Jedro

V zadevah, ko je iz okoliščin mogoče ugotoviti, kdaj je bil predlagatelj obnove seznanjen z izdajo upravne odločbe, je v skladu s 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP dokaz z vročitvijo te odločbe nadomeščen s sklepanjem. Zaradi posledic za predlagatelja obnove mora biti to sklepanje zanesljivo in temeljito obrazloženo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-339/2007-17-BM z dne 22. 2. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad, je kot prvostopenjski upravni organ s sklepom št. 351-275/2007-1321004-51 z dne 30. 9. 2009 zavrgla predlog A.A. (v tem postopku prizadete stranke) za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo istega upravnega organa, št. 351-275/2007-31100-9 z dne 29. 6. 2007 (gradbeno dovoljenje). Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo navedeni sklep odpravilo, dovolilo zahtevano obnovo postopka v obsegu, da se prizadeta stranka udeleži obnovljenega postopka kot stranski udeleženec, ter zadržalo izvršitev gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi postopka, za katerega je bila dovoljena obnova.

V obrazložitvi se sklicuje na stališče tega sodišča iz sodbe opr. št. U 2505/2008 z dne 21. 5. 2009, ki je bila izdana v isti zadevi. Po tem stališču zgolj objektivno dejstvo, da na sosednji parceli potekajo gradbena dela, oziroma da je bila na (morda prostorsko povsem ločenem) dohodu na to parcelo postavljena gradbiščna tabla, samo po sebi ne more zadostovati za sklepanje, da je predlagatelj obnove s tem izvedel, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ki posega v njegov pravni interes. Drugostopenjski organ v skladu s tem stališčem, ob upoštevanju listin, predloženih v postopku (predvsem fotokopij gradbenega dnevnika) in zaslišanja prizadete stranke ter priče, ki jo je predlagala prizadeta stranka (njegove hčerke), sklepa, da je bila prizadeta stranka odsotna od 15. julija do 1. avgusta 2007. O tem, da gradnja, dovoljena z obravnavanim gradbenim dovoljenjem, posega v njen pravni interes, bi lahko sklepala šele od takrat, ko so bili zabetonirani temelji oziroma temeljna plošča, kar se je dogajalo med 27. 7. in 30. 7., torej v času njene odsotnosti. Prizadeta stranka se je torej lahko z deli, ki so nedvoumno kazala na to, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ki posega v njen pravni interes, seznanila šele ob svojem povratku, 1. 8. 2007, zato je šele s tem dnem pričel teči subjektivni rok enega meseca, v katerem je bila upravičena predlagati obnovo postopka. Dne 30. 8. 2007 predlagana obnova je bila torej pravočasna.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala relevantnega dejanskega stanja, namreč, ali je prizadeta stranka v času okrog 15. julija 2007 na drug način kot z vročitvijo izvedela, da je bilo tožeči stranki izdano gradbeno dovoljenje. Gradnja se je namreč začela 13. 7. 2007, prizadeta stranka pa sama pravi, da je pred dopustom zaznala priprave na gradnjo in rušenje sosednjega objekta, vendar je to ne bi motilo, če bi bil po rušenju postavljen objekt v enakem obsegu. Tožeča stranka meni, da to kaže, da je prizadeta stranka dobro vedela, da bo na sosednji parceli zgrajena nova hiša, iz česar je lahko sklepala, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Na to so kazale tudi aktivnosti tožeče stranke na predmetni parceli; tožeča stranka posebej opozarja, da po postavitvi gradbiščne table nihče ne more več trditi, da ni mogel vedeti za izdano gradbeno dovoljenje. Tožena stranka v zvezi s tem sploh ni upoštevala izpovedb nadzornika gradnje in pooblaščenca tožeče stranke, po katerih je bila prizadeta stranka seznanjena z gradnjo. Po mnenju tožeče stranke je neverodostojna tudi izjava prizadete stranke o tem, kdaj in koliko časa je bila na dopustu, saj je to izjavo spreminjala. Tožena stranka se po mnenju tožeče stranke sploh ni opredelila do kontradiktornosti izjav prizadete stranke, ne do argumentov tožeče stranke glede tega, da se je prizadeta stranka lahko seznanila z izdajo gradbenega dovoljenja pred odhodom na dopust. Tožeča stranka opozarja na ureditev subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, ki teče od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. To, pa tudi prejšnjo ureditev, ki je bila celo bolj usmerjena v pravico varstva strank, Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi razlaga v korist pravne varnosti, saj je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ki posega v pravnomočno pridobljene pravice nasprotne stranke. Sklicuje se tudi na stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je za dovolitev obnove postopka pomembna tudi okoliščina, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek, saj bi v takem primeru lahko svoje koristi zaščitil z udeležbo v tem postopku. Subjektivni rok zato ne prične teči tedaj, ko se stranka seznani z vsebino gradbenega dovoljenja, temveč od dne, ko izve, da je bila odločba izdana, v obravnavanem primeru torej od pričetka gradbenih del in postavitve gradbiščne table. Obseg gradnje na to ne vpliva.

Kot nadaljnje kršitve postopka tožeča stranka navaja še to, da se drugostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi sploh ne opredeli do izvedenih dokazov, ki kažejo na obseg del, s katerim se je seznanila tudi prizadeta stranka, kot je zaslišanje nadzornika B.B. in C.C. S tem, ko se tožena stranka ni opredelila do izvedenih dokazov in tudi dokaznih predlogov tožeče stranke, so bile kršene tudi njene ustavne pravice do poštenega kontradiktornega postopka, do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva.

Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in potrdi prvostopenjski sklep, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo povzema dosedanji potek postopka, ponovno poudarja, da je utemeljeno pričakovala, da bi jo upravni organ v primeru, če bi bila zahtevana izdaja gradbenega dovoljenja, ki posega v njene pravne koristi, pritegnil v postopek. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi vsebinsko ponavlja nekatere bistvene tožbene navedbe.

Tožba je utemeljena.

Prizadeta stranka v obravnavani zadevi predlaga obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), torej zato, ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec. Po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP lahko v takem primeru predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. V obravnavani zadevi je sporna prav okoliščina, kdaj je prizadeta stranka izvedela za izdajo odločbe.

Stališče, na katero svojo odločitev opira drugostopenjski upravni organ, in sicer da zgolj objektivno dejstvo, da na sosednji parceli potekajo (kakršna koli) gradbena dela, oziroma da je bila na (morda prostorsko povsem ločenem) dohodu na to parcelo postavljena gradbiščna tabla, samo po sebi ne more zadostovati za sklepanje, da je predlagatelj obnove s tem izvedel, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ki posega v njegov pravni interes, je to sodišče zavzelo v sodbi opr. št. U 2505/2008 z dne 21. 5. 2009, ki se nanaša na isto upravno zadevo. Zato ga na tem mestu le kratko povzema, poleg tega pa pojasnjuje še, da so po podatkih iz upravnega spisa in po navedbah prizadete stranke do njenega zatrjevanega odhoda na dopust opravljena dela verjetno obsegala le rušitev prejšnjega objekta in čiščenje zemljišča. Rušitev oz. odstranitev objekta že sama po sebi pomeni opravljanje del, za katere je potrebno gradbeno dovoljenje (1. odstavek 4. člena Zakona o graditvi objektov – Ur. List RS, št. 102/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGO-1). Če torej navedbe prizadete stranke držijo, na podlagi del na sosednji parceli ne bi mogla sklepati drugega kot to, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za odstranitev tam stoječega objekta.

Kot že v prejšnji sodbi, sodišče ponovno opozarja, da je v zadevah, kot je obravnavana, neposreden dokaz o tem, kdaj je bil predlagatelj obnove seznanjen z izdajo upravne odločbe (vročilnica), v skladu s 5. točko 1. odstavka 263. člena ZUP nadomeščen s sklepanjem. Zaradi posledic za predlagatelja obnove mora biti to sklepanje zanesljivo in temeljito obrazloženo. To pomeni, da mora upravni organ pretehtati vse okoliščine, na katere naleti v postopku in bi lahko bile pomembne za to sklepanje. Tožeča stranka se v tem smislu sklicuje na izpovedbi dveh prič, zaslišanih pred prvostopenjskim upravnim organom, iz katerih naj bi izhajalo, da je bila tožeča stranka še pred odhodom na dopust natančno seznanjena ne le z izvajanjem del, temveč tudi z nameravano gradnjo in njenim obsegom, ter na protislovnost izjav prizadete stranke o tem, kdaj je odpotovala na počitnice.

Pri tem ima tožeča stranka prav, ko zatrjuje, da se drugostopenjski upravni organ do teh pričanj sploh ne opredeljuje, čeprav se nanašata prav na okoliščine, ki so odločilne za pravilno odločitev v tej zadevi. Prav tako drži tudi njena navedba, da se tožena stranka ni opredelila do protislovij v navedbah prizadete stranke oz. do tega, ali in zakaj je tem navedbam kljub temu sledila. Izpodbijana odločba je torej pomanjkljivo obrazložena glede okoliščin, ki so za odločitev bistvene, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zato v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in jo v skladu s 3. odstavkom istega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V tem postopku bo moral upravni organ ponovno odločiti o pritožbi. Če bo v zadevi odločal sam, se bo moral opredeliti do izvedenih dokazov in zavrnjenih dokaznih predlogov, nato pa vse relevantne dokaze upoštevati pri ugotovitvi dejanskega stanja, na katero bo oprl svojo odločitev.

Ker v tožbi niso bila predlagana nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je v skladu s 2. alineo 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave.