Jedro

Delavcu lahko zakonito preneha delovno razmerje po 8. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, če sta izpolnjena dva pogoja in sicer, da je bil delavec ob sklenitvi delovnega razmerja seznanjen z bistvenimi pogoji dela, ki ga bo opravljal, prav tako pa mora obstajati krivdni odnos, ki se kaže v tem, da je delavec zavestno zamolčal podatke, ki se nanašajo na njegove osebne lastnosti. Vedeti mora tudi, da so ti podatki odločilnega pomena.

Delavcu je mogoče očitati zamolčanje podatkov, če zamolči kronično, ne pa akutno obliko bolezni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 28.2.1991 in z dne 15.4.1991, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje ter ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, ter na vrnitev nazaj na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter povračilo škode, ker ni delal, kot neutemeljen. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Pritožnik meni, da ni ničesar zamolčal zavedajoč se, da s tem prikriva toženi stranki podatke odločilnega pomena za delo. S strani tožene stranke ni bil opozorjen o tem, kateri podatki so odločilnega pomena za to delo in kakšne posledice ga bodo doletele, če te podatke zamolči. Poleg tega pa sodba sodišča prve stopnje pravi, da so nepomembna tožnikova izvajanja, da je astmo dobil po sklenitvi delovnega razmerja pri toženi stranki, ker zakon ne terja posledice, ampak le zamolčanje oz. prikrivanje. Iz tega stališča izpodbijane sodbe jasno sledi, da prvostopenjsko sodišče meni, da je tožnik zamolčal tudi astmo. Tožnik astme ni imel v trenutku, ko je sklepal delovno razmerje pri toženi stranki, vsaj za to on ni nič vedel. Če to drži, potem astme ni mogel zamolčati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje na podlagi dosedaj izvedenih dokazov, še ni dovolj razčistilo dejansko stanje, na podlagi katerega bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi 8. točke 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zakonit. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr.št. Sp 1784/91 z dne 18.12.1991 sodišču prve stopnje naložilo, da razjasni vsa pomembna vprašanja, ki se nanašajo na tovrstno prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem tožnika in priče - varnostnega inženirja pri toženi stranki in po tako dopolnjenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da je tožnikov zahtevek neutemeljen, ker je tožnik s svojim ravnanjem uresničil dejanski stan po 8. točki 1. odst. 100. člena ZDR. Podatki, ki jih je zamolčal, so bili bistveni za opravljanje dela in tožena stranka v primeru, da bi bila seznanjena s tožnikovim zdravstvenim stanjem, ne bi z njim sklenila delovnega razmerja.

Navedena odločitev sodišča prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča preuranjena. Kot že v razveljavitvenem sklepu iz leta 1991 pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je bistveni pogoj za zakonitost prenehanja delovnega razmerja po 8. točki 1. odst. 100. člena ZDR namreč dejstvo, da delavec zamolči podatek, ki je bistvenega pomena za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje.

Vendar pa zadene delavca takšna sankcija le v primeru, če sta izpolnjena dva pogoja in sicer, da je bil delavec, ki je sklepal delovno razmerje za določeno delovno mesto seznanjen z bistvenimi pogoji dela, ki ga bo opravljal, prav tako pa mora obstajati krivdni odnos, ki se kaže v tem, da je delavec zavestno zamolčal podatke, ki se nanašajo na njegove osebne lastnosti, vedeti pa mora tudi, da so ti podatki odločilnega pomena. Bistvena okoliščina za prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi zakona je predvsem namerno zamolčanje podatkov. Gre za zavestno zamolčanje podatkov, zaradi katerih delodajalec ne bi sklenil delovno razmerje, če bi zanje vedel. Delavcu je mogoče očitati zamolčanje podatkov, če delavec zamolči kronično, ne pa le akutno obliko bolezni, poleg tega pa mora delavec zamolčati tak podatek, ki je bistven za opravljanje del. Delavcu tudi ni mogoče očitati zamolčanja podatkov o svojem zdravstvenem stanju ne glede na to, da je izpolnil vprašalno polo, kot jo je v konkretnem primeru izpolnil tožnik, saj mora zdravnik, h kateremu je delavec napoten na pregled, ugotoviti delavčeve zdravstvene težave, zaradi katerih lahko napoti delavca tudi na specialistični pregled, v kolikor ugotovi, da delavec boluje za takimi boleznimi, zaradi katerih ne bi bil zdravstveno sposoben opravljati del, za katere sklepa delovno razmerje. Delavcu ni mogoče očitati zamolčanje bistvenih podatkov v zvezi s svojimi zdravstvenimi sposobnostmi za opravljanje dela, tudi če delodajalcu in zdravniku izrecno ne omeni vseh svojih težav, saj zdravnik s podatki, ki so vpisani v zdravstvenem kartonu, razpolaga.

Glede na povedano ni mogoče zaključiti, da delavcu lahko preneha delovno razmerje po citirani določbi ZDR že ob kakršnem koli zamolčanju podatkov.

V konkretnem primeru tudi ni zanemarljivo dejstvo, da je tožnik opravljal svoje delo nemoteno več kot tri leta po sklenitvi delovnega razmerja v letu 1987. Tožnik je bil v času zaposlitve pri toženi stranki sposoben za opravljanje dela na delovnem mestu progovnega delavca pod splošnimi pogoji. Pritožbeno sodišče je prepričano, da v primeru, če tožnik svojega dela v triletnem obdobju res ne bi mogel opravljati, bi tožena stranka to nedvomno odkrila in bi ustrezno ukrepala. Iz napotnice za predhodni (specialni) zdravstveni pregled (priloga B 57) je zdravnik imel na razpolago tudi vse pogoje, kot jih je tožena stranka navedla za zaposlitev progovnega delavca, kar bi zdravnik tudi lahko upošteval pri pregledu delavca. Iz zdravniškega spričevala dr. M. G. z dne 17.7.1987 pa izhaja, da je zdravnik po opravljenem pregledu, upoštevajoč zahteve delovnega mesta, delovnih razmer, telesnih aktivnosti kot tudi stopnjo in trajanje obremenitve, ugotovil in zaključil, da je tožnik zmožen oz. sposoben za predlagano delo (priloga B 57). V času sklenitve delovnega razmerja tožnik še ni bil invalid III. kategorije, kar pa je postal zaradi astme in ne gastritisa, kar se mu očita, kot bolezen, ki naj bi jo tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.4.1991 izhaja, da bi komisija za delovna razmerja, če bi ob sklenitvi delovnega razmerja vedela za delavčevo bolezen, delovno razmerje z delavcem ne sklenila, ker je le to bilo sklenjeno za priučenega delavca za progovzdrževalna dela, za katera se zahteva zdrav delavec, ki lahko ta dela tudi opravlja.

Tožena stranka je vseskozi navajala, da že zaradi gastritisa, če bi tožnik to seveda povedal, ne bi bil sprejet v delovno razmerje. Vendar pa so te navedbe po oceni pritožbenega sodišča pravno irelevantne, saj je pomembno, da je tožnik zavestno zamolčal bistvene podatke, ni pa pomembno dejstvo, da delodajalec, če bi vedel, da delavec boleha za kako boleznijo, oz. da ima zdravstvene težave, vendar take, ki bistveno ne vplivajo na zmožnost opravljanja dela, ne bi z njim sklenil delovno razmerje.

Ker je dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik zavestno zamolčal kakšen podatek v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem (gastritis) in ali bi zamolčanje teh podatkov bistveno vplivalo na sklenitev delovnega razmerja, nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).