Jedro

Tožena stranka je odločitev, da gre za nezazidljivo zemljišče, sprejela preuranjeno. Odločitev namreč temelji na podatku, ki ga listine predloženega upravnega spisa ne dokazujejo, kar pomeni, da dejansko stanje, na katerem temelji uporaba Uredbe o kriterijih za izračunavanja višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila, ni bilo ugotovljeno v skladu z določbo 8. člena ZUP, ki zahteva, da se v postopku pred izdajo odločbe ugotovi resnično dejansko staje in da se v ta namen ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35113-3/2015/2 (00641117) z dne 9. 2. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ptuj je z odločbo, št. 351-926/2014-7 (04082) z dne 12. 12. 2014 odločila, da mora Športno društvo A., tožeča stranka v tem upravnem sporu, kot investitor izvedenega nedovoljenega posega v prostor - nelegalne gradnje nadstreška, na zemljišču s parc. št. 97/20 k.o. ..., plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1.804,80 EUR.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo št. 35113-3/2015/2 (00641117) z dne 9. 2. 2015, 1. točko izreka prvostopenjske odločbe z dne 12. 12. 2014 odpravilo in nadomestilo tako, da je investitorju naložilo plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1.797,12 EUR.

3. Odločitev temelji na določbi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v povezavi s pravnomočno odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 0612-2222/2014-4 z dne 2. 9. 2014. Višino nadomestila je drugostopenjski organ izračunal na podlagi Uredbe o kriterijih za izračunavanja višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba), pojasnil način izračuna spornega nadomestila in določil način in pogoje za njegovo plačilo.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženi stranki očita, da ni ugotovila vseh dejstev potrebnih za zakonito in pravilno odločbo, ker ni upoštevala, niti obravnavala pritožbene navedbe, da je bil objekt zgrajen v območju zazidljivih zemljišč. Prav tako ni bilo upoštevano, da je gradnja v postopku legalizacije, niti ni bila upoštevana navedba o namenski rabi prostora, na katerem se nedovoljena gradnja nahaja. Tudi ta podatek ima pomen pri pravilnem izračunu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Prav tako si drugostopenjski organ ni pridobil podatkov, ali gre za zemljišče, kjer je gradnja dopustna, ali ne.

5. Pri izračunu nadomestila je prišlo do napačne uporabe določb Uredbe. Ker kriteriji za izračun niso bili pravilno uporabljeni, je bil posledično nepravilen tudi izračun. Namenska raba parc. št. 97/20 k.o. ... je opredeljena kot območje stavbnih zemljišč, zato bi morala tožena stranka v skladu s 5. členom Uredbe, za izračun višine nadomestila upoštevati 80 in ne 160 točk. Prav tako bi v skladu s 14. členom Uredbe morala tožena stranka določiti faktor F6 = 1,0 in ne faktor F6 = 1,3, ker je gradnja usklajena z namensko rabo prostora. Nepravilno je bilo upoštevano tudi (15. člen Uredbe) točkovanje pri faktorju 7. Ker je gradnja skladna z oblikovalskimi pogoji prostorskega akta, bi moral biti uporabljen faktor 1,0 točk in ne 1,2 točki. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov odpravi izpodbijano odločbo, meritorno odloči o zadevi in določi višino nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Sodišču predlaga tudi vrnitev zneska plačane sodne takse.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odmera nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Pravna podlaga za sporno odmero je določena v 157. členu ZGO-1, ki določa, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (prvi odstavek). Vrsta in stopnja degradacije se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljenega posega, njegovih posledic na možnost uporabe prostora in glede na območje, na katerem je bil izveden poseg (drugi odstavek), kriterije za izračunavanje višine nadomestila in način plačila pa določa Vlada Republike Slovenije z uredbo (tretji odstavek). Po petem odstavku tega člena je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. 9. V obravnavanem primeru je bilo z odločbo gradbenega inšpektorja, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Maribor-Murska Sobota z dne 2. 9. 2014, ugotovljeno, da tožeča stranka na zemljišču s parc. št. 97/20 k.o. ... gradi nadstrešek tlorisne velikosti 7,00m x 8,00 m, brez upravnega dovoljenja. Navedena odločba je postala pravnomočna 8. 4. 2014. 10. Vrsta in obseg nedovoljenega posega v prostor, kot tudi inšpekcijski zavezanec, so torej pravnomočno ugotovljeni že z inšpekcijsko odločbo. Na to odločbo je upravni organ, pristojen za gradbene zadeve vezan, kar pomeni, da v odločbi o odmeri nadomestila teh okoliščin ne ugotavlja sam, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper njegovo odločbo. To pomeni, da v postopku za odmero nadomestila, kakor tudi v upravnem sporu v zvezi s tem postopkom, ni mogoče izpodbijati okoliščin, ki izhajajo iz inšpekcijske odločbe, dopustni pa so ugovori, ki se nanašajo na samo odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

11. Tožeča stranka v tožbi ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da se območje, kjer je izvedena nedovoljena gradnja, po 5. členu Uredbe (vrsta namenske rabe prostora), zato ker je nedovoljena gradnja izvedena na nezazidljivem zemljišču, točkuje s 160 točkami. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je objekt zgrajen na nezazidljivem zemljišču, ugovarjala že v pritožbi. Do tega ugovora se tožena stranka ni opredelila, niti pojasnila, na podlagi katerih podatkov je sprejela izpodbijano odločitev. Upravnemu spisu je sicer priložen izpis podatkov (opisni podatki o parceli) Geodetske uprave Republike Slovenije, vendar za zemljišče parc. št. 619/192 ter priložen kartografski izpis iz občinskega prostorskega načrta (namenska raba), zato po presoji sodišča ti listini ne utemeljujeta izpodbijane odločitve v delu, ki se nanaša na vrsto namenske rabe prostora.

12. Tožena stranka je torej zavzela stališče, da zemljišče sporne gradnje, skladno z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Občine Cirkulane in grafično prilogo tega odloka ni zazidljivo, ker je namenjeno površinam za šport in rekreacijo (območje CI04). Tožeča strank je tožbi priložila potrdilo Skupne občinske uprave občin v Spodnjem Podravju, št. 3501-118/2015-2 (5009) z dne 20. 1. 2015, iz katerega izhaja podatek, da se parc. št. 97/20 k.o. ... nahaja v območju stavbnih zemljišč. Prav tako iz tožbi priloženih podatkov o namenski rabi prostora v letu 2004, ki ga je pod št. 3501-659/2015-2 /(5017) dne 20. 3. 2015 izdal isti organ, izhaja, da je parc. št. 97/20 k.o. ... nezazidano stavbno zemljišče, namenjeno graditvi objektov. Tožbi je tožeča stranka priložila tudi „Informacijo o določilih iz Občinskega prostorskega načrta Občine Cirkulane za parcelo št. 97/20 k.o. ...“, Občinske uprave, št. 900-1/2015 (5028) z dne 9. 3. 2015, iz katere prav tako izhaja, da je na sporni parceli dopustna gradnja objektov, skladno z namenom objekta določenega v prilogi 1 in prilogi 2 Odloka o OPN Cirkulane.

13. Glede na zgoraj navedene podatke sodišče meni, da je tožena stranka, ki je odločitev, da gre za nezazidljivo zemljišče in posledično uporabo faktorja TI, vrednotenega z 160 točkami, sprejela preuranjeno. Odločitev namreč temelji na podatku, ki ga listine predloženega upravnega spisa ne dokazujejo, kar pomeni, da dejansko stanje na katerem temelji uporaba Uredbe, ni bilo ugotovljeno v skladu z določbo 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki zahteva, da se v postopku pred izdajo odločbe ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovijo vsa dejstva , ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, je izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba, ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), pred izdajo odločbe dopolniti postopek s podatki relevantnimi za pravilno uporabo Uredbe in v skladu z določbo četrtega odstavka istega člena, v roku 30 dni, izdati nov upravni akt, v katerem bo tožena stranka morala ponovno ovrednotiti tudi izračun iz 14. člena Uredbe (usklajenost gradnje z namensko rabo prostora) ter posledično tudi izračun na podlagi 15. člena Uredbe (skladnost gradnje z oblikovalskimi pogoji prostorskega akta).

15. Sodišče o zahtevi za vračilo sodne takse ni odločalo, ker jo je na podlagi določbe 36. člena Zakona o sodnih taksah, v primeru ko tožeča stranka s pravnim sredstvom uspe, dolžno vrniti po uradni dolžnosti