaja tudi, zakaj tožnik v disciplinskem postopku ni upravičen do povrnitve svojih stroškov.

5. V pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2022 tožnik navaja, da bi morala toženka za veljavno podaljšanje roka za dosego kreditnih točk sprejeti sklep do 31. 12. 2020, in ne januarja 2021, ko je rok že potekel. Ne strinja se s tem, da izrečena pogojna obsodba nima vpliva na preživljanje družine, saj se bo tožniku izrekel izbris iz imenika IZS za dobo 1 leta v primeru, če pride do preklica pogojne obsodbe. Izpodbijani sklep je neobrazložen tudi glede II. točke izreka, saj toženka ni obrazložila kako je izračunala višino stroškov, ki jih zahteva od tožnika in se zato sklepa glede stroškov postopka ne da preizkusiti.

6. V pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2023 tožnik navaja, da toženka deluje pristransko in je v konfliktu interesov, ker odloča o dodelitvi kreditnih točk za izobraževanja, ki jih organizira sama, in tudi o izobraževanjih zunanjih izvajalcev. Toženka svoja izobraževanja privilegira in jim arbitrarno, brez vnaprej znanih kriterijev dodeljuje višje število kreditnih točk kot izobraževanjem zunanjih izvajalcev. Zaradi te nezdružljivosti bi se morala toženka izločiti iz postopka dodeljevanja kreditnih točk, in bi moral o tem odločati neodvisen zunanji organ. V postopku dodeljevanja kreditnih točk tudi ne sodelujejo kompetentni strokovnjaki, temveč zaposleni pri toženki, ki pa niso iz stroke, za katero dodeljujejo kreditne točke. Toženka bi morala postopke voditi in izdajati odločbe skladno z ZUP.

**K I. točki izreka**

7. Tožba je utemeljena.

8. Med strankami je sporna zakonitost sklepa Disciplinskega sodišča IZS, s katerim je to odločilo, da je tožnik kriv, da je kot član toženke v letu 2020 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja, določeno z ZAID in Splošnim aktom, ter da to ravnanje, storjeno iz malomarnosti, predstavlja kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika IZS, za kar se je tožniku izrekla disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika toženke za dobo enega leta, ki se ne bo izvršila, pod pogojem, da tožnik kot domnevni kršitelj v preizkusni dobi enega leta ne stori nove disciplinske kršitve.

9. Tožnik v tožbi uveljavlja različne kršitve, med drugim tudi bistveno kršitev pravil postopka, ker izpodbijanega sklepa v več delih ni mogoče preizkusiti.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženki za vodenje disciplinskih postopkov zoper pooblaščene arhitekte in inženirje podeljeno javno pooblastilo (drugi odstavek 27. člena ZAID v zvezi s 4. točko prvega odstavka 27. člena ZAID). To pomeni, da toženka pri tem nastopa kot nosilec javnega pooblastila, zaradi česar se določbe ZUP v celoti in subsidiarno uporabljajo tudi v disciplinskem postopku pred toženko.1

11. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Iz odločbe morajo biti razvidni bistveni razlogi za odločitev oziroma bistvene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je bil postopek pravilen in zakonit. 12. Sodišče je že v sodbi, I U 1416/2021-29 z dne 6. 12. 2023, s katero je odločalo o tožnikovi tožbi zoper toženkin sklep, s katerim je ta tožniku izrekla disciplinski ukrep zaradi opustitve obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja v letu 2019, pojasnilo, da mora disciplinski organ poleg obstoja kršitve ugotoviti oziroma dokazati tudi, da je do nje prišlo zaradi krivdnega ravnanja člana zbornice, v konkretnem primeru tožnika.

13. Sodišče je tako v svoji sodni praksi že pojasnilo, da Disciplinski pravilnik IZS določa krivdo kot enega izmed elementov za obstoj disciplinske odgovornosti. Tako je v skladu z 9. členom član zbornice odgovoren za kršitev, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti. Krivdna oblika malomarnosti je opredeljena v 11. členu Disciplinskega pravilnika IZS. Po tej določbi član zbornice krši svoje dolžnosti iz malomarnosti, če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi (prvi odstavek), ali če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala (drugi odstavek). Iz navedenega izhaja, da odgovornost za kršitev dolžnosti člana toženke ni objektivna, saj mora biti storjena z določeno obliko krivde (naklepa ali malomarnosti). Okoliščine, ki kažejo na krivdno ravnanje, morajo biti zato v postopku ugotovljene in v disciplinskem sklepu tudi obrazložene. Obrazložitev, ki ne vsebuje konkretiziranih razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali takšno odločitev, ni zadostna, saj ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve.

14. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik disciplinsko kršitev storil s krivdno obliko malomarnosti.

15. Sodišče pritrjuje tožbenim očitkom tožnika, da toženka izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na utemeljitev oblike krivde tožnika, ni ustrezno obrazložila. Toženka se glede očitanega ravnanja namreč sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti iz 11. člena Disciplinskega pravilnika IZS, ne navaja pa nikakršnih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sprejela zaključek, da je tožnik pri očitanih ravnanjih ravnal iz malomarnosti. Izpodbijanega sklepa v predstavljenem delu posledično ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka in tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker že predstavljena ugotovitev o kršitvi pravil postopka narekuje odpravo izpodbijanega sklepa, se sodišče do ostalih tožbenih očitkov ni opredeljevalo; obravnava teh očitkov (ne glede na to, ali bi sodišče presodilo, da so ti utemeljeni ali pa neutemeljeni) namreč ne bi mogla privesti do drugačne odločitve sodišča. 16. Sodišče je iz predstavljenih razlogov na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki, da ponovno odloči o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 je v ponovnem postopku toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

17. Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

18. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

**K II. točki izreka:**

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

20. Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave (prvi odstavek 2. člena Pravilnika), tožnika pa je zastopala pooblaščenka - odvetnica, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika). Višjo stroškovno zahtevo tožnika v zvezi s pripravo tožbe (tožnik je zahteval povrnitev stroškov v višini 500 točk po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov) je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Sodišče je zavrnilo tudi priglašene stroške tožnikovih pripravljalnih vlog, saj je presodilo, da ti stroški niso bili potrebni - navedbe v tožnikovih pripravljalnih vlogah po presoji sodišča namreč niso dodatno prispevale k razjasnitvi zadeve ali k sodni presoji.

21. Toženka je dolžna tožniku priznane stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

**K III. točki izreka**

22. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi toženka.

23. Ker toženka v upravnem sporu ni uspela, je sodišče njeno zahtevo po povrnitvi stroškov ob upoštevanju načela uspeha zavrnilo (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, GV založba, Ljubljana 2018, str. 36-38.