Jedro

Pravnega položaja imetnika stanovanjske pravice, ki je omogočal odkup stanovanj po 117. členu SZ, ni mogoče izenačevati s položajem imetnika pravice uporabe (na stanovanjih v zasebni lasti), tako kot ni bilo mogoče izenačevati pravnega položaja imetnikov stanovanjskih pravic na stanovanjih v družbeni lastnini in v denacionaliziranih stanovanjih.

Tožniku je status imetnika pravice uporabe ob uveljavitvi stanovanjskega zakona omogočal, da je dobil na podlagi 155. člena SZ namesto stanovanja v zasebni lasti (T. v L.) sedaj sporno stanovanje na C. v L. kot drugo primerno stanovanje od stanodajalca - toženke. Stanovanjski zakon pa ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi lahko prejšnji imetnik pravice uporabe uveljavljal odkup tako dodeljenega drugega primernega stanovanja (po 155. ali 156. členu SZ), kot to zahteva tožnik v tej zadevi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna prodati stanovanje v L. po določbah stanovanjskega zakona za kupnino 2,869.795,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo, ker je štelo, da je bila vložena po preteku dvoletnega prekluzivnega roka. Po razveljavitvi takega sklepa v revizijskem postopku pa je po ponovnem obravnavanju tožnikove pritožbe le-to zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal vse revizijske razloge in predlagal, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se njegovemu zahtevku ugodi ali pa naj se razveljavita. V reviziji povzema kronologijo dogajanj v zvezi s stanovanjem njegove matere, s privoljenjem katere sedaj po določbi 117. člena stanovanjskega zakona zahteva prodajo spornega stanovanja. Po teh navedbah je tožnikova mati dobila stanovanje v T. v L. leta 1959 na podlagi odločbe stanovanjske uprave Občine L. C.. Tedaj ni bilo razlike med imetniki stanovanjske pravice ter je tak status ohranila tudi na podlagi določb ZSR iz leta 1962 in poznejše stanovanjske zakonodaje. Na podlagi sklepa Občinskega sodišča v L. leta 1964 je dobila pravico do zamenjave stanovanja s stanovanjem v B. in tam se jo omenja kot nosilko stanovanjske pravice. Ločitev na imetnike stanovanjske pravice in imetnike pravice uporabe je uvedel šele ZSR iz leta 1982, ki pa njenih pravic ni mogel spremeniti. Zato meni, da ima glede na določilo 155. člena SZ v zvezi s pravico do zamenjanega stanovanja tudi pravico do odkupa stanovanja, ki ga je dobila namesto prejšnjega v T. št. 7. Stališči nižjih sodišč v tem sporu sta neutemeljeno restriktivni in če bi obveljali, bi šlo za očitno neenakopravnost državljanov RS pred zakonom in za kršitev ustave. Smisel privatizacije stanovanj po stanovanjskem zakonu je bil, da tisti, ki so stanovanje pridobili po predpisih in prispevali del svojih zaslužkov za stanovanjski fond, pridobijo lastninsko pravico na stanovanjih v družbeni lastnini. Enake pravice kot po 11. odstavku 125. člena SZ morajo iti tudi stanovalcem, kot je tožnik. Ker pa je bila zamenjava po 155. členu SZ že opravljena, pride v poštev peti odstavek 125. člena SZ. Stanovanje na T. je bilo leta 1959 tudi nacionalizirano in leta 1960 izvzeto iz nacionalizacije. Končno novela stanovanjskega zakona je že veljala ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopkovnih kršitev tožnik v reviziji formalnopravno ni opredelil in tudi vsebinsko ne pojasnil. Zato njegova revizija v navedeni smeri ni obrazložena. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določila 386. člena ZPP preizkusilo pobijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar navedene kršitve v postopkih na prvi ali drugi stopnji ni ugotovilo.

Sicer pa je glede na ostala revizijska izvajanja sporno, ali gre tožniku pravica do odkupa stanovanja, ki ga sedaj zaseda, na podlagi določb stanovanjskega zakona (naprej SZ). Predmet te presoje je lahko le v postopkih na prvi in drugi stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje. Iz skladnih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja naslednje: stanovanje na T. v L., ki ga je tožnikova mati zasedala na dan uveljavitve stanovanjskega zakona, je bilo v zasebni lasti (dodeljeno pa ji je bilo delno leta 1951 in delno leta 1959 z odločbo stanovanjske uprave Občine L. C.). Ker je bilo navedeno stanovanje v zasebni lasti, je bilo tožnikovi materi na podlagi določb 155. člena SZ dodeljeno v najem nadomestno stanovanje, to je sporno stanovanje v L., C. Tožnik je uveljavljal odkup navedenega stanovanja po določbah 117. člena SZ, ker je ustrezno privolitev dala njegova mati. Ker tožnik oziroma njegova mati, nista bila imetnika stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona na nobenem od obeh omenjenih stanovanj, po zaključkih nižjih sodišč toženka ni dolžna prodati spornega stanovanja po določbah 117. člena SZ ter sta zato tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili.

Tudi po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje odločili o sporu v skladu z določili stanovanjskega zakona. Predmet privatizacije so lahko bila le na podlagi določb 111. do 114. SZ olastninjena stanovanja, na katerih so imeli uporabniki status imetnika stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Pravnega položaja imetnika stanovanjske pravice, ki je omogočal odkup stanovanj po 117. členu SZ, ni mogoče izenačevati s položajem imetnika pravice uporabe (na stanovanjih v zasebni lasti), tako kot ni bilo mogoče izenačevati pravnega položaja imetnikov stanovanjskih pravic na stanovanjih v družbeni lastnini in v denacionaliziranih stanovanjih. Namreč ustavno sodišče je že presodilo, da s tem, ko nacionaliziranega stanovanja ne more imetnik stanovanjske pravice odkupiti, ker ima na njem prednostno pravico pričakovani lastninski upravičenec, prejšnji imetnik stanovanjske pravice ni diskriminiran, ker gre za drugačen dejanski stan. Zato je zaključilo, da zaradi tega ni kršeno ustavno načelo o enakosti pred zakonom. Isti argumenti gotovo veljajo tudi za tožnikov primer, ko želi kot imetnik pravice uporabe v času uveljavitve stanovanjskega zakona izenačenje s položajem to je pravicami imetnika stanovanjske pravice po 117. členu SZ. Tožnikova revizijska izvajanja v smeri kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom zato niso utemeljena. Prav tako niso utemeljena revizijska materialnopravna izvajanja, ki gradijo tožnikov zatrjevan status na stanovanjski odločbi iz leta 1959 in poznejših predpisih oziroma odločbah. Pri tem je opozoriti na okolnost, da je šlo pri stanovanjskih razmerjih za trajna razmerja. Pri trajnih razmerjih pa velja pravilo, da novi materialni predpisi veljajo tudi za vsebino starih razmerij, ki so nastala in se odvijala v času veljavnosti drugačnih materialnih predpisov (če ni bilo drugače določeno in za kar ne gre v tem primeru). Pri tem je opozoriti na določilo 102. člena ZSR/82, ki je določal, da veljajo določbe 81. in 82. člena istega zakona (ki sta dajala lastnikom družinskih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj kot posameznih delov stavbe pravico do vselitve v lastno stanovanje oziroma do zamenjave stanovanja) tudi za občane, ki so z odločbo pridobili stanovanjsko pravico na stanovanju v družinski stanovanjski hiši ali stanovanju kot posameznem delu stavbe. Dalje pa je 97. člen ZSR/82 določal, da sicer preje obstoječe stanovanjske pogodbe ostanejo v veljavi, da pa se za pravice in obveznosti, ki izvirajo iz njih, uporabljajo določbe navedenega zakona. Enake vsebine je bila tudi prehodna določba prvega odstavka 104. člena ZSR/74. Veljalo je načelo, da za stanovanjska kot trajna razmerja ni mogoče uporabljati predpisov, ki so veljali v času njihovega nastanka, ker bi prišlo na tak način do več režimov stanovanjskih razmerij in da zato tudi ni mogoče govoriti o pridobljenih pravicah (dr. Lojze Ude, Zakon o stanovanjskih razmerjih s komentarjem, GV 1984, stran 357).

Tako se pokaže za pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je imel tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona status imetnika pravice uporabe. Tak položaj mu je omogočal, da je dobil na podlagi 155. člena SZ namesto stanovanja v zasebni lasti (T. v L.) sedaj sporno stanovanje na C. v L. kot drugo primerno stanovanje od stanodajalca - toženke. Pri tem je opozoriti še na drugi odstavek 156. člena SZ, ki določa: kadar je bila na stanovanju v zasebni lasti pred uveljavitvijo zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list RS, št. 35/82 in 14/84) dodeljena stanovanjska pravica, je dolžna imetniku pravice do uporabe (prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice) občina, na območju katere je stanovanje ali stanovanjska hiša, zagotoviti drugo primerno stanovanje v roku 1 leta od uveljavitve tega zakona na zahtevo lastnika ali najemnika, če se ne dogovorita drugače. Stanovanjski zakon pa ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi lahko prejšnji imetnik pravice uporabe uveljavljal odkup tako dodeljenega drugega primernega stanovanja (po 155. ali 156. členu SZ), kot to zahteva tožnik v tej zadevi. V zvezi z revizijskimi izvajanji (češ da je bilo prvotno stanovanje nacionalizirano in nato izvzeto iz nacionalizacije 1960) je opozoriti, da se določilo 125. in zadevnih členov SZ nanašajo le na stanovanja, ki so bila lahko predmet denacionalizacije po zakonu o denacionalizaciji iz leta 1991 (Ur. list RS, št. 27/91).

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je zaključiti, da tožnik po določbah stanovanjskega zakona nima pravice do odkupa spornega stanovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta njegov tožbeni zahtevek zavrnili. Revizijsko sodišče je moralo v skladu z navedenim zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).