Jedro

1. Podana izredna odpoved PZ ni zakonita, saj delodajalec delavcu pred odpovedjo ni omogočil zagovora skladno s 2. odstavkom 83. člena ZDR, pri čemer niso bile podane okoliščine, v katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, niti delavec zagovora ni izrecno odklonil oz. se neopravičeno neodzval vabilu.

2. Čeprav je tožnik neopravičeno izostal z dela dva dni, tako ravnanje ne more imeti za posledico odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj tožniku v zvezi z izostankom ni mogoče očitati krivde v obliki naklepa ali hude malomarnosti.

Čeprav je tožnik vedel, da dopusta nima odobrenega, je z dela vseeno izostal zato, ker je vsa prejšnja leta (29 let) dopust izrabil v mesecu juliju in je lahkomiselno mislil, da tudi to leto v juliju lahko izkoristi letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je sklep družbe S. d.o.o. Š., z dne 31.7.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 5 z delavcem F. L. in poprava sklepa z dne 22.11.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem 31.7.2003 nezakonita in da je tožena stranka zato dolžna s prvim naslednjim dnem po pravnomočnosti te sodbe delavca sprejeti nazaj na delo in z njim nadaljevati pogodbo o zaposlitvi ter, da mu je dolžna za čas od vključno od 25.7.2003 do ponovnega pričetka dela pri toženi stranki obračunati plače v skupnem bruto znesku za vsak mesec po 152.459,00 SIT, oziroma ustrezen višji znesek, če in ko se spremeni višina izhodiščne plače delavca ali dodatek za delovno dobo ter obračunati in plačati od tega bruto zneska akontacijo dohodnine in prispevke ter plačati tožniku neto zneske kot razliko med obračunanimi plačami in plačano akontacijo dohodnine in prispevki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače (5. v mesecu za pretekli mesec), vse v 8. dneh, da ne bo izvršbe, ter mu plačati tudi regres za letni dopust, če bi bil še zaposlen pri toženi stranki. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 168.300,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2004 do plačila, vse v 8. dneh, da ne bo izvršbe. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da temelji odločitev sodišča prve stopnje na zmotni ugotovitvi, da je podano odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati po stanju dne 31.7.2004, na katerega je sklep o odpovedi datiran, čeprav sodišče v nasprotju s tem stališčem pravilno ugotavlja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more delovati retroaktivno. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvomno ugotovljeno, da je tožnik sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejel dne 7.8.2003, to pomeni, da pogodba o zaposlitvi tožniku do tega datuma ni bila odpovedana oz. pred tem datumom ni mogla prenehati. Zaradi tega je mnenja, da ne glede na datum, na katerega je odpoved datirana, bi sodišče v skladu z določili ZDR moralo upoštevati dejstvo, da tožnika ni bilo na delo ves čas do prejema sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se tožnik tudi po tem, ko je ta sklep prejel (7.8.2003), pri toženi stranki ni takoj zglasil. Sklicevanje na zmotno navedene datume odsotnosti z dela ter napačen datum sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato po mnenju tožene stranke le poskus prikrivanja pravih in obstoječih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Eventuelno storjene procesne napake v postopku izredne odpovedi pa bi sodišče prve stopnje lahko samo saniralo že z odločitvijo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje od 8.8.2003 in ne od 31.7.2003 dalje, saj je tožena stranka svoje pomote v tekstu odpovedi ustrezno pojasnila in jih odpravila. Navaja tudi, da je vsebina tožnikove izpovedbe pred sodiščem pokazala, da tudi tožnikov zagovor pred delodajalcem ne bi pokazal drugačnega stanja stvari kot to izhaja iz sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik sam pred sodiščem neposredno izpovedal, da je ostal doma, kljub temu, da mu je direktor tožene stranke povedal, da je nemogoče vzeti dopust. Zaradi tega je tožena stranka mnenja, da vse tožnikovo ravnanje glede na objektivne okoliščine nedvomno predstavlja ravnanje, v posledici katerega ni mogoče nadaljevati pogodbe o zaposlitvi, saj ob tako dolgem izostanku z dela in sočasnem odklanjanju komunikacije z delodajalcem ni možno govoriti o lahkomiselnosti, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč gre za hudo naklepno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je zato mnenja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvomno dokazala obstoj vseh razlogov za izredno odpoved, sodišče pa se ravno v vsebino teh razlogov ni spuščalo, s čemer je bistveno kršilo določbe postopka. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožena stranka s sklepom z dne 31.7.2003 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dnem 31.7.2003, pri čemer je kot izredni odpovedni razlog navedla, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je od 25.7.2003 do 29.7.2003 neupravičeno izostal z dela ne glede na to, da mu delodajalec za ta čas ni odobril nikakršne odsotnosti z dela. Vendar, kot izhaja iz izpovedbe tožnika, je tožnik izostal z dela šele od 28.7.2003 dalje, ker je bil na 14 dnevnem letnem dopustu. Tožnik je tudi povedal, da je vedel, da v mesecu juliju ni bilo mogoče koristiti dopusta, a je kljub temu ostal doma, ker je vsa prejšnja leta vedno koristil dopust v mesecu juliju. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik sicer neupravičeno izostal z dela dva delovna dneva in s tem kršil delovne obveznosti, vendar je tudi pravilno zaključilo, da tako ravnanje ne more imeti za posledico izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku ni mogoče očitati krivde v obliki naklepa oz. hude malomarnosti, saj je glede na izkušnje iz prejšnjih let tožnik le lahkomiselno mislil, da lahko ostane kar doma. Neupravičeni izostanek dva dni, storjen iz lahkomiselnosti pa ne more biti takšen razlog, da tožnik ne bi mogel nadaljevati pogodbe o zaposlitvi do izteka odpovednega roka, kar je pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 110. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku odpovedana z dnem 31.7.2003, tožniku pa je bila pisna odpoved te pogodbe vročena šele 7.8.2003, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ima omenjena odpoved retroaktiven učinek, ki ni dopusten. Ne glede na vse navedeno, pa je po oceni pritožbenega sodišča za presojo odločitve bistvenega in odločilnega pomena ugotovljeno dejstvo in česar tudi ni možno v postopku izredne odpovedi sanirati, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora glede razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odst. 83. člena ZDR, kjer je izrecno opredeljeno, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razlogov nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor razen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oz., če delavec to izrecno odkloni ali, če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nobeden izmed teh razlogov ni bil podan. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki oz. njegovemu pravnemu nasledniku zaposlen že 29 let in ga delodajalec dobro pozna, saj živita v istem kraju, med njima pa ni prišlo še nikoli do resnega konflikta. Na podlagi teh ugotovitev sodišča bi bilo zato utemeljeno pričakovati, da bi delodajalec tožniku moral omogočiti zagovor, česar pa ni storil. Iz navedenih razlogov je zato potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevku tožnika v celoti ugodilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).