Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov organov toženca, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, ker je bil neopravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni. Kot datum prenehanja delovnega razmerja je štelo prvi dan neopravičene odsotnosti z dela. Sodišče druge stopnje je tako odločitev potrdilo.

Revizijsko sodišče je obe odločbi nižjih sodišč razveljavilo, ker nista upoštevali določila prvega odstavka 106. člena ZDR, po katerem ugovor zoper sklep organa prve stopnje zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov pristojnih organov toženca, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenega izostanka z dela po 6. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločbi nižjih sodišč tako spremeni, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi ali ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajal je, da ni mogel vedeti, da se ne bo mogel pravočasno vrniti na delo. Tudi če bi bilo tveganje nepravočasne vrnitve na delo na njegovi strani, bi bili sodišči dolžni upoštevati temeljno moralno vrednoto, da je bil kot sin dolžan iti na pogreb svoje matere, na katero je bil zelo navezan. Odločitev obeh sodišč je tudi v nasprotju s konvencijo Mednarodne organizacije dela številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, saj ta določa, da lahko delavcu preneha delovno razmerje le, če obstaja veljaven razlog za to, vezan na sposobnost in obnašanje delavca, ali na potrebe funkcioniranja podjetja ali službe. Dokazno breme, da je delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičenega izostanka z dela, je na delodajalcu. Dejstvo je, da mu je delodajalec v času odsotnosti odobril izrabo celotnega letnega dopusta. Tudi ministrstvo za delo je sprejelo mnenje, da je upravičen izostanek delavca z dela, če se zaradi nepremagljivih ovir ni mogel vrniti na delo. V tem času mu miruje delovno razmerje. Tožniku v nobenem primeru ni moglo prenehati delovno razmerje pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve iz navedene točke 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Razlogi revizije, ki se nanašajo na tveganje v zvezi s potovanjem v tujino, uporabo Konvencije št. 158 in stališči Ministrstva za delo, niso utemeljeni. Potovanje delavca v državo, v kateri potekajo vojne operacije, iz kakršnegakoli razloga, je tveganje, da se ne bo mogel pravočasno vrniti na delo k delodajalcu. Odgovornosti za nepravočasno vrnitev na delo ni mogoče naložiti delodajalcu, čeprav je delavcu odobril dopust za odhod na pogreb. Delavec bi se lahko skliceval, da je z dela izostal opravičeno le, če bi potoval v tako državo po nalogu delodajalca, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Tudi sklicevanje na konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 ni utemeljno, saj uporaba te konvencije v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker je tožniku prenehalo delovno razmerje po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR. Pri prenehanju delovnega razmerja iz tega razloga, konvencija ne ščiti delavca pred enostransko odločitvijo delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Ni pravilna navedba revizije, da je na delodajalcu dokazno breme, da je tožniku prenehalo delovno razmerje neopravičeno. Dokazno breme je na delodajalcu v primeru, če delavcu preneha delovno razmerje zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti v disciplinskem postopku, pri prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pa je dolžnost delavca, da predloži dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je z dela izostal opravičeno. Takih dokazov pa v spisu ni. Tudi sklicevanje na mnenje ministrstva z delo ni utemeljeno. To ministrstvo je priporočilo delodajalcem, naj v določenih primerih izostanek delavca z dela štejejo kot opravičen, vendar delodajalci to mnenje upoštevajo, po lastni presoji.

Utemeljena pa je navedba v reviziji, da tožniku ni moglo prenehati delovno razmerje pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Prvi odstavek 106. člena ZDR določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, kar pomeni, da do tega dne za delavca sklep organa prve stopnje nima nobenih posledic, zato se lahko vrne na delo do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Delodajalec nima pravne podlage, na podlagi katere bi lahko delavcu preprečil vrnitev na delo. Vrnitev na delo mu lahko prepreči le, če izda sklep o začasni odstranitvi delavca z dela ali iz organizacije na podlagi 95. člena ZDR. Tak sklep je izvršljiv takoj. Zaradi povedanega bo treba v ponovljenem postopku z dopolnilnimi dokazi ugotoviti ali se je imel tožnik namen vrniti se na delo k tožencu po 14.6.1992 ali je torej za prenehanje delovnega razmerja uporabiti določbo 5. točke in ne 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR in ponovno odločiti o utemeljenosti njegovega zahtevka.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je na, podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP s sklepom reviziji ugodilo in razveljavilo odločbi sodišča druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških temelji na določilih tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).