Jedro

Toženec kot sozavarovana oseba o nastanku zavarovalnega primera ni obvestil policije oziroma kogarkoli drugega (pri čemer oškodovanec ni bila njegova mati, temveč zavarovanec tožeče stranke), s čimer so izpolnjeni pogoji za neizpodbojno domnevo alkoholiziranosti, ker se je po nesreči izmaknil preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani I Pl 372/2000 z dne 5.4.2000 v celoti razveljavilo, nato pa tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 3.454,15 EUR (827.753,24 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.1999 dalje, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, v preostalem delu pa zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Posledično je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 451,85 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec 11.7.1999 ob 7.30 uri z avtomobilom znamke VW Polo 75 servo na lokalni cesti, v neposredni bližini stanovanjske hiše C., zaradi neprilagojene hitrosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je nastala materialna škoda tako na vozilu kot na vrtni ograji, sestavnemu delu stanovanjske hiše, last B. P.. Po trčenju je toženec odpeljal in oškodovancu ni nudil osebnih podatkov. Na kraju, kjer je z vozilom s sprednjim delom trčil v ograjo (živo mejo), je odpadla registrska tablica avtomobila, preko katere je bilo ugotovljeno, da je lastnik vozila P. L. d.o.o. iz Ljubljane, toženec pa je bil izsleden šele 3 dni po prometni nesreči. Na podlagi zavarovanja avtomobilskega kaska je tožeča stranka oškodovancu – zavarovancu P. L. d.o.o. Ljubljana izplačala zavarovalnino v znesku 5.057,40 EUR (zavarovalec navedenega vozila je bila L. M., toženčeva mati). Ker po 939. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine preidejo na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti povzročitelju škode, po zavarovalnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki veljajo v konkretnem primeru AK-92/XI pa je določena izguba zavarovalnih pravic, če je zavarovanec kot voznik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je pod takšnim vplivom, če se po nesreči izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti, je sodišče ob neizpolnitvi obveznosti obvestitve policije o zavarovalnem primeru (prometni nesreči) zaključilo, da se je toženec izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, s čimer je prišlo do izgube zavarovalnih pravic toženca kot voznika in povzročitelja škode, zaradi česar je tožbenemu zahtevku ugodilo v navedeni višini.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi ne soglaša z dejanskimi ugotovitvami in meni, da sta zaključka o povzročitvi škode zaradi neprilagojene hitrosti vozila in izgubi zavarovalnih pravic kontradiktorna. Opozarja tudi, da ne drži ugotovitev, da bi se toženec izognil preiskavi, saj sploh ni vedel, da je bila povzročena škoda tretjim. Mislil je namreč, da je avtomobil last njegove matere. Trdi, da ni vozil brez vozniškega dovoljenja, niti pod vplivom alkohola, niti pod vplivom mamil, da bi bil dolžan povrniti škodo, niti ni nobeno od navedenih dejstev dokazano. Glede obveznosti obvestitve policije pa je to storil zavarovanec vozila oziroma lastnik P. L. S. d.o.o. ni storil svojih dolžnosti. Navaja, da je o nastali nezgodi mater, za katero je mislil, da je lastnica, to je zavarovalko, takoj obvestil o nastali nezgodi, čeprav je bila v tistem času na dopustu in nedosegljiva (!?). Opozarja, da policije ni poklical, ker je bil sam oškodovan in ni bil nihče drugi soudeležen v nezgodi. Graja tudi dokazno oceno sodišča glede nasprotujočih trditev toženca. Ne držijo tudi navedbe, da naj bi zgolj pavšalno ugovarjal višini vtoževane terjatve, saj je v pripravljalni vlogi dne 23.6. jasno navedel, da je bila lastniku vozila neupravičeno izplačana večja škoda od vrednosti zavarovanega avtomobila, kar nasprotuje splošnim pogojem, zaradi česar je kot dokaz predlagal izvedenca avtomobilske stroke, ki bi lahko ocenil višino vtoževane terjatve. Meni tudi, da se sodišče prve stopnje neupravičeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 259/2003, ki dejansko ne pomeni identičnega primera konkretni situaciji, saj gre v citiranem primeru za subrogacijo in povzročitev nesreče s strani zakupodajalca oziroma leasingojemalca, kar toženec ni bil. Res je, da gre v konkretnem primeru za prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (subrogacija), vendar je sprejeta pravna presoja napačna glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je toženec 2.12.2008 umrl (Izpisek iz matičnega registra o smrti RS, Upravne enote Kranj št. 473 z dne 3.2.2009 v spisu), odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi drugega odstavka 207. člena ZPP.

Po oceni pritožbenega sodišča prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Ključni dejstvi v obravnavani pravdni zadevi pravzaprav niti nista sporni. Na eni strani gre za dejstvo, da je škodo na avtomobilu zavarovanca tožeče stranke v prometni nesreči dne 11.7.1999 v bližini stanovanjske hiše C povzročil toženec, na drugi pa za dejstvo, da toženec o prometni nesreči ni obvestil policije. Dejstvo toženčeve povzročitve škode v bistvu ni in ne more biti sporno, saj je škoda nastala v prometni nesreči dne 11.7.1999, v kateri je bil udeležen toženec sam, kot povzročitelj škode pa je le-to na podlagi 1. odst. 154. člena ZOR dolžan povrniti. Kolikor pa se toženec sklicuje na pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska po zavarovalni polici št. 02314203 z dne 5.2.1999, pa je toženec, kot v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, kot sozavarovana oseba po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI (31. člen), pri kateri se vednost in ravnanje šteje kot vednost in ravnanje zavarovanca (3. odst. 31. člena), izgubil zavarovalne pravice zaradi neizpolnitve dolžnosti obvestila policije o prometni nesreči iz 3. točke 1. odst. 24. člena navedenih pogojev in posledične izgube zavarovalnih pravic (10. člen navedenih pogojev) zaradi domneve (šteje se) vožnje pod vplivom alkohola zaradi izmaknitve preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti po nesreči. Toženec namreč kot sozavarovana oseba o nastanku zavarovalnega primera ni obvestil policije oziroma kogarkoli drugega (pri čemer oškodovanec ni bila njegova mati, temveč zavarovanec tožeče stranke), s čimer so izpolnjeni pogoji za neizpodbojno domnevo alkoholiziranosti, ker se je po nesreči izmaknil preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o obveznosti povrnitve škode v obravnavanem primeru v dejanskem in pravnem pogledu povsem pravilen in zakonit. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine dosojene terjatve, saj povsem drži ugotovitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženčevega ugovora, da je tožeča stranka njenemu zavarovancu izplačala previsoko odškodnino. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je ugovor tožene stranke glede višine zahtevka ostal na pavšalni ravni ter da toženec višine z ničemer ni izpodbil, pri čemer se niti ni argumentirano opredelil do v spis predloženih računov o ocenitvi škode in posameznih ugotovljenih postavk te škode ter so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene in protispisne. Pri tem glede predlaganega izvedenca za oceno škode pritožbeno sodišče opozarja na navedbe toženca v pripravljalni vlogi z dne 22.6.2006, poslani dne 23.6.2006, da „tožencu ni jasno, zakaj je bila lastniku izplačana tako visoka škoda (večja od same vrednosti zavarovanega avtomobila)“, iz česar jasno sledi, da je bil izvedenec za oceno škode predlagan zaradi ugotovitve škode (v informativne namene), ne pa zaradi dokazovanja trditev tožene stranke o napačno izplačani škodi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.