Jedro

Naš pravni red ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se določena dejstva lahko dokazovalo le s točno določenimi dokazi.

Če bi tožnik menil, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga prekršilo določbe pravdnega postopka, bi moral to kršitev uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na samem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 14.798,44 EUR in ugotovitveni tožbeni zahtevek ter odločilo, da mora tožnik plačati toženi stranki 108,16 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži, da je telefonski imenik le seznam oseb, ki jih je mogoče dobiti na določeni telefonski številki, temveč gre za imenik naročnikov telefonskih priključkov. Opisuje način uporabe telefonskih priključkov v hiši na P. 17. Navaja, da sodišče v postopku na prvi stopnji ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza, čeprav bi moralo dopustiti vsaj dokaz z izvedencem grafologom. Sodišče prve stopnje ni niti poskušalo slediti navedbam tožnika, to pa zato, ker je lažje obrazložiti zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnik je dolžnik v izvršilnem postopku zato, ker ni pravočasno vložil ugovora zoper prvi sklep o izvršbi, tega pa ni storil, ker si kot mlad fant ni mogel misliti, da se bo od njega zahtevalo izpolnitve obveznosti, ki se glasijo na dr. I.S.. Tožnik trpi vso škodo, ki jo vtožuje v predmetnem postopku. Če je neka odločba pravnomočna, še ne pomeni, da je pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdi tožnik vtožuje škodo, ki naj bi mu zaradi nedopustnega razmerja tožene stranke nastala, saj je tožena stranka v izvršilnem postopku dolg izterjala od napačne osebe. Del tožbenega zahtevka je tudi ugotovitev, da tožnik toženi stranki v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ne dolguje ničesar. Že sodišče prve stopnje je obširno v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, zakaj tožnik ne more ob pravnomočnem izvršilnem sklepu, na podlagi katerega je bilo izterjano plačilo dolga, ki ga tožnik sedaj vtožuje, ni niti ugotovitev neobstoja tega dolga, s svojim zahtevkom uspeti. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pogodbo o naročniškem razmerju ISDN 3000 priključka s toženo stranko sklenil tožnik. V pogodbi je kot naročnik priključka naveden I. S.. Edina oseba s tem imenom, ki je v času sklenitve te pogodbe živela na tem naslovu, pa je bil tožnik. Navedbe, da je naročnik tožnikov ded, dr. I. S., so ob dejstvu, da je le-ta umrl leta 1978, neutemeljene, in to ne glede na to, da je v telefonskem imeniku pod telefonsko številko 436-22-16 naveden dr. I. S.. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, kako so se uporabljali telefonski priključki na tem naslovu, pa so prepozne (337. člen Zakona o pravdnem postopku (1) - ZPP).

Pritožbene navedbe, da tega, da tožnik ni podpisal pogodbe, ni mogoče dokazati drugače kot z izvedencem grafologom, niso utemeljene. Naš pravni red ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se določena dejstva lahko dokazovalo le s točno določenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj štelo za dokazano, da je tožnik podpisal pogodbo o naročniškem razmerju. Če bi tožnik menil, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa prekršilo določbe pravdnega postopka, bi po 286.b členu ZPP moral to kršitev uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na samem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi, vendar tega ni storil. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sta podpisa na zapisniku o vključitvi ISDN in obravnavni pogodbi zares tako podobna, da že laična ocena zadošča za ugotovitev, da je oba dokumenta podpisala ista oseba. Vsekakor pa je jasno, da pogodbe ni podpisal tožnikov ded, dr. I. S., ki je takrat že bil pokojni.

Sodišče prve stopnje je skladno z 213. členom ZPP izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev relevantnih dejstev. Ne drži, da ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je predlagal tožnik, saj je vpogledalo listine, ki jih je v spis vložil tožnik, in zapuščinski spis opr. št. D 2941/79. Sodišče prve stopnje torej ni že vnaprej odločilo v zadevi, saj je zadevo obravnavalo z vseh strani in preverilo vse tožbene navedbe.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti – protipravnost ravnanja tožene stranke, se s tem, ali je tožniku nastala škoda ali ne in v kakšni višini, ni ukvarjalo.

Pravnomočna sodna odločba veže stranke in sodišče. Redna pravna sredstva dajejo možnost stranki, ki se z izdano odločbo ne strinja, da jo izpodbija in tako poskuša doseči njeno spremembo. Če pravnega sredstva ne vloži, odločba postane pravnomočna. Če se tožnik s pravnomočno sodno odločbo ne strinja, ima možnost, da vloži izredna pravna sredstva.

Podan ni noben od razlogov, iz katerih tožnik izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo skladno s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS 73/2007 – UPB3 in 45/2008.