Jedro

Pristojnost za poseganje v podatke vnesene v SIS-II pridržana državi članici, ki je razpis ukrepa izdala, vendar pa je vzpostavljena tudi dolžnost države članice, da v podatke poseže na podlagi pravnomočne sodne odločbe druge države članice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 47/2017-26 z dne 24. 5. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z tretjim odstavkom 18. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zavrglo kot nedovoljeno. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pritožniku pojasnilo, da odločanje o sporu v obravnavanem primeru ne spada v sodno pristojnost nobenega sodišča Republike Slovenije. Sprejem meritorne odločitve pa bi pomenil kršitev prava Evropske unije in kršitev suverenosti druge države članice (Republike Italije).

2. Zoper omenjeni sklep pritožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in v njej navaja, da drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila zaznamba preventivnega zasega osebnega vozila pritožnika v schengenski informacijski sistem SIS-II vnesena na podlagi odredbe italijanskega Državnega tožilstva v Genovi, ki jo je izvršil pristojni italijanski nacionalni organ, vendar to ne predstavlja ovire za obravnavanje vložene tožbe pred slovenskim sodiščem. Pristojnost slovenskega sodišča naj bi izhajala iz prvega odstavka 43. člena Uredbe (ES) št. 1987/2006 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS-II), z dne 20. 12. 2006 (v nadaljevanju Uredba). Ta določa, da lahko prizadeta oseba na sodišču ali pred organom, pristojnem po zakonodaji katerekoli države članice, zahteva izbris ukrepa, ki se nanaša nanjo. Sklicevanje sodišča prve stopnje na drugi odstavek 34. člena Uredbe naj ne bi bilo utemeljeno, saj ta določba ureja zgolj odgovornost države članice za točnost in ažurnost podatkov. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Posameznih določb Uredbe ni mogoče razlagati povsem samostojno, ker njihov pomen ni medsebojno neodvisen. Vsebina uredbe, ki jo tvorijo določbe, mora biti sklenjena in vsebinsko povezana celota.

6. Pristojnost za spreminjanje, dodajanje, popravljanje, posodabljanje ali brisanje podatkov, vnesenih v SIS-II, ima na podlagi drugega odstavka 34. člena Uredbe sicer res le država, ki je razpis ukrepa izdala, kar pravilno ugotovi sodišče prve stopnje, vendar prvi odstavek 43. člena Uredbe določa pravno sredstvo za varovanje pravice posameznika do dostopa, popravka netočnih podatkov in izbrisa nezakonito shranjenih podatkov iz 41. člena Uredbe. Posameznik lahko tožbo, s katero zahteva izbris podatkov, vloži na sodišču ali pri organu, pristojnem po zakonodaji katerekoli države članice. Drugi odstavek 43. člena Uredbe pa določa, da se države članice zavezujejo, da bodo vzajemno izvršile pravnomočne odločbe sodišč ali organov iz prvega odstavka. Nadalje je v drugem odstavku 48. člena Uredbe urejen še regresni zahtevek države članice, v kateri je bila vložena tožba na odškodnino zaradi škode povzročene z razpisanim ukrepom (če je bila ta izplačana), zoper državo članico, ki je razpis ukrepa izdala. Uredba torej jasno predvideva možnost vložitve tožbe na izbris nezakonitega podatka v državi članici, ki ukrepa ni izdala, saj se lahko od nje zahteva celo odškodnino.

7. Iz navedenega izhaja, da je pristojnost za poseganje v podatke, vnesene v SIS-II, resnično pridržana državi članici, ki je razpis ukrepa izdala, vendar pa je vzpostavljena tudi dolžnost te države članice, da v podatke poseže na podlagi pravnomočne sodne odločbe druge države članice.

8. Nosilni argument sodišča prve stopnje za pomanjkanje sodne pristojnosti sodišč Republike Slovenije, da zahtevanega izbrisa ukrepa zaznambe preventivnega zasega pritožnikovega osebnega vozila, ki ga je izdal italijanski nacionalni organ (na odredbo italijanskega Državnega tožilstva pri sodišču v Genovi), ni mogoče izvršiti, torej ne drži. 9. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek, v katerem bo moralo najprej presoditi, ali je za odločanje o vloženi tožbi pritožnika morebiti pristojno katero izmed sodišč splošne pristojnosti ali drugo specializirano sodišče Republike Slovenije.

10. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnik nima zagotovljenega sodnega varstva svojih pravic v drugem sodnem postopku pred drugim sodiščem (splošnim ali specializiranim), bo moralo presoditi, ali je glede na ureditev subsidiarnega sodnega varstva v nacionalni zakonodaji možno tožbo obravnavati po 4. členu ZUS-1, ali bi bilo tako sodno varstvo za pritožnika učinkovito, pri čemer mora sodišče izhajati iz postavljenega tožbenega predloga. Glede pasivne legitimacije pa Vrhovno sodišče opozarja, da lahko organi državne oblasti ravnajo nezakonito tudi v primeru svoje neaktivnosti, če jim dolžno aktivnost predpisuje nacionalna zakonodaja ali pa pravo EU, vendar pa mora biti dolžnost njihovega ravnanja jasno in nesporno podana.

11. Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnik učinkovitega sodnega varstva v Republiki Sloveniji na nobeni (nacionalni) zakonski podlagi nima, kljub temu, da Uredba tako sodno varstvo na podlagi 43. člena predvideva, bo moralo zaradi neustavne pravne praznine postopek prekiniti ter nasloviti zahtevo na Ustavno sodišče.