U-I-317/02

11. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zdravka Slavca iz Sežane, ki ga zastopa mag. Viktor Juhant, odvetnik v Kopru, na seji dne 11. septembra 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) in 2. točke osmega odstavka 28. člena Zakona o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 50/99 in 58/02) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik je vložil ustavno pritožbo zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zaradi plačila razlike v plači. Hkrati je predlagal, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost sedmega odstavka 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju - ZLPP) in osmega odstavka 28. člena Zakona o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (v nadaljevanju - ZPSPID). Ustavno sodišče je pobudo za oceno ustavnosti navedenih zakonskih določb izločilo iz ustavne pritožbe in sklenilo, da bo o njej odločalo posebej.

2.Pobudnik kot prejemnik uslužbenskega certifikata izpodbija v izreku navedeni določbi, ker naj bi bili v nasprotju z načeli pravne države. Meni, da je, če že ni neustavna njihova izdaja, vsekakor neustavna njihova ureditev, ker je bila nominalna vrednost vseskozi enaka. Navaja, da certifikati kot nadomestno izplačilo za neizplačane in nezakonito zadržane plače nimajo podlage v delovni zakonodaji. Soglasja, da del njegove plače nameni državi, pobudnik ni dal in tudi zakon tega ni določil.

Neustavnost navedene ureditve je po njegovem mnenju tudi v tem, ker zakon ni določil roka, v katerem bi morala država omogočiti vnovčitev teh certifikatov. Določbi naj bi bili tudi v nasprotju s 14. členom Ustave, ker za vse pravne subjekte velja, da se njihovi dolgovi obrestujejo, samo za državo v razmerju do njenih uslužbencev to ne velja. Kršeno naj bi bilo tudi načelo prepovedi učinka za nazaj, ker je izpodbijana določba ZPSPID posegla v začete sodne postopke za izplačilo razlike plač in jih s tem izničila. Prav tako je država v nasprotju s 155. členom Ustave z ZLPP posegla v pridobljene pravice delavcev in jim namesto gotovine za neizplačane plače predpisala certifikate. Izpodbijana določba ZLPP naj bi v nasprotju z načelom lex certa prepustila podzakonskemu predpisu, da uredi čas nastanka pravic in obveznosti, ki jih je pobudnik že pridobil za premalo izplačane plače v spornem obdobju. Zato naj bi bila navedena določba v nasprotju s 15., 16., 125. in 156. členom Ustave. Izpodbijanima določbama očita nesorazmernost. Izpodbijani določbi naj bi bili tudi v nasprotju s 6. in 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Protokoli (Uradni list RS, št.33/94,MP, št. 7/94/99 - EKČP), ker država ni v razumnem roku izpolnila svoje obveznosti, ker je svoje uslužbence diskriminirala v razmerju do drugih svojih državljanov in ker ni spoštovala določbe o neodvisnem in nepristranskem sodišču ter o enakosti orožij.

B.

3.Pobudnik sicer navaja, da izpodbija osmi odstavek 28. člena ZPSPID, vendar iz njegovih navedb izhaja, da izpodbija le 2. točko osmega odstavka 28. člena ZPSPID in ne tudi 1. točke te določbe, ki se nanaša na delničarje pooblaščenih investicijskih družb. Zato je Ustavno sodišče omejilo preizkus pobude na 2. točko izpodbijane določbe ZPSPID. Enako je Ustavno sodišče preizkus pobude omejilo le na šesti odstavek 31. člena ZLPP, ki se nanaša na uslužbenske certifikate.

4.Uslužbenski certifikati so po določbi ZPSPID lastniški certifikati, ki jih je zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, izdala Republika Slovenija v skladu s šestim odstavkom 31. člena ZLPP. Kot pobudnik sam opozarja, je Ustavno sodišče o pravni naravi uslužbenskih certifikatov že odločalo v odločbi št. U-I-200/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 22/2000 in 31/2000-popr. ter OdlUS IX, 24). Hkrati je odločilo, da 2. točka osmega odstavka 28. člena ZPSPID ni v neskladju z Ustavo. Ker pobudnik pozna razloge za tovrstno odločitev in jih tudi vsebinsko navaja v pobudi, Ustavno sodišče v izogib ponavljanju ponovno poudarja le, da uslužbenski certifikati niso potrdila o premalo izplačani plači, da lastniški certifikati upravičencem ne dajejo pravice zahtevati izplačilo njihove vrednosti v denarju in da se lahko uporabijo le za zakonsko določene namene. Pobudnik v nasprotju s prej navedenim zato vseskozi napačno interpretira pravno naravo uslužbenskih certifikatov. Kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča ter enako iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-61/98 z dne 17. 2. 2000 (OdlUS IX, 27), pri izdaji uslužbenskih certifikatov ni šlo za zakonsko določitev načina poplačila obveznosti (nadomestna izpolnitev), temveč za dodatno razdelitev družbenega premoženja med uslužbence v javnem sektorju. Uslužbenski certifikat je torej dajal njegovemu imetniku le pravico do zamenjave za vrednostno ustrezen del državnega premoženja, oziroma z uveljavitvijo ZPSPID, pravico do pokojninskih bonov z nadaljnjo pravico izbire, da jih bodisi njihov imetnik zamenja za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja bodisi proda na prostem trgu.

Zakonodajalec je s tem izpolnil svojo obveznost iz izpodbijane določbe ZLPP ter imetnikom omogočil uresničitev njihove pravice iz uslužbenskih certifikatov.

5.Iz že navedenih razlogov tudi ne vzdrži pobudnikov očitek o neustavnosti izpodbijanih določb, ker da niso ohranjale realne vrednosti uslužbenskih certifikatov. Ker uslužbenski certifikati niso bili plača in torej niso vsebovali obligacijske pravice terjati plačilo, tudi ni bilo potrebe, da bi zakonodajalec posebej uredil njihovo valorizacijo oziroma da bi z drugo metodo ohranil njihovo vrednost. Z zamenjavo uslužbenskih certifikatov v pokojninske bone pa je bila ohranjena njihova nominalna vrednost.

6.Pri vprašanju o izdaji uslužbenskih certifikatov gre za vprašanje primernosti ureditve. Odločitev o dodatni brezplačni razdelitvi državnega premoženja je v pristojnosti zakonodajalca. Ta v polju svoje proste presoje odloča o potrebnosti in primernosti te ureditve, Ustavno sodišče pa tega ni pristojno ocenjevati.

7.Iz navedenih razlogov so neutemeljeni tudi ostali pobudnikovi očitki, zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić