Jedro

Izostala ocena vrednosti spornega predmeta iz nasprotne tožbe za ugotovitev toženčeve lastninske pravice in izdajo zemljiškoknjižne listine ima za posledico nedovoljenost revizije.

Iz pravil o subjektivnih mejah pravnomočnosti izhaja, da sta na v konkretni zadevi zavrnilni sodbeni izrek o toženčevi lastninski pravici vezani obe pravdni stranki. Zato toženec v revizijskem postopku proti revizijsko izpodbojni odločitvi o samem tožbenem zahtevku ne more doseči drugačne presoje o svojem lastništvu v okviru ugovora kot obrambnega sredstva proti tožnikovem reivindikacijskemu zahtevku.

Soglasje tožnikovega pravnega prednika s 17. 6. 1981 toženca ne upravičuje do brezplačne rabe zemljišč v neomejenem časovnem obdobju. Na tej podlagi vzpostavljeno pravno razmerje je prekarij, torej neobvezna posodba do preklica. Zato lahko lastnik terja stvar nazaj poljubno in kadarkoli.

Izrek

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže, proti odločitvi o tožbenem zahtevku pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora izprazniti v tožbenem zahtevku opredeljene nepremičnine, ki v naravi predstavljajo teniško igrišče, parkirišče in gospodarsko poslopje, se iz njih izseliti in jih izročiti tožniku. Nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev toženčeve lastninske pravice na spornih nepremičninah ter izdajo za vknjižbo lastninske pravice sposobne listine je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne in ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje. Poudarja, da so sporna zemljišča pridobila sedanjo namembnost prav na podlagi pozidave, ki jo je izvedel toženec. Zato je treba razmerje obravnavati kot razmerje med lastnikom zemljišča in graditeljem. Ker je po ugotovitvah sodišč toženec vedel, da gradi na tujem zemljišču, je treba uporabiti 24. (prav 25.) člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, v zvezi z 268. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ), ki v četrtem odstavku določa rok za uveljavljenje lastnikovih pravic. Sicer pa je ob danem soglasju lastnika napačen zaključek, da toženec nepremičnino uporablja brez pravnega naslova, zaradi česar je po revizijskem stališču tožbeni zahtevek neutemeljen.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

6. Toženec se je proti tožnikovemu stvarnopravnemu zahtevku za vrnitev nepremičnine branil z ugovorom, da je lastnik spornih nepremičnin toženec, in sicer na podlagi določb o gradnji na tujem zemljišču. Med postopkom je vložil nasprotno tožbo, v kateri je praktično prepisal trditve o svojem lastništvu iz odgovora na tožbo in z nasprotnim tožbenim zahtevkom terjal ugotovitev, da je on lastnik spornih nepremičnin, hkrati pa je uveljavljal tudi dajatveni zahtevek, da mora zato tožnik izstaviti za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na toženca sposobno listino. Vrednosti spornega predmeta iz nasprotne tožbene ni ocenil. 7. Nasprotni tožbeni zahtevek je nedenarne in stvarnopravne narave. Ker je v tovrstnih sporih pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, bi moral toženec v skladu z drugim odstavkom 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) že v nasprotni tožbi to vrednost tudi navesti. Tega ni storil, zato je ostala vrednost spornega predmeta iz nasprotne tožbe neocenjena. Po ustaljeni praksi tega sodišča ima izostanek ocene vrednosti spornega predmeta za posledico nedovoljenost revizije(1).

8. Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku ni utemeljena.

9. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, ki jo je pridobil na podlagi kupne pogodbe iz leta 1998 od prodajalca S. d.d. Ta je postal lastnik nepremičnine na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ker je takratno pravico uporabe pridobil že v letu 1990 od P. V. Toženi teniški klub je v letu 1981 zaprosil P. V. kot lastnico nepremičnin za soglasje za postavitev montažnega objekta. P. V. je 17. 6. 1981 tako soglasje izdala, toženec pa je nato zgradil montažni objekt. 10. Vprašanja morebitnega toženčevega lastništva na spornih nepremičninah revizijsko sodišče ni smelo obravnavati. O njem je pravnomočno odločeno z zavrnitvijo nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev toženčeve lastninske pravice in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, torej s tistim delom izpodbijane sodbe, proti kateremu revizija ni dovoljena. Iz pravil o subjektivnih mejah pravnomočnosti, vsebovanih v 319. členu ZPP, izhaja, da sta na v konkretni zadevi zavrnilni sodbeni izrek vezani obe pravdni stranki. Zato toženec v revizijskem postopku proti revizijsko izpodbojni odločitvi o samem tožbenem zahtevku ne more doseči drugačne presoje o svojem lastništvu v okviru ugovora kot obrambnega sredstva proti tožnikovem reivindikacijskemu zahtevku.

11. Tožnikov tožbeni zahtevek za izročitev sporne nepremičnine temelji na 37. členu ZTLR. Tožnik je po neprerekanih tožbenih trditvah zahteval ureditev razmerja in tožencu med drugim ponudil tudi sklenitev najemne pogodbe ali prodajo spornih nepremičnin, do česar ni prišlo. Soglasje tožnikovega pravnega prednika s 17. 6. 1981 toženca ne upravičuje do brezplačne rabe zemljišč v neomejenem časovnem obdobju. Toženec ni niti zatrjeval, da bi s prejšnjim lastnikom sklenil najemno pogodbo ali da bi mu kaj plačeval za uporabo zemljišča. Zato je mogoče na podlagi soglasja s 17. 6. 1981 vzpostavljeno pravno razmerje opredeliti kot prekarij, torej neobvezno posodbo do preklica (pravno pravilo paragrafa 974 Občnega državljanskega zakonika – ODZ). V takem primeru lastnik lahko terja stvar nazaj poljubno in kadarkoli. Tak preklic pomeni v obravnavani zadevi že dopis pred tožbo oziroma vsaj vložitev tožbe. Ugoditev tožbenemu zahtevku je zato materialnopravno pravilna.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi toženčeve priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s 16. 12. 1993.